Nedolgo zatem je dr. Luka Vidmar vabil na (brezplačen) večurni potep po Zoisovi Ljubljani, konec meseca pa bo na ZRC SAZU (skupaj s Slovensko matico in Slovenskim društvom za preučevanje 18. stoletja) gostil znanstveni simpozij ob dvestoti obletnici smrti velecenjenega Kranjca. Razpravljali bodo o mnogočem: njegovih glasbenih salonih, recimo, arhitektu Lovrencu Prangerju, ki je zasnoval palačo na Bregu, vrtni umetnosti tiste dobe in rekonstrukciji njegove knjižnice v katalogu Cobiss.
Kot se za tovrstna slavja spodobi, jih je strokovna in laična javnost sprejela dobrohotno; a kljub temu so najbolj kritični vzklikali, da se Slovenci, sploh mlajše generacije, premalo zavedamo baronove veličine – za naš narod je bil smerodajen. In četudi se po njem imenujejo cesta v prestolnici, najvišja državna nagrada in štipendija za najbolj nadarjene otroke, vztrajajo, da si Zois sredi mesta zasluži pravi spomenik, na dvorcu v Stari Fužini pa še spominsko ploščo. Kot tudi precejšnjo pozornost tistih, ki pišejo šolske učbenike, in onih, ki o njem učijo. Razlogov za takšne časti je resda obilo.
Človek mnogoterih identitet
Kot je na otvoritvi v NUK-u dejal literarni in umetnostni zgodovinar dr. Luka Vidmar, je bil Zois človek mnogoterih identitet, svobodomislec in kristjan. »Po očetu je bil Italijan, kar se je kazalo v vkoreninjenosti v italijansko kulturo, po materi se je čutil Slovenca, kar je bilo nekaj izjemnega v njegovem družbenem razredu.« Hkrati pa je bil tudi »ponosen Kranjec in Avstrijec, zvest habsburški dinastiji in monarhiji«. Po stanu je bil plemič, po poklicu podjetnik, »vedno na preži za izboljšanjem proizvodnje in zaslužkom«.
Družinsko blagajno je začel ozarjati njegov oče Michelangelo (1694–1777), doma iz kraja Cocodelli v italijanski pokrajini Bergamo (od koder so bojda tudi Codellijevi in stara plemiška familija Valvasor). Kako in zakaj se je znašel v Ljubljani, ne vemo, znano pa je, da se je za trgovca najprej uril v Benetkah in Trstu ter se v dvajsetih letih 18. stoletja zaposlil pri veletrgovcu Petru Antonu Codelliju pl. Hahnenfeldu. Leta 1727 je Codellijeve posle nasledil nečak Avguštin in si za družabnika vzel tako Michelangela kot Štefana Gasparinija; obema je ljubljanski magistrat še istega leta podelil meščanstvo. Kmalu si je Zois z Bergamaškega privoščil hišo na Bregu in se po smrti prve žene, s katero je imel tri otroke, zaobljubil Ivani Katarini Kappus pl. Pichelstein (1727–1798), hčeri rudarskega nadzornika, ki mu je rodila vsaj osem otrok.
Ko se jima je 23. novembra 1747 v Trstu rodil prvorojenec Sigismundus, je oče po bratu Frančišku že prevzel trgovino v Benetkah, na Kranjskem in drugod nakupil več hiš, trgovinsko mrežo pa razpredel še v nemške dežele, Švico in Malo Azijo ter jo v naslednjih desetletjih podkrepil z nakupi rudnih jam, kopišč in fužin – od Bohinja do Stare Fužine, Mojstrane, Mislinje… Ker je zasedal najuglednejše funkcije v stanovskih združenjih in dajal izdatno podporo dunajskemu dvoru, mu je bilo leta 1939 dodeljeno dedno plemstvo, 1760 pa še baronat. Do leta 1767 je bilo po vsej vojvodini povsem jasno, kdo je najbogatejši Kranjec – konec koncev se je geslo njihove družbe glasilo labora (delaj).
Da se je mladi Žiga slovenščine naučil v otroštvu, gre zahvala mami Ivani; v tem jeziku se je sporazumeval z ljudstvom, služabniki in kmeti. Sicer so doma govorili italijansko, s pomočjo učiteljev na domu in v Collegiu nobile v Reggiu Emilii pa se je podkoval še v številnih drugih jezikih. Med študijem se je izkazal tudi za sijajnega mečevalca (prejel je celo naziv principe d'armi) in igralca, nadvse rad je nastopal v študentskih gledaliških produkcijah.
Ko se je vrnil v Ljubljano, je že dopolnil 18 let, a šolanja še ni bilo konec. Najprej so ga poslali na jezuitsko gimnazijo k očetu Gabrijelu Gruberju, da se pouči o matematiki in naravoslovnih znanostih (danes v stavbi domuje Zavod Janeza Levca), nakar je s sorodnikom Zanijem potoval po Gorenjskem, da bi se seznanil z delovanjem fužin… Zatem so ga za več let napotili še v Benetke in tam se je na Giudecci, kjer je bil sedež njihove trgovinske hiše, uril v knjigovodskih rečeh. Ne preseneča, da ga je oče pri enaindvajsetih vzel za družabnika in nanj (kljub sinu iz prvega zakona) kasneje prepisal vse svoje bogastvo.
Toda kakšne odlike so ga krasile kot človeka, kakšne nravi je bil? »Zois je bil blag in potrpežljiv,« pravi dr. Vidmar. »Znan je bil po dobroti, tolerantnosti in občutljivosti za splošno blaginjo. Vse življenje je darežljivo podpiral širšo družino, javne ustanove, manj premožne izobražence, študente in reveže, zato je bil priljubljen med ljudmi vseh slojev.«
Toda med ogledom Zoisove Ljubljane je bilo nekajkrat slišati, da je bil včasih do nižjih slojev neizprosen. Zaradi povečanja obsega tlake, ki jo je zaukazal tlačanom na Brdu, se je razplamtel kmečki upor. »Moramo ga razumeti v kontekstu dobe,« meni raziskovalec. »Kot članu družbene elite mu je samoumevno pripadala avtoriteta, ki jo je znal in hotel izkoristiti – v odnosu do podložnikov, delavcev in varovancev.«
Razsvetljenec, zbiratelj, empirist
Pa vendarle, združeval je najboljše iz starega in novega sveta, poudarja dr. Vidmar. S starim je imel v mislih »zadnji vrhunec baroka, v katerem odzvanjajo še tradicije srednjega veka in renesanse«, z novim pa razsvetljenske ideale, ki so zagovarjali svobodo izražanja, kritiko religije, pomen razuma in znanosti ter spodbujali napredek, plemenitejši, pravičnejši svet. Čeravno, poudari Luka Vidmar, na naš prostor razsvetljenske ideje niso vplivale toliko neposredno, ampak bolj posredno, z reformami razsvetljenih absolutistov Marije Terezije in Jožefa II., na primer s splošno šolsko obveznostjo, začetki javnega zdravstva, obdavčitvijo plemstva, omejitvijo tlake ali cenzure.
»Zois je kot pravi razsvetljenec in empirist želel priti stvarem do dna, in sicer na podlagi razuma in izkušenj. Kako jezik določa posameznika, kako so povezani slovanski jeziki in sanskrt, kdaj so se Slovani naselili na Kranjskem, kako so nastale Alpe, kam v kraljestvo živali spada proteus, vsa ta vprašanja ga niso le živo zanimala, ampak jih je hotel tudi razrešiti ali vsaj prispevati k temu.«
Zato je začel zbirati kamne in minerale, naročati knjige, saditi vrtove… ter si v svojem stanovanju s sedemnajstimi sobanami v 2. nadstropju palače na Bregu uredil celo fizikalni kabinet. Tja je zahajala večina izobražene Ljubljane, okoli njega se je oblikoval tudi tako imenovani Zoisov krožek, v katerega so sodili Jurij Vega, Jernej Kopitar, Gabrijel Gruber, Valentin Vodnik, Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj, naravoslovec dr. Hacquet, advokat Repič, zdravniki, direktorji, arhitekti in kakopak cerkveni veljaki. Tudi dopisoval si je s številnimi prijatelji in znanci, da so s pismi v prestolnico prihajale aktualne novice.
»Kot je zapisal Kopitar, je bil Zois središče kulture na Kranjskem,« spomni dr. Vidmar. »Sodobniki so soglasno ocenjevali, da je bil v vseh pogledih najbolj izobražen človek v Ljubljani, kjer so ga spoštovali in radi imeli stari in mladi.«
Kot vemo, je bil širokogruden mentor in mecen, osrednja osebnost slovenskega preporoda na prehodu v 19. stoletje. Jurija Japlja in Blaža Kumerdeja, denimo, je spodbudil, da sta začela zbirati gradivo za slovar in se lotila sestavljanja znanstvene slovnice, medtem ko je svojemu tajniku, Jerneju Kopitarju, omogočil spisati prvo slovensko znanstveno slovnico. Najbrž še pomnimo iz osnovnošolskih knjig: Vodnika je pomagal izklesati v prvega pesnika ljube mu materinščine in mu dal denar, da je izdajal Lublanske novice, naš prvi časopis. Linharta pa je navdihnil za slovensko gledališče in pripomogel k nastanku prve kritične zgodovine Slovencev.
Tudi pesnikoval je, gojil človeško ribico in o njej pisal; izumil je puhalnik za plavž, uvedel rudarske in fužinarske izboljšave; ustvaril je zavidljivo zbirko mineralov (hrani jih Prirodoslovni muzej) ter znatno podpiral gledališke in operne predstave. Med drugim je kupil tri hektarje veliko zemljišče (ob današnji Prešernovi) in dal zasaditi 2500 dreves. Njegov vrt z več kot štiristo eksotičnimi rastlinami je bil velika botanična znamenitost, ki jo je občudoval tako plebs kot člani številnih vladarskih družin.
Odrešitelj na vozičku
Vendarle mu življenju ni povsem prizaneslo. Nikoli se ni ne poročil ne zaplodil kako dete in že zarana ga je začel pestiti protin. V nogah ga je trgalo in peklo, celo obkladki iz kafre in pitje brinovega odcedka niso zalegli. Vse redkeje je hodil na potovanja, v poletno rezidenco na Brdo pri Kranju ali v pristavo na Rožnik, v Trnovo jahat ali race lovit… Posle je vse pogosteje urejal prek pisem, zato je leta 1794 napravil načrt za invalidski voziček (z mizico za pisanje). V času, ko je prišel Vodnik v Ljubljano, je domovanje na Bregu zapustil s pomočjo sluge le še ob praznikih.
Dr. Vidmar je prepričan, da se je zaradi bolezni odločil za samski stan. »Številna pričevanja kažejo, da je imel zelo rad ženske. Večina njegovih pesniških besedil in prevodov se ukvarja z ljubeznijo med moškim in žensko, zelo blizu mu je bila tudi erotika v antični poeziji.«
Kot so pešale njegove telesne moči, je koprnelo tudi družinsko premoženje. Načele so ga vojne, ceneni konkurenti iz daljnih dežel, kmečki punti…, kot tudi jožefinska reforma, ki je s fužinarskimi reformami cesarja Jožefa II. prizadela podjetnike, a tudi številno družino, za katero je moral skrbeti.
Kljub temu je še vedno naročal knjige, služboval, gostil nobleso in intelektualce ter leta 1816, ko je (zaradi izbruha vulkana Tambora) v Evropi zavladalo leto brez poletja, prežeto z lakoto, boleznimi in migracijami, Slovence odrešil mizerije. »Gotovo s pomočjo svojih poslovnih in družbenih vez,« ocenjuje dr. Vidmar. »Bil je na tekočem tudi z razvojem kmetijstva in je vedel za vrsto ajde, ki uspeva v slabih klimatskih razmerah.« To sencoljubno rastlino je naročil na Češkem, pri nas je poslej znana kot cojzla. »Na svoje stroške jo je dal deliti kmetom na podeželju, najbrž s pomočjo deželne vlade.«
Brez njega bi bil razvoj Slovencev v moderen evropski narod v 19. stoletju veliko počasnejši in revnejši, je strnil znanstveni delavec. Danes nanj spominjajo le še palača, doprsni kip na Bregu, preseljen družinski nagrobnik (pokopan je bil na pokopališču sv. Krištofa), invalidski voziček v Mestnem muzeju, družinska grobnica na Žalah ter pisalna miza v predsedniški palači. In še knjižnica v NUK-u, družinski arhiv ter korespondenca, raztresena marsikod… in monumentalna duhovna zapuščina.
Res neverjetno, da se v šolah ne učimo o njem dosti več. »Delno zato, ker smo še vedno preveč obremenjeni s polpreteklo zgodovino,« je prepričan dr. Vidmar. »To nam zastira pogled na starejša obdobja, ki so nas ravno tako pomembno določila. Prav Zois je ena tistih osebnosti, ki povezuje Slovence in prebivalce Slovenije zaradi svojega strpnega zavzemanja za plemenite cilje, s katerimi se lahko poistovetimo prav vsi.«
