Barbara Korun je odraščala v družini, v kateri je bila umetnost vrednota. Starši so jo spodbujali k ustvarjalnosti in kritičnemu razmišljanju. Pri njih se je vselej bralo, pisalo, slikalo, poslušalo glasbo, tudi klasično, sploh njena mama, ki je doštudirala rusistiko, slovenistiko in gledališko režijo, je bila velika ljubiteljica opere. Branje je Barbaro Korun pri štirih letih pritegnilo iz povsem pragmatičnih razlogov. Njena starejša sestra je to skrivnostno veščino že obvladala, zato se ji je zdelo nesprejemljivo, da je ne obvlada še sama. Nedolžno rivalstvo v najnežnejših letih je pripeljalo do velike ljubezni, do branja.
Zvesta sebi
Prvi, ki je objavil njeno poezijo in nanjo opozoril tudi javnost, je bil Niko Grafenauer, takrat urednik Nove revije. To je bilo še v prejšnjem stoletju, v osemdesetih, ko je bila omenjena revija znana po svoji intelektualni, filozofski in literarni širini, pozneje pa je po njenih besedah žal izzvenela v poskusih politizacije. Slednje je tudi razlog, da je prekinila svoje sodelovanje z njo in se nikoli več vrnila. Pesnica je do zdaj doživela vsega skupaj tri odstope – po Novi reviji je zaradi spolne diskriminacije leta 2013 izstopila iz Slovenskega Centra PEN. Kot pojasnjuje: »Takratni skoraj izključno moški svet v svoje vrste ni hotel sprejeti dveh pesnic, ki sem ju za članstvo predlagala jaz. Skupno smo jih s prijateljicami sicer predlagale šest, kar je bilo očitno preveč. Očitali so nam, da hočemo prevzeti PEN in ga reformirati. Kar je bilo po svoje res.« V PEN je znova vstopila pred dvema letoma na vabilo sedanje predsednice, ker se je odnos do žensk spremenil. Iz podobnih razlogov je izstopila in ponovno vstopila tudi v Društvo slovenskih pisateljev.
Tlakovati svojo pot
»Šele zdaj nastaja bolj umirjeno razmerje med moškimi in ženskimi pesnicami, zlasti glede kanonskih del, torej glede tistega, kar pride v učbenike. Slovenska družba je bila, in še vedno je do žensk zelo mačehovska,« pove Barbara Korun, ki ji je stanje v šolskih učbenikih dobro poznano, saj se je skoraj dvajset let preživljala kot profesorica slovenščine na ljubljanskih gimnazijah. Takrat se je lotila celo pisanja članka, za katerega je natančno pregledala šolska berila in ugotovila, da starejše edicije skladiščijo recimo več kot 300 avtorjev, od tega samo tri ženske. Med njimi Sapfo in Virginio Wolf. Manj kot en odstotek torej in nobene Slovenke. Meni, da se je po letu 2000 začel prostor avtoricam bolj odpirati, predvsem zato, ker so ga začele odpirati same, poudari Barbara Korun. To je bilo spoznanje, ki jo je spodbudilo k projektu, na katerega je izjemno ponosna in ki traja še danes. Od leta 2012 vodi vsakomesečna srečanja Pesnice za pesnice, na katerih prebirajo in se pogovarjajo o sveže izdanih zbirkah ženskih ustvarjalk, najraje skupaj z avtoricami. Gre za nekakšno gesto solidarnosti med pesnicami, da njihova dela ne bi naletela na gluha ušesa. Če ti prostor ni dan, si ga moraš izboriti. V literarnem svetu, ki je po večini še zmeraj precej mačističen, je to lekcija, ki si jo je Barbara Korun še posebej zapomnila.
Smrt, neizogibna in pretresljiva
V svoji zadnji, osmi pesniški zbirki Vnazaj, za katero je pesnica nedavno dobila Cankarjevo nagrado, je črpala iz zelo bolečih doživetij. Čaroben, strašljiv in privlačen ji je krog življenja, ki se vselej konča s smrtjo. Niti ultrabogataši se ji ne bodo mogli izogniti, pa naj se še tako trudijo z nalaganjem svoje zavesti v stroj. Barbara Korun se je že nekaj let, preden je sploh načrtovala pisanje zbirke, skupaj s sestro in očetom posvečala negi svoje bolne mame, ki je zdaj že pokojna. Umrla je doma in ravno takrat, ko je bila z njo Barbara. »Bilo je ponoči, ob dveh zjutraj. To je bil zelo močan doživljaj, ki je v meni ostal. Nisem pa se mogla zares posvetiti temu zaradi nege očeta. Z mamo sta živela skupaj skoraj 70 let in z njo je odšel velik del tudi njegovega sveta. Še zdaj jo pogreša, a na srečo se je čez nekaj mesecev globoke neme žalosti vrnil k nam,« pove sogovornica, ki nikakor ne bi našla časa za pisanje, če se ne bi med pripravami na slovensko gostovanje na knjižnem sejmu v Frankfurtu nad njeno poezijo navdušil eden od nemških kustosov in jo priporočil za trimesečno umetniško rezidenco v Münchnu.
Osebna vrsta upora
Rezidenca je bila v čudovitem, z zgodovino prepredenem okolišu jezera Starnberg, kjer sta med drugim poleti bivala princesa Sisi in njen bratranec, poznejši kralj Ludvik Bavarski. V tem času je iz opustošenja in ruševin, kot jih smrt bližnjega vselej pusti za seboj, zgradila presunljiv liričen spomenik. Popisala je pet zvezkov, ves čas je o kakovosti napisanega močno dvomila, a se je odločila vztrajati – na neki točki se je zmogla prepustiti temu, kar je takrat nosila v sebi. Pa naj bo, kar hoče.
Ko se spominja tega obdobja, daje poseben pomen skoraj mističnemu srečanju s tamkajšnjim jezerom, njegovim ogromnim vodnim telesom in blagim, močnim značajem. »Med plavanjem sem našla notranjo moč in to je tisto, kar v tem času potrebujemo vsi, ne samo zato, da bi preživeli v tem okolju, ki je surovo in kruto, naklonjeno zgolj peščici, ampak da bodo z nami preživela tudi druga bitja, živali in rastline, ki jih – poleg sami sebe – uničujemo in iztrebljamo.« Hromeč občutek nemoči ob maminem umiranju in ob uničevalni krutosti med ljudmi, nad drugimi bitji in okoljem, se je prelevil v moč, voljo in upor. »Če hočemo preživeti in spremeniti sistem tega podivjanega kapitalizma, potrebujemo to notranjo moč. Iz nje je nastala moja zbirka. Umiranja ne moremo ustaviti, moramo pa se boriti proti nasilju močnejših nad šibkejšimi. Svet umira in ljudje v Gazi umirajo na grozovito krivičen, surov in krut način. Še pokojni papež je rekel, da to ni vojna, to je krutost, in ne morem se bolj strinjati s tem. Moramo se zavedati, da smo zgolj drobec v tem ogromnem, neskončnem vesolju. Domišljati si, da smo nekakšni vladarji sveta, je sila nevarna zmota.«
