Slovenski arheolog dr. Ivan Šprajc je odkril, da je znameniti mezoameriški koledar kakih tisoč let starejši, kot je veljalo doslej. Z raziskavami ostankov mest ob obalah Mehiškega zaliva je dokazal, da so bile stavbe, ki so jih med letoma 1100 in 750 pred našim štetjem zgradili Olmeki in sosednji Maji, že postavljene v skladu s položajem sonca oziroma nebesnih pojavov. Doslej je veljalo, da so bile astronomsko orientirane predvsem naselbine iz poznejše klasične dobe predšpanskih civilizacij, iz obdobja od 200 do 900 našega štetja. Novoodkrite stavbe pa so del najzgodnejše monumentalne arhitekture v Mezoameriki. Predvsem so bile to zgradbe, kot so piramide in platforme oziroma trgi, namenjeni izvajanju ritualov, je Šprajc zapisal v znanstvenem članku, ki ga je v sodelovanju z ameriškima kolegoma dr. Takešijem Inomato in dr. Anthonyjem F. Avenijem objavil v prestižni reviji Science Advances.
Zapleteno štetje
»Tako kot ljudstva marsikje po svetu so tudi v Mezoameriki poleg formalnega koledarja uporabljali tako imenovani opazovalni koledar, s pomočjo katerega so se orientirali v času,« pojasnjuje Šprajc. »Ko se je vzhod ali zahod sonca z menjavo letnih časov premikal po obzorju in se denimo dotaknil določenega hriba, so ljudje v preteklosti lahko vedeli, da prihaja deževna doba in čas setve. Ko pa so namesto hriba v določeno smer neba usmerili stavbe v povezavi z gibanjem sonca, je bila ta orientacija indikator zanje pomembnega časovnega obdobja. Ugotovili smo še, da so orientacije povezane z intervali, ki so mnogokratniki števil bodisi trinajst bodisi dvajset. Ti intervali skupaj tvorijo 260-dnevni cikel (13 x 20 = 260, op. p.), ki je bil osnova formalnega mezoameriškega koledarja,« povezuje zgodovinske fenomene Šprajc. Maji, Azteki in mnogi drugi so ta koledar uporabljali poleg 365-dnevnega cikla, ki je bil sicer dober približek astronomskih let, a so mu manjkala prestopna leta, zato se je v daljših obdobjih začel zamikati. »Ker niso poznali korekcij koledarja, so se zanašali tudi na opazovanje neba,« ponovi Šprajc. Letni časi so se namreč po koledarju sčasoma zamikali, zato so poleg koledarjev za načrtovanje del in obredov uporabljali tudi določeno orientacijo stavb.
Ker so starodavna mesta po tisočletjih prekrita z rastjem in prstjo, arheologi danes za odkrivanje stavb uporabljajo sistem lidar – lasersko merjenje površja s pomočjo letal. Laserski posnetki na ekranu prikažejo obliko reliefa pod rastjem in tako raziskovalcem omogočijo veliko učinkovitejše prepoznavanje arheoloških najdišč, kot če bi jih iskali zgolj z neposrednim pregledovanjem gozda. Izboljšajo tudi meritve orientacij stavb.
Nova pot v pragozd
Šprajc že trideset let v Mehiki izvaja tudi terensko arheološko delo, zlasti na polotoku Jukatan. Njegova velika odkritja si sledijo vsakih nekaj let – pred slabim desetletjem je denimo zaslovel z odkritjem izgubljenega mesta Chactun, Rdeče skale, ki je bilo eno od majevskih upravnih in verskih središč.
Do današnjih dni so se v gozdu ohranili monumentalne mestne zgradbe, templji, palače, ulice, trgi ... Šprajc se s sodelavci do najdišč prebija v delno avanturističnem slogu – s terenskimi vozili in peš, pri čemer si pot krčijo tudi z mačetami. V angleškem časopisu Guardian so pred leti zapisali, da je Šprajc »resnični Indiana Jones na lovu za izgubljenimi mesti«. Na dolgotrajne terenske preiskave tovorijo zaloge vode in hrane, pa tudi elektronske naprave in lidarske posnetke, ki jim olajšajo iskanje grajenih struktur na terenu. »V gozdu je zgradbe težko prepoznati, tudi če stojite le nekaj deset metrov stran od nekdanje palače. Spremenila se je v kup kamenja, zemlje in vejevja,« je v enem od pogovorov za Dnevnik pojasnil Šprajc.
Naslednjo odpravo na Jukatan načrtuje aprila. Pred tem naj bi njegovi sodelavci teren že v marcu lasersko pregledali z letali, da se bo odprava v pragozdu lahko natančneje usmerila. »Laserski sistem lidar raziskovanje precej olajša,« pravi Šprajc. »A brez mačete še vedno ne bo šlo.«
