Svet staršev med drugim imenuje upravni odbor šolskega sklada, voli oziroma imenuje svoje predstavnike v svet šole, potrdi – ali zavrne – skupno nabavno ceno delovnih zvezkov; tako je tudi po uveljavitvi novih pravilnikov o učbenikih. Poleg tega v vse šolske organe – pritožbene komisije, time za kakovost, skupine za vzgojni načrt… – imenuje predstavnika staršev in daje različna mnenja, na primer o realizaciji letnega delovnega načrta. Potrjuje tudi nadstandardni program (organizacijo taborov, ekskurzij, šol v naravi, op. p.). Če ga svet zavrne, bodisi zaradi kakovosti bodisi zaradi cene, ga šola teoretično ne sme vključiti v letni delovni načrt.
Teh pristojnosti niti ni tako malo.Res je, toda starši se jih pogosto sploh ne zavedajo. Dogaja se tudi, da ravnatelji svetov staršev sploh ne zaprosijo za soglasje, čeprav bi jih po zakonu morali. Zlasti o nadstandardnem programu bi se lahko veliko bolj kakovostno pogovarjali, kot se.
Kaj starše v svetih najbolj jezi? Katere teme najpogosteje obdelujejo?Šole imajo zelo različne probleme. V šolah na hribovitih terenih je, na primer, največ govora o šolskih prevozih otrok in varnosti, zlasti ko morajo otroci v šolo peš ob prometnih cestah ali po ozkih makadamih brez pločnikov. Do nesporazumov med starši in učitelji pa prihaja večinoma na individualni ravni. V svetih se o dilemah večinoma sporazumemo, saj v njih sedijo razgledani, informirani in motivirani ljudje.
V javnosti je pogosto slišati, da se starši marsikje preveč vmešavajo v šolsko delo. Razpasla naj bi se tudi praksa, da starši nesoglasja rešujejo z odvetniki, izsiljujejo boljše ocene, grozijo… Tudi vi to opažate?Po tistem, kar sam vidim in slišim, bi rekel, da se starši res kdaj zatečejo k odvetnikom, a izjemno redko. Po podatkih Ravnateljskega servisa, ki pravno pomaga ravnateljem, se starši na odvetnike obrnejo predvsem takrat, ko se otroci v šoli poškodujejo in se pojavi vprašanje odgovornosti, redko pa v primerih, ko gre za ocene ali vzgojne ukrepe. Seveda pa ti primeri najbolj odmevajo. Sam bi si želel, da bi nekdo o tem naredil verodostojno raziskavo, da bi se lahko pogovarjali o dejstvih.
ZASSS je, kot poudarjate, neodvisna starševska organizacija. Je težko ohranjati neodvisnost glede na to, da se v šolstvu prepleta veliko političnih in komercialnih interesov? Kako krmarite med njimi?V zvezo so vključeni starši z zelo različnimi izobrazbami, poklici, znanji in prepričanji. Tako se pogledi med sabo brusijo in skrajnosti odpadejo. Kar ostane v naših sklepih, izraža prepričanje velike večine. Naš skupni imenovalec je dobrobit otrok, temu smo pripravljeni brezplačno namenjati svoj čas in znanje. Tudi če hoče kdo zaviti v politično smer, hitro ugotovi, da to ni ne zaželeno ne smiselno. Morda je težje, ko gre za komercialne interese. Zato se držimo pravil. Nikoli ne rečemo, da so učbeniki te ali one založbe boljši od drugih, to prepuščamo strokovni presoji učiteljev. Ali da mora šola vzeti prav določenega ponudnika neke dejavnosti.
Ena od vaših analiz je pokazala, da šole zadnja leta v povprečju naročajo cenejše delovne zvezke, toda najdražje komplete naročajo šole na vzhodu Slovenije, torej v socialno najšibkejši regiji. Kako si to razlagate? S korupcijo?Ne vem, kako naj to razumemo, je pa podatek točen. Morda ga bo lahko interpretiral kdo drug. Prav zato, da bi se lahko pogovarjali na podlagi dejstev, od leta 2011 zbiramo podatke po enaki metodologiji. Seveda smo veseli, da naše podatke uporabljajo in citirajo ministrica, založniki, mediji…
Ali ni to narobe svet, če organizacija prostovoljcev s podatki in analizami oskrbuje vlado?Morda smo pokazali pot… Ministrica je na primer že obljubila, da bo ministrstvo spremljalo cene delovnih zvezkov. Zavodu za šolstvo pa so – po dolgih letih prigovarjanja – le priporočili, naj analizirajo njihovo uporabnost in kakovosti. Delovne zvezke izbirajo učitelji, pogrešamo pa jasna merila in transparentno metodologijo. Ugotovili smo, da na neki šoli shajajo brez delovnih zvezkov za prvi razred, na neki drugi šoli pa pričakujejo, da bodo starši kupili za 80 evrov delovnih zvezkov. Enako smo ugotovili za osmi razred. Na eni šoli starši plačajo 17 evrov, na drugi 180, dosežki pa so primerljivi.
Kot predsednik ZASSS ste sodelovali v delovni skupini, ki je leto in pol iskala rešitve za novi učbeniški model. Govorilo se je o 12 dodatnih milijonih evrov za te namene, končalo se je pri treh milijonih, ki bodo zadoščali za zamenjavo neveljavnih učbenikov in nakup delovnih zvezkov za prvi razred. Založniki so razočarani. Vi tudi?Analize kažejo, da trije milijoni evrov na leto za obnovo učbeniških skladov v naslednjih petih letih zadoščajo. Drugo pa je, da starši vsako leto za delovne zvezke plačamo 12 do 13 milijonov evrov. V delovni skupini smo se zato pogovarjali o tem, kako bi staršem odvzeli vsaj del bremena in polagoma tehtnico stroškov nagnili na stran države, ki bi ob tem – to je naša večna želja – poskrbela tudi za večjo kakovost delovnih zvezkov. Če smo razočarani zaradi prepičlih sredstev? Takole bom rekel: to, da bodo šole kupile delovne zvezke za prve razrede, razumemo kot prvi korak pri razbremenjevanju staršev. Slovenski starši smo navsezadnje po deležu stroškov za šolo med najbolj obremenjenimi v EU. Prispevamo kar 10 odstotkov stroškov za šolanje otroka.
Po mnenju učiteljskega združenja bi veljalo NPZ ohraniti le v devetem razredu, ne pa jih na novo uvajati v tretjem. Ampak to bi pomenilo, da bi na devetletkah ostali brez možnosti, da bi lahko s pomočjo tega orodja izboljšali učenje in poučevanje, kar je osnovni namen NPZ. Zakaj so učiteljem tako odveč? Ker lahko pokažejo na tiste, ki slabo učijo?Če je namen NPZ izboljšati učenje in poučevanje na vsaki šoli, pri vsakem učitelju, res ne razumem, zakaj bi bil kdo proti njim. Državni izpitni center šolam ponuja orodja za analizo dosežkov, šole jih morajo le uporabiti. Z njihovo pomočjo lahko ugotovijo, na katerih področjih so njihovi otroci močni in kje šibkejši. Dosežke lahko primerjajo z državnim povprečjem in pravočasno ukrepajo, če gre kaj narobe, ali da bi bili še boljši. Po naših podatkih s terena nekatere šole to uspešno počnejo. Sestanejo se anglisti, slovenisti, matematiki… in rezultate analizirajo. Mislim, da bi morali bolje razločevati med konceptom in izvedbo. Če je izvedba slaba, ne gre za to kriviti koncepta. Mislim, da leži izvirni greh za odklonilni odnos šolnikov, da pristojni ob uvedbi NPZ niso v zadostni meri opolnomočili učiteljev za uporabo rezultatov. Zdi se, da jih razumejo predvsem kot orodje nadzora in poseg v svojo avtonomijo.
Zakaj pa so do njih odklonilni starši? Po eni od javnomnenjskih anket uvedbi NPZ v tretji razred nasprotuje kar 70 odstotkov vprašanih.Po moje so se nasprotovanja nalezli od učiteljev in z njim okužili še otroke. Ali ni nenavadno, da se zdijo NPZ učencem »brezvezni«, za prizadevno sodelovanje v mednarodni raziskavi znanja Pisa pa jih je pohvalila celo sama ministrica?
Glede poučevanja tujih jezikov v devetletki so si učitelji in starši enotni: takšne zmede še ni bilo. Toda ali jo novela zakona o OŠ odpravlja?Sedanji način poučevanja tujih jezikov, zlasti drugega tujega jezika kot neobveznega izbirnega predmeta od 4. razreda dalje, je rezultat številnih nedomišljenih sprememb v zadnjih letih. Po naših podatkih je to področje od leta 2007 do 2013 doživelo devet sprememb. Zdaj se drugega tujega jezika v razredu skupaj učijo različno stari otroci z zelo različnim predznanjem. Tak pouk pač ne more biti kvaliteten. Poleg tega pouka tujega jezika ne more obiskovati vsak, ki si to želi. Če se prijavi premalo učencev, drugega tujega jezika ni na urniku. Otroci torej nimajo enakih možnosti. Absurd je v tem, da v publikaciji Eurydice piše, da ima v Sloveniji vsak učenec možnost, da se od 4. razreda dalje uči tudi drugi tuj jezik. To preprosto ne drži.
Po novem naj bi drugi tuji jezik postal obvezen od 7. razreda dalje. Ampak to prinaša nove dileme.Da, med starši pa tudi učitelji se pojavlja zlasti vprašanje, ali bodo vsi otroci zmogli dva tuja jezika. In kaj bo z otroki v obmejnem pasu, ki se bodo morali učiti treh tujih jezikov. Starši nam namreč pripovedujejo, da se »jezika okolja« ne učijo v okolju, ampak tako kot druge tuje jezike v šoli. Zavedamo se sicer, da bo težko najti rešitev, ki bo zadovoljila vse. Vzemimo si torej dovolj časa za pogovor in poiščimo ureditev, ki bo najboljša za otroke.
