Triinpetdesetletni Andrej Zorko je v tekmi za novega prvega sindikalista ZSSS veljal za tihega favorita. A pred koncem glasovanja na izrednem volilnem kongresu, ki sta ga začinila procesni zaplet z domnevno oddano glasovnico, ki naj to ne bi bila, in ponovitev glasovanja v prvem krogu, si končnega izida z gotovostjo ni upal napovedati nihče. Po prvem krogu je bil Zorku tesno za petami David Švarc, ki je v zadnjih tednih stopil na čelo nekakšne notranje, sicer manjšinske opozicije, ki ni podprla odločitve, da ZSSS prispeva svoj podpis pod dogovor socialnih partnerjev o usklajenosti pokojninske reforme. Švarc je s somišljeniki zagnal kampanjo proti sprejetju »škodljive« reforme v predlagani obliki in dal tudi sicer jasno vedeti, da je ob upadanju aktivnega članstva zagovornik ostrejšega sindikalnega boja.
Izzivi prekarizacija, platformno delo, individualizacija
Večina delegatov, 51 od 83, ki so oddali veljavne glasovnice, je nazadnje pragmatično podprla vizijo sindikalizma, kot jo vidi in namerava nadaljevati Zorko, ki je bil kot izvršni sekretar za sistemska vprašanja in socialni dialog že doslej del ožjega vodstva zveze. A nezadovoljstva približno tretjine preostalih delegatov ni bilo mogoče spregledati. Zorko se zaveda, da je pred njim tako notranje kot zunanje turbulentno obdobje. Njegovi pozivi k enotnosti so utemeljeni, saj je javna manifestacija notranjih trenj in razhajanj resda lahko odraz demokratičnosti, a razkol lahko oslabi sindikalno moč.
»Najmočnejši smo takrat, ko v solidarnosti stojimo skupaj,« je zapisal že v svojem motivacijskem pismu, potem ko je po tehtnem premisleku podal soglasje h kandidaturi za predsednika ZSSS. Ta mora po njegovih besedah okrepiti status aktualne in relevantne organizacije v sodobnem družbenem okolju, povečati članstvo, se približati mlajši generaciji, hkrati pa izboljšati tudi organizacijsko delovanje in notranjo koherentnost ter se stalno prilagajati potrebam delavcev. Med izzivi v dobrih dveh letih nadomestnega mandata po predčasnem odhodu Jerkičeve, do rednega kongresa leta 2027, posebej omenja prekarizacijo, nove oblike dela, zlasti platformno delo, umetno inteligenco, pravični zeleni prehod, individualiziranost družbe in pomanjkanje solidarnosti.
Sindikalizmu zavezan od prvega delovnega dne
Ureditev in delovanje naše največje sindikalne organizacije, ki »je močna toliko, kot so močni njeni sindikati«, pozna do obisti. V ZSSS je zaposlen že od prvega dne svoje poklicne poti leta 1997, sindikalne izkušnje pa je pridobival tako na terenu kot v različnih vodstvenih vlogah. Po univerzitetni diplomi iz prava se je zaposlil kot vodja pravne službe v območni organizaciji za Podravje. Pozneje je bil njen sekretar ter nato sekretar sindikata kemične, nekovinske in gumarske industrije. Od leta 2008 je bil izvršni sekretar zveze, odgovoren za sistemska in pravna vprašanja. Vrsto let je tudi eden glavnih pogajalcev v okviru ekonomsko-socialnega sveta. Kot član različnih pogajalskih in strokovnih skupin socialnih partnerjev na nacionalni ravni pa ima dober vpogled ne le v zakonodajo, temveč tudi način delovanja državnih organov in delodajalskih organizacij, kar s pridom uporablja. Najpomembnejša naloga zveze je namreč socialni dialog in pogajanja na ravni države, pri čemer želi Zorko krepiti ZZZS kot vodilno organizacijo v okviru ekonomsko-socialnega sveta. Opozarja, da se zmanjšuje tudi število kolektivnih pogodb dejavnosti, ki so rezultat dvopartitnega socialnega dialoga, zato meni, da se je treba skupaj sindikati, člani ZSSS, dogovoriti za način, ki bo pripeljal do sklepanja kolektivnih pogodb na ravni dejavnosti, hkrati pa okrepiti položaj sindikatov znotraj posamezne panoge.
Trd pogajalec, ki stavi na dialog
Zorkovi najtesnejši sodelavci se s pomisleki o njegovi domnevni sindikalni zadržanosti nikakor ne strinjajo. »Andrej slovi kot trd pogajalec, po duši je sindikalist. Zavzema se za aktivno vpetost zveze v dogajanje na sindikalni sceni glede pravic iz delovnih razmerij, iz sociale, varnosti in zdravja pri delu in drugih, pri čemer pa naše mesto ni opozicija in nerganje, hujskaštvo, temveč aktivno krojenje politike,« razmišlja Boštjan Medik, generalni sekretar ZSSS. Zorko je po njegovem človek dialoga, ki bo vedno iskal rešitve. Na prvo mesto postavlja pogajanja, vedno v interesu delavcev, če res ne gre drugače, pa tudi tradicionalne sindikalne metode.
»Ko sem ga spoznal, so me presenetile njegova širina, nesebičnost ter pripravljenost deliti svoje znanje in izkušnje. Andrej ima izjemen čut za sočloveka, za socialo, je zelo solidaren, lahko rečem preprosto dober človek. Imel sem srečo in si štejem v čast, da je bil moj mentor,« dodaja Matija Drmota, pravni svetovalec na ZSSS, ki z Zorkom tesno sodeluje predvsem pri strokovnih pripravah na pogajanja in ga v vlogi pogajalca najbolje pozna. Na pogajanja se pripravlja zelo temeljito in vanje vstopa z argumenti. »Je zelo dober taktik, zna voditi pogajalsko igro. Zelo jasno ima postavljene prioritete, ve, od česa ne sme odstopiti, in marsikdaj, tudi na moje presenečenje, doseže celo več od sprva pričakovanega,« prizna Drmota.
»Bistveno več izpogajamo, kadar je on na pogajanjih. V pravem trenutku zna povedati pravo stvar. Ima zelo jasne cilje, ve, kaj hoče doseči. Še nikoli nisem doživela, da bi izgubil živce, niti v najbolj zapletenih situacijah ne. Takrat je tiho, opazuje, razmišlja in potem pride na dan z rešitvijo, običajno takšno, ki deluje. Čeprav imamo v Sloveniji še nekaj odličnih sindikalistov, vsi računamo na Andreja. V prvi vrsti ga vidim kot strokovnjaka, zelo dobrega pravnika, ima pa tudi talent za politiko, razume delovanje sistema, zato je tako nepogrešljiv v ekonomsko-socialnem svetu,« ga ocenjuje Lučka Böhm, strokovna sodelavka ZSSS za varnost in zdravje pri delu.
Kot kolega v ekonomsko-socialnem svetu ga cenijo tudi na delodajalski strani. »Zorka dojemam kot zelo premišljenega in konstruktivnega. Ko vsak vleče na svojo stran, ni mogoče sprejeti nobenega kompromisa, znajdemo se v konfliktnih situacijah, iz katerih težko najdemo pot. Zlasti v zadnjem obdobju smo ustvarili dobro podlago za sprejemanje zakonodaje v socialnem dialogu. Verjamem, da lahko z Zorkom v njegovi novi funkciji ostane tako oziroma da lahko socialni dialog še krepimo v dobro celotne družbe,« je prepričan Blaž Cvar, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije.
»Biti sindikalist je več kot samo služba, človeku pride v kri in postane način življenja,« priznava Zorko. Brez velikega razumevanja predvsem partnerice ob dveh otrocih, starih štiri in osem let, ne bi šlo. Odsotnost – na delo v Ljubljano se vozi iz domačega Frama pri Mariboru – skuša vsaj delno nadoknaditi ob koncu tedna in z očetovskimi dnevi, kot jim pravi. Družina je na prvem mestu. Baterije pa pomagajo polniti šport, hribi, aktivno življenje in druženje s prijatelji. Tudi ob ogledu kakšne nogometne tekme, saj je nogometni navdušenec, navija za Maribor in Liverpool.
