Nikakor. Če tega ne bi počeli, jih že zdavnaj ne bi bilo. Če bi bili odnosi v slovenski prehranski verigi urejeni, če bi imeli dolgoročne pogodbe, ki bi omogočale preživetje kmetu, zadrugi in predelovalni industriji, bi bili vsi zadovoljni.
Vodite najstarejšega in enega od petih največjih inštitutov v državi, ki te dni praznuje 120-letnico. V začetku se je imenoval preizkuševališče. Kaj so v njem preizkušali takrat in kaj preizkušate danes?Kmetijski inštitut je bil namenjen pomoči takratnim kmetovalcem. Imel je tudi prvo enostavno preizkušanje kakovosti zemljine in raznih pridelkov. Danes je tudi kmetijstvo dejavnost, ki mora biti podprta z različnimi, čedalje bolj specializiranimi znanji in raziskavami. Ta znanja so potrebna, saj imamo ob naših osnovnih vedah, kot so biologija, botanika, pedologija, kemija in žlahtnjenje, opravka tudi z biotehnologijo, okoljsko kemijo oziroma biokemijo, s statistiko in obdelavo podatkov, čedalje več je tudi informatizacije in digitalizacije. Vse to zahteva bistveno več vložka in bistveno več ljudi s specialnimi znanji, zato je trenutno na inštitutu zaposlenih že 195 ljudi, kar pa je za vse izzive še vedno premalo.
Financira vas država?Če bi upoštevali kriterij, koliko denarja pride iz javnih sredstev, bi lahko rekli, da je ta delež od 70 do 75 odstotkov. Toda treba je vedeti, da je stabilnega financiranja bistveno manj. Ustanoviteljskih obveznosti oziroma tako imenovanega hladnega zagona je okoli petnajst odstotkov, in če je letni proračun inštituta osem milijonov evrov, to pomeni, da je hladnega zagona od 500.000 do 700.000 evrov. Dodatno nam Agencija RS za raziskovalno dejavnost financira sedem ljudi kot javno službo na področju raziskav, za preostali denar se potegujemo prek projektov, ki jih dobimo ali pa tudi ne. Tudi v kmetijskem delu nimamo dolgotrajnih nalog. V glavnem so to strokovno razvojne naloge, enoletne ali dveletne. Čeprav imajo značaj javne službe, se moramo tudi s kmetijskim ministrstvom vsako leto sproti dogovarjati tako za obseg in vsebino posamezne naloge kot tudi za višino financiranja.
Ena od nalog vašega inštituta so analize stanja v slovenskem kmetijstvu. Kje je bila ta panoga pred 120 leti in kje je danes?Delež kmetov se je v tem obdobju precej zmanjšal, toda s stališča učinkovitosti kmetijstva in pridelave imamo posestno sestavo še vedno izredno slabo, kar ljudje neradi slišijo. Naše kmetije so majhne, povprečno kmetijsko gospodarstvo je veliko 6,9 hektarja, toda če upoštevamo le intenzivne poljedelske površine, so slovenske kmetije še več kot dvakrat manjše. Tudi zato bo treba v prihodnje bistveno več govoriti o dvotirnem kmetijstvu. O kmetijskih gospodarstvih, ki pridelujejo hrano in skrbijo za ugodno statistiko na tem področju na eni strani, ter o kmetijstvu, ki služi hkrati kot nadvse pomemben večnamenski servis državi in vsem nam na drugi. Takšno kmetijstvo je namenjeno temu, da je za prebivalce Slovenije življenje lepše.
V Sloveniji v kmetijstvu ne bomo pisali velikih zgodb, saj tehnološko za nekaj desetletij zaostajamo za najrazvitejšimi državami. Imamo sicer nekaj izjem, v glavnem so to večja podjetja in redki posamezniki, katerih tehnologija in znanje sta primerljiva s tujino. Posledično se vedno poraja dilema, ali na ravni države podpirati večje pridelovalce ali dati prednost manjšim. Prav zaradi tega si večina političnih strank mesta kmetijskega ministra ne želi pretirano, saj kmetijski minister nikoli ne more ugajati večini. Na drugih področjih je nekaj najlepšega razdeliti nekaj sto milijonov ali milijardo evrov javnega denarja, v kmetijstvu pa je to izredno zahteven posel, kajti kar koli narediš, je tri četrtne nezadovoljnih. Problem je tudi, ker se v Sloveniji vlade in ljudje na pomembnih položajih hitro menjavajo in se posledično spreminjajo tudi razvojne strategije. Za kontinuiteto in učinkovitost resorja pa je nadvse pomembno, da na vodstvenih položajih niso zgolj ljudje, ki so različna zelo odgovorna delovna mesta dobili kot nagrado za politično udejstvovanje in ki z menjavo vlade običajno odidejo. Na teh mestih dejansko potrebujemo strokovnjake, in to ne zgolj z odličnim teoretičnim znanjem, zelo pomembne so tudi izkušnje.
Velika kmetijska podjetja povečini kmetujejo na državnih zemljiščih, ki jih imajo v zakupu od sklada kmetijskih zemljišč. Ta zemljišča si želijo obdelovati tudi družinske kmetije. Komu jih prepustiti?Kmetje si že vrsto let prizadevajo, da bi prišli do več zemlje. Nekateri se pri tem bolj znajdejo kot drugi. Ponekod, predvsem v severovzhodni Sloveniji, posamezni kmetje tako že obdelujejo celotne vasi. Ti so že blizu manjšim kmetijskim podjetjem. Na žalost pa tovrstnih razmer v drugih predelih Slovenije ni in je pomanjkanje zemljišč resnično pereč problem. V Sloveniji bi morali opredeliti, kaj je ciljna družinska kmetija, za katero naj bi si prizadevali in ki bi bila prednostno upravičena pri najemu kmetijskih zemljišč, pri subvencijah ali razpisih za nakup opreme. Od tu naprej bodo lahko ukrepi, tudi zemljiška politika, bolj ciljno naravnani in učinkovitejši.
Pomembno je tudi, kateri bodo naši strateški cilji. Bo naš glavni cilj višja samooskrba ali bomo denimo dali poudarek posameznim kmetijskim panogam, ki imajo v našem prostoru primerjalno prednost? Vsega pač ne bomo mogli imeti. Kar zadeva samooskrbo, menim, da se o njej bistveno preveč govori, češ da mora biti bolj ali manj na vseh področjih čim bliže stoodstotni. Če bomo sledili zgolj temu cilju, mnoge naše kmetije ne bodo konkurenčne. V Avstriji ali Italiji nam primerljive kmetije ne pridelujejo pšenice ali nizkocenovnih posevkov, saj vsak gleda na to, da bo preživel, in manjše kot so kmetije, manj kot imajo obdelovalnih površin, intenzivnejše kulture morajo pridelovati na njih, da lahko preživijo. Zato se mi zdi v današnjih časih trditi, da bomo kdaj lačni, če pri pšenici ne bomo vsaj 80-odstotno samooskrbni, precej populistično.
Kaj pa, če se kdaj zaprejo meje in k nam ne bodo več prihajala živila iz tujine?Pomembno je, da imamo dovolj usposobljene institucije znanja ter podjetja in pridelovalce, ki so sposobni sami pridelati zadostne količine semena v času morebitnih kriz. Če imamo pšenico zgolj na petini kmetijskih zemljišč, z njo pač ne bomo več krmili živine, ampak jo bomo pojedli ljudje. In če pšenice še vseeno ne bo dovolj, bomo lahko jedli kakšno leto tudi več koruznega ali rženega kruha.
Skratka, danes na samooskrbo ni mogoče gledati na ravni posamezne države. To moramo početi bistveno bolj strateško in vsaj regionalno, če že ne globalno. Imeti moramo predvsem znanje in zmogljivosti, da si bomo znali sami pridelati seme, namesto da ga kupujemo in s tem krepimo industrijo Američanov, Nizozemcev, Dancev in drugih razvitih držav. Toda semenarstvo, ki bi ga morali obravnavati kot strateško, gre v Sloveniji precej navzdol.
Lahko pri nas pridelamo več hrane?Absolutno lahko, če bomo v kmetijstvo in kmetijsko pridelavo vložili več znanja in kmetije pripravili na nove izzive, tudi na konkurenco. Še hitrejši način za povečano pridelavo hrane pa lahko predstavljajo bistveno večji vložki v gradnjo večjega števila rastlinjakov ali steklenjakov, kakršne srečujemo v Turčiji, Španiji ali na Nizozemskem, medtem ko v Sloveniji večino zelenjave še vedno pridelamo na prostem, na njivah. Pridelava v zaprtem praviloma nima več veliko skupnega s tako imenovanim trajnostnim kmetijstvom. Gre za visokotehnološko proizvodnjo, da ne rečem laboratorij.
S tremi ali štirimi takimi podjetji, kot je na primer Paradajz, smo lahko, kar zadeva paradižnik in še nekatere druge vrtnine, hitro stoodstotno samozadostni. Torej moramo vedeti, o čem govorimo. Ali govorimo o kmetijstvu, ki bo razpršeno in bo na celotnem območju Slovenije skrbelo, da bo kulturna krajina urejena in bomo imeli kmete povsod, kjer so še in jih želimo obdržati, ali si bomo prizadevali zgolj za višjo samooskrbo.
Je smiselno vlagati veliko denarja v promocijo lokalno pridelane, »superslovenske hrane«, če je ne pridelamo dovolj, zato trgovci to zlorabljajo in nas goljufajo pri podatkih o izvoru?Za velik del našega napol butičnega kmetijstva je edina rešitev višja kakovost. V zvezi s tem je potrošnik zelo pomemben. Večina ljudi se ima sicer za okoljsko ozaveščene uporabnike in naklonjene ekološko pridelani hrani, a v realnem življenju živila kupujejo v hoferjih in lidlih. Zato se v Sloveniji proda le od dva do tri odstotke ekološke hrane, od tega je slovenske pičlih 0,2 do 0,3 odstotka. To pomeni, da tudi tisti premožnejši niso pripravljeni kupovati kakovostnejše oziroma dražje hrane.
Tukaj nekaj ni v redu. Eden izmed vzrokov je prav gotovo zaupanje. Potrošnika je treba prepričati, da je naša doma pridelana hrana boljša in vredna razlike v ceni. Za to potrebujemo tako promocijo kot tudi kakovosten sistem z nadzorom, ki bo to stalno potrjeval. Za zaupanje namreč vemo, da si ga dolgo ustvarjaš in precej hitro zapraviš. Problem je tudi, ker se sledljivost pogosto izgubi v fazi predelave. Medenjaki so lahko slovenski, za med pa ne vemo, od kod izvira. Podobno je s salamami, ki so sicer slovenske, prašič, iz katerega so bile narejene, pa je od kdo ve kod.
