Da birokracija duši kmetijstvo, je prepričan tudi Andrej Podpečan iz Galicije pri Žalcu, na čigar kmetiji je mogoče najti vse – od krav molznic, kokoši, zajcev, sirov, jogurtov, vložene zelenjave do velnesa z ležiščem iz sena, da njihovi gostje ne bi pozabili, da so na kmetiji, in Danila Türka, ki je bil še v času, ko je bil predsednik države, eden prvih gostov v njihovih turističnih apartmajih.
Živimo v obdobju kruhove pijanosti
»Birokracija se je začela s subvencijami, ki so ena največjih napak Evropske unije in Slovenije zraven. Kmetje smo po svoje na slabšem kot prostitutke. Dajo ti subvencije, zaradi katerih te lahko vsak pride kadarkoli nadzorovat. Menda se pri prostitutki ve, za koliko denarja greš lahko do kod, kmetu pa lahko zaradi subvencijskega denarja zlezejo v prav vsako luknjo. In ta problem je strahovit. Nobene zasebnosti ni več. Najhuje pa je, ker me hodijo kontrolirat tisti, ki niso v življenju zorali ene brazde, okopali ene koruze, pomolzli ene krave in nakrmili ene kokoši… Včasih sem užaljen, ko me pride kontrolirat nekdo, pri katerem vidim, da nima pojma,« nam brez dlake na jeziku pripoveduje 62-letni Andrej Podpečan, ki je dan pred našim prihodom s traktorjem v treh urah pokosil osem hektarjev travnikov. »Včasih je deset ljudi tri ure kosilo en hektar, danes je drugače. Zato je danes hrana poceni in zato je je dovolj. Živimo v obdobju kruhove pijanosti, ki pa je veliko slabša od vinske, saj po njej ne prideš k sebi,« opozarja naš sogovornik.
Žampovi v Levanjcih v občini Destrnik redijo 170 glav govedi in obdelujejo okoli 110 hektarjev kmetijskih površin, ki se raztezajo od Trnovske vasi do Ptuja, skoraj do Rusije. No, ne dobesedno, pač pa do velikih kmetijski kompleksov Perutnine Ptuj, ki je, kot je znano, v ruski lasti. Ta delniška družba uveljavlja kmetijske subvencije za okoli štiri tisoč hektarjev kmetijskih površin. Ivan Brodnjak, vodja izpostave kmetijske svetovalne službe v Kmetijsko gozdarskem zavodu Ptuj, v čigar družbi smo obiskali Žampove, tako kot drugi njegovi kolegi ni navdušen nad tem, da delniške družbe gospodarijo s tako velikimi površinami najboljših kmetijskih zemljišč, ki so povečini v državni lasti. »Ruski lastnik Perutnine Ptuj teh njiv ne bo nikoli videl. Zemlja bi bila veliko bolje izkoriščena, če bi jo dobilo dvesto mladih kmetov,« pripomni Ivan Brodnjak, ki Antonu Žampi, po domače Tončeku, vsako leto pomaga izpolniti subvencijsko vlogo. Kmetov, ki to opravijo sami, je manj kot odstotek. Letos, na primer, je subvencijske vloge oddalo 57.341 kmetijskih gospodarstev, a jih je zgolj 476 to storilo brez pomoči kmetijskih svetovalcev.
Večina kmetov se ne znajde v subvencijskem labirintu
Brodnjak potrdi, da se večina naših kmetov v subvencijskem sistemu ne znajde, saj je preveč zapleten. Na izpostavi Ptuj so letos izpolnili okoli 3600 subvencijskih vlog; eden ali dva kmeta sta to storila sama, vsi drugi so zaradi zahtevnosti prišli k njim. Samo kmetijsko-okoljsko-podnebnih ukrepov je kakih 50, za vsakega pa od 20 do 30 strani obrazložitev. Brodnjak opozarja, da je, kar zadeva birokracijo, vsako leto huje. »Zapleten je že evropski del, še bistveno bolj pa si stvari otežimo sami. Prejemniki neposrednih plačil, na primer, morajo vsako leto opraviti štiriurno izobraževanje. Naš zavod je pridobil koncesijo za izvedbo teh izobraževanj. Ljudi moramo o njih obvestiti na krajevno običajen način. Ko vstopijo, jih moramo posneti, narediti dve fotografiji, ju poslati v Ljubljano in voditi evidenco navzočih. Nekdo mora dobesedno stražiti, da nam kdo ne pobegne z izobraževanja. Zbrati moramo tudi podpise udeležencev. Na izobraževanju je bilo več sto ljudi, zdaj pa nas z agencije sprašujejo, zakaj sta dva podpisa enaka? Na koncu je obvezna še anonimna anketa, v kateri udeleženci povedo, kako so bili zadovoljni z izobraževanjem. Število oddanih anket se mora ujemati s številom udeležencev, a kaj, ko nekateri vprašalnik spravijo v žep in odidejo, in ker je anketa anonimna, ne vemo, kdo jo je oddal in kdo ne. Rezultate obvezne anonimne ankete moramo svetovalci vnesti v računalnik in priložiti sken vprašalnika, ki ga pošljemo v Ljubljano. Ker so nekateri bolj pismeni kot drugi, ker ankete vsi ne vzamejo zares, so njeni rezultati neuporabni,« je kritičen Ivan Brodnjak.
Anton Žampa izvaja tudi okoljsko-podnebne ukrepe, kar pomeni, da kmetuje na okolju prijaznejši način. »Ivan je naš svetovalec, on nam izpolnjuje vloge. Prezahtevno je, da bi to naredili sami,« prizna Tonček. Skupaj se odpravimo v veliko dnevno sobo te vzorno urejene kmetije, ki jo je pred 150 leti na noge postavil Slovak, priženjen v Slovenijo. Ta si je zaradi njene majhnosti družinski proračun pomagal okrepiti še s prevozi pošte s konji na poti med Dunajem in Trstom. V dnevni sobi je tudi računalniški kotiček, ob njem pa velike, do stropa segajoče police, na katerih so skrbno zloženi dokumenti, nanašajoči se na kmetijske subvencije, na davek na dodano vrednost, na naložbe, ki so jih izpeljali na kmetiji… »Tudi na podstrešju je še veliko dokumentov, saj v dnevni sobi ni dovolj prostora zanje. Birokracija v kmetijstvu je katastrofa, enega človeka bi morali imeti zaposlenega samo zato, da bi se ukvarjal z administracijo, ki bi jo bilo mogoče zelo poenostaviti, saj se marsikaj podvaja. Tudi po trikrat pišemo iste stvari, sploh pri okoljsko-podnebnih ukrepih,« pravi Anton Žampa in hkrati potoži nad današnjimi časi, ki so povsem obrnjeni na glavo. »Kmetijske svetovalce bi potrebovali za pomoč na kmetiji, namesto da mi hodimo k njim v pisarne izpolnjevat subvencijske vloge. Če neko delo opravljaš dvanajst mesecev na leto, je to rutina, pšenico pa škropimo dvakrat na leto. V letu dni se zamenjajo dovoljena zaščitna sredstva, pridejo boljša, in to je treba spremljati. Lahko sicer pokličemo Ivana, vendar ne moremo tega narediti desetkrat na dan, ker ima veliko dela,« potarna Žampa.
Državo vodijo pravniki in »asfaltni« agronomi
Kmetijski svetovalec Ivan Brodnjak, ki to delo opravlja že 33 let in hkrati tudi sam kmetuje, pritrdi Žampi. Pred kritikami ne beži. Takšno stanje boli tudi njega. »Včasih smo svetovalci na terenu tehnološko svetovali kmetom, danes povečini sedimo v pisarnah. Toda tolikšna birokracija je nepotrebna. Trdno sem prepričan, da našo državo vodijo pravniki in asfaltni agronomi, ki so iz šol prišli neposredno v pisarne. Nimajo občutka za to, kaj posamezni kmetijski ukrep pomeni v praksi. Sam na dvajset odstotkov vprašanj kmetov ne znam odgovoriti. Pa ne gre za tehnološka, ampak za birokratska vprašanja. Toda velike, močne kmetije bi potrebovale močno strokovno podporo. Zanje je ključno, da s pravilnimi tehnološkimi ukrepi na hektarju pridelajo čim več, saj je od tega odvisno, ali bodo imele izgubo ali dobiček,« opozarja Brodnjak in nadaljuje: »Vsako leto je več birokracije. Ministra Židana se že kar bojim. Ko on reče, da bi nekaj poenostavil, vem, da bo stvar še bolj zapletel. Kmetijski svetovalci vnašamo podatke, ki ne koristijo nikomur. Včasih smo bili 80 do 90 odstotkov delovnega časa na kmetijah, zdaj sem pri Žampovih, ki so ena največjih kmetij na našem območju, morda dvakrat na leto. Saj jim ne upam več svetovati, ker nimam časa, pa bi jim moral na kmetijo nositi vrhunsko znanje.«
Na vprašanje, kdo potem svetuje kmetom, Brodnjak odgovori: »Multinacionalke. Singenta, ki prodaja škropiva. Pioneer, ki ima semena…« Žampa nam to potrdi. Pravi, da kmete bombardirajo trgovski potniki, da jih pride na dvorišče po deset ponujat isto stvar in vsi zatrjujejo, da je njihov proizvod najboljši. »Kako naj kmetje vemo, kaj je v resnici najboljše, ko pa obstaja 90 sort pšenice, 500 sort koruze…« se nemočen sprašuje Tonček, Ivan Brodnjak pa pristavi: »Takrat, ko kmetijski svetovalci v pisarnah kmetom izpolnjujemo subvencijske vloge, je tudi obdobje setve, zato imam tudi po 60 telefonskih klicev na dan. Kmetje postavljajo tehnološka vprašanja, ki se mi zdijo pomembnejša od pisanja papirjev. Zanima jih, katere sorte koruze naj posejejo, vendar nimamo časa komunicirati z njimi, saj je pomembnejša subvencijska vloga, ki prinaša denar. To delo je za nas stresno, zelo vpliva na živce. Pred leti se mi je zgodila napaka, težka 7000 evrov. Ko sem nekemu kmetu izpolnil celoten obrazec za subvencijo, je bilo na koncu vprašanje, ali želi izplačilo po tem obrazcu. Če si kliknil enkrat, je to pomenilo, da ga želi, dva klika pa sta pomenila ne. Po pomoti sem kliknil dvakrat in kmet je ostal brez denarja. Poti nazaj ni bilo več. Napake, ki je nismo takoj opazili, ni bilo mogoče popraviti. Pod hudim stresom smo, ponoči se zbujam in mislim na subvencije, zato sem vesel, da je letošnja kampanja mimo,« si je vidno oddahnil vodja ptujskih kmetijskih svetovalcev.
Sedem kilometrov peš po subvencije
Brodnjak nam s konkretnim primerom ponazori, kako nesmiselna je birokracija v kmetijstvu. »Iz Haloz pride 25 kilometrov daleč k nam kmet na izpolnjevanje vloge. Najprej gre sedem kilometrov peš, da pride do avtobusne postaje, od koder avtobus pelje enkrat na dan. Ko pride k nam, ugotovimo, da mu subvencijske vloge ne moremo izpolniti, ker mora prej na upravno enoto, saj podatki na eni od njegovih parcel odstopajo za dva kvadratna metra. Na tej parceli je na lanskem satelitskem posnetku bala sena, ki je na obdelovalni površini ne bi smelo biti. Kmet mora na upravno enoto, da to uskladijo. Toda tako majhno odstopanje bi morali uradniki urediti po službeni dolžnosti, saj dva kvadratna metra ne vplivata na nič. Zaradi te napake tako kmet ne more še isti dan k nam, da bi mu pomagali izpolniti subvencijsko vlogo, in mora vajo s pešačenjem in avtobusom ponoviti,« opozarja naš sogovornik.
Bogate izkušnje z birokracijo ima tudi Andrej Podpečan, ki je prireji mleka pred leti dodal še dve dopolnilni dejavnosti na kmetiji – sirarstvo in turizem. Zakaj? »Vse slovenske kmetije, ki malce odstopajo od povprečja, po moje delajo še kaj zraven. Naša je bila že od nekdaj zelo močna. Oče in dedek sta imela kot dopolnilno dejavnost registrirano prevozništvo. Ob kmetovanju sta s konji prevažala les in pesek iz Savinje. Če bi danes hoteli biti evropsko primerljiva specializirana kmetija, bi morali imeti milijon litrov mleka na leto, imamo pa ga 250.000. Leta 2006 sem bil na Nizozemskem. Tam so kmetije, ki so imele od 400.000 do 500.000 litrov mleka, opuščale kmetovanje, za nas pa so bile to še sanjske količine. Takrat sem spoznal, da bomo morali pridelati vsaj milijon litrov mleka ali pridelati manj, pa to mleko doma predelati. Splet okoliščin je nanesel, da je imela hči Martina med študijem na ljubljanski biotehniški fakulteti prakso v fakultetni sirarni. Tam se je okužila s sirarstvom, kupila si je stolitrski sirarski kotel in začeli smo sirariti,« odločitev za odprtje sirarne in turizma na kmetiji predstavi Andrej Podpečan.
21,5 kilograma papirjev za 316.000 evrov nepovratnih sredstev
Naložba v dopolnilno dejavnost je Podpečanove stala 1,2 milijona evrov, zanjo so dobili tudi 316.000 evrov nepovratnega denarja iz slovenske in bruseljske blagajne, toda preden so jim ga nakazali, so morali zbrati 21,5 kilograma različne dokumentacije. Andreja Podpečana najbolj moti pisarija, ki jo državni birokrati zahtevajo od kmetov kot prejemnikov subvencij (njegova kmetija na leto dobi več kot 10.000 evrov subvencij). »Sistem je narejen tako, da je treba vse pisati. To je enako, kot če se vi peljete z avtom in na primer zapišete: ob 10.45 sem pri zeleni luči prevozila križišče Prešernove in Ipavčeve ulice. Tak sistem imamo, v to nas silijo. Naj pride inšpektor ali kontrolor na kmetijo, odvzame vzorec, in če je karkoli narobe, naj nas kaznuje. Toda namesto tega od nas zahtevajo, da pišemo in pišemo, to, kako kmetujemo, pa ni pomembno. In tega je zmeraj več. Bedake delamo iz sebe!« je kritičen Andrej Podpečan, ki bi subvencijsko politiko v Sloveniji povsem spremenil. Po zgledu nekaterih drugih držav bi vpeljal status aktivnega kmeta. Kdor to, kar pridela, tudi proda, bi moral po njegovem mnenju dobiti bistveno več denarja. »Zaradi sedanjega subvencijskega sistema so ljudje nehali kmetovati. Subvencijski denar, ki ti pade na zemljo, je katastrofa, saj ustvarja lenuhe. Ljudje se na primer pogosteje odločajo za ekološko kmetijstvo, ni pa ekoloških pridelkov, saj se tega načina kmetovanja lotevajo tudi taki, ki v tem vidijo samo denar. Ko ga dobijo več, delajo še manj, in tako nimamo ekološke hrane. Subvencije bi zato morali vezati na proizvodnjo hrane, kar bi lahko dosegli prek statusa aktivnega kmeta. Kdor ne bi nič prodal, ne bi dobil subvencij,« predlaga Andrej Podpečan.
Štefan Cigüt ml. pa meni, da beseda kmet sploh ni ustrezna, saj je lahko v Sloveniji »kmet« vsak, preživljati se samo s kmetijstvom pa je nekaj povsem drugega. Cigüt tudi pravi, da fizično izpolnjevanje subvencijske vloge ni zahtevno, veliko večji zalogaj je zagotoviti potrebne dokumente (analize tal, gnojilni načrt, kolobar, različne obrazce…). Cigütovi imajo več kot 365 GERK-ov, to je parcel, za katere je kmetija upravičena dobiti subvencije oziroma izravnalna plačila. »Preden oddamo subvencijsko vlogo, moramo zbrati za veliko škatlo papirjev in jih razporediti po vrstnem redu, ki ga zahteva izplačevalec denarja – agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja. To sem letos v pisarni počel dva tedna. Kot kmetovalca me tudi moti, da se zahteve, v kakšni obliki moramo zagotoviti podatke, ki jih preverjajo kontrolorji, nenehno spreminjajo. Veliko denarja smo porabili za nakup novih programov za kmetijske evidence, da lahko kontrolorju dokumente predložimo v natanko taki obliki, kot jo zahtevajo, čeprav bi bila drugačna oblika zapisa bolj logična in preglednejša,« meni Štefan Cigüt. Opaža tudi, da se v slovenskem kmetijstvu »preveč ukvarjamo s številkami, ki nimajo nobene zveze s prakso«.
