V prvih dveh urah septembrske državnozborske predstavitve, ki je trajala skupno več kot pet ur, so poslanci Andreju Bertonclju večkrat očitali, da ne odgovarja dovolj konkretno in koncizno. »Ni tukaj pred svojimi študenti, da nam bo predaval, kakšne opcije so na svetu, še v vesolju, pa ne vem, kje še, ampak kaj bo on kot kandidat za finančnega ministra naredil,« se je jezil poslanec SDS Anže Logar, »glejte, če se bo to dogajalo na seji vlade, ja, saj bodo imeli sendviče vsakih osem ur, ker ne bodo prišli zadevam do konca.«
Na provokacije je Bertoncelj odgovoril vljudno in priznal, da res razlaga na dolgo. Ne zato, je pojasnil, ker bi bila poslanska vprašanja zelo splošna – čeprav so dejansko bila takšna –, ampak zato, ker so zelo pomembna. Svojega nastopa potem ni spremenil, poslanci pa so sami sebe potolažili, da drugega od akademika ni pričakovati.
Premišljen že kot menedžer
V resnici ga enakega poznajo tudi tisti, ki so se z njim srečali prej, med njegovo dolgoletno poslovno kariero. Spominjajo se ga kot premišljenega, racionalnega, mirnega, pa tudi strogega, preprostega in skromnega. »Nisem zagovornik ne rolexov ne obdavčitve rolexov,« je napovedal sam, ko so ga poslanci spraševali o obdavčitvi luksuza. To je bil verjetno najbolj zanimiv stavek, ki ga je izrekel na svoji predstavitvi.
Bertoncelj je bil Šarčeva druga izbira, saj je ta najprej povprašal dotedanjo ministrico Matejo Vraničar Erman. Ta pravi, da ga je zavrnila, ker ni dobila zagotovil, da odhodki ne bo naraščali hitreje od prihodkov, Šarec pa to zanika. »Imam javno izraženo podporo premierja, imamo postavljen okvir in moramo delovati v okviru tega okvira,« je poslancem povedal Bertoncelj in dodal, da ne bo potreboval pravice veta nad željami drugih ministrov. »Sem zagovornik moči argumentov, ne argumenta moči,« je dejal.
Šarcu ga je najverjetneje predlagal Vojmir Urlep, nekdanji direktor Leka in sedanji državni sekretar v premierjevem kabinetu. Urlep in Bertoncelj se poznata že zelo dogo, saj sta bila sošolca na fakulteti za farmacijo in nato še sodelavca. Sedanji finančni minister je začel v Lekovem prevaljskem obratu, kjer so izdelovali umetne zobe, nato pa je za Lek delal še v Ljubljani in New Yorku. Družbo je zapustil na začetku tisočletja in začel je svetovati Kemofarmaciji pri prevzemanju družb na Balkanu. Kmalu se je v veletergovcu z zdravili tudi zaposlil.
Ob delu je študiral ekonomijo in postal je priznani strokovnjak na področju prevzemov in združitev, torej na področju, na katerem je pridobival tudi delovne izkušnje. Pomemben korak v akademski svet je storil sredi prejšnjega desetletja, ko je skupaj z Violeto Bulc, sedanjo evropsko komisarko, ustanovil Inštitut za ekonomsko rast in kreativnost. »Njegova odlika je povezovanje ekonomskega in humanističnega pristopa,« pravi Ladeja Godina Košir, še ena soustanoviteljica inštituta. »Navdušil me je s tem, da se je nekdo iz finančnega in prvenstveno racionalnega ozadja pridružil pionirski ideji o povezovanju poslovanja in kreativnosti.«
Na primorski univerzi se je zaposlil leta 2009 in predaval predvsem o korporativnem upravljanju in trajnostnem razvoju. Med njegovimi študenti so bili tudi tedanji predsednik državnega sveta Mitja Bervar, Miha Mermal, sin solastnika in direktorja BTC Jožeta Mermala, ter Manca Matičič Zver, hčerka podpredsednika SDS Milana Zvera.
Pogumno v politiko, umetnost možnega
Tudi poklic profesorja ni bil njegov zadnji. Če je bila leta 2016 njegova kandidatura za viceguvernerja Banke Slovenije neuspešna, pa mu je uspelo priti v vodstvo Slovenskega državnega holdinga. Neuradni viri pravijo, da mu je pomagal tedanji generalni sekretar SMC Jože Artnak.
Potem ko je bil farmacevt, menedžer in profesor, je zdaj Bertoncelj torej politik. To je po trmastem prigovarjanju poslancev septembra nazadnje priznal tudi sam, nato pa jim je zagotovil, da mu »umetnost možnega« ne bo prevelik izziv. »Glejte, štiri 'financministre' ste imeli, ki so bili akademiki, to je dodana stvar, saj so potrebna globoka znanja,« je dejal. »Da, če bom še politik, se bom pa na tem preizkusil.«
Po slabih dveh mesecih ministrovanja, v katerih so mu mediji posvečali pozornost samo zaradi neuspelega poskusa pri popravkih proračuna ter nepojasnjene odstavitve državne sekretarke Mateje Vraničar Erman, je torej Andrej Bertoncelj javnosti ta teden predstavil svoj prvi uspeh. Vendar določitev višine povprečnine za občine ni nič v primerjavi z dilemami, ki ga še čakajo.
Da bodo predstavniki občin zelo kmalu potrkali na njegova vrata, je vedel, še preden je postal minister. »Če imam pravi podatek, bo za naslednje leto 558 evrov,« je dejal na predstavitvi v državnem zboru. »Predvideno je 574 celih pa še nekaj,« mu je povedal podžupan Šentjurja, preden je postal poslanec. »No, jaz imam nižji podatek, kar je dobro za finančnega ministra, ko bo šel v pogajanja,« je odvrnil Bertoncelj. Dva meseca pozneje, torej ta teden, je bila povprečnina določena pri 573,5 evra na prebivalca. Marjan Šarec pa je lahko potrdil, da je mislil resno, ko je županom dejal, da vlada ni njihov sovražnik, ampak partner.
