Steklo je zbiranje podpisov za zakonodajni referendum o interventnem zakonu, ki je razdelil koalicijo in opozicijo, delodajalce in sindikate. Če bo slednjim uspelo zbrati dovolj podpisov, o čemer sicer ne dvomijo, bo to jesensko referendumsko odločanje v vsebinskem smislu eno najpomembnejših.
Medtem ko podporniki poudarjajo, da gre za razvojni zakon, njegovi nasprotniki trdijo ravno nasprotno – geslo sindikatov je proti zakonu za razkroj Slovenije in zakonu za bogate. V koaliciji se sklicujejo na razbremenitve gospodarstva in prebivalstva ter stavijo na geslo, da zakon vsem daje in nikomur nič ne jemlje.
Diametralno nasprotna stališča ustvarjajo zmedo, kar odpira prostor za zavajajočo kampanjo z obilico floskul. Analiziramo nekatere ključne dileme.
1. Ali je interventni zakon zakon za bogate?
Da, a ne izključno. Določba zakona, ki vzbuja največ pomislekov, je tako imenovana razvojna kapica, ki bi pomenila omejitev najvišje osnove za plačilo prispevkov pri 7500 evrov bruto plače. S to določbo bi nesporno pridobila izrazita manjšina, približno odstotek najbolje plačanih v državi.
Logika predlagateljev je, da bi s tem postopno Slovenija postala konkurenčnejša, saj najboljši, razvojni kadri prinašajo tudi največjo dodano vrednost. Zdaj pa naj bi zelo visoka obdavčitev dela odvračala od ustvarjanja visoko plačanih delovnih mest oziroma povzročala, da se najbolj produktivni kadri selijo drugam. V gospodarskih krogih se zato zavzemajo, da bi se začetna meja 7500 evrov, nad katero se ne bi več obračunavali prispevki, postopno spustila na 6000 evrov bruto.
Predlagatelji se sklicujejo tudi na to, da se tistim, ki zdaj plačujejo visoke prispevke od svojih plač, to ne pozna pri njihovi pokojnini, saj se ta odmeri od najvišje pokojninske osnove. Toda tukaj nastopi element solidarnosti in socialne pravičnosti, na katero se sklicujejo sindikati. Socialna kapica pomeni manj denarja v pokojninski in zdravstveni blagajni.
2. Katere skupine bi še imele korist?
Zakonske določbe gredo posebej na roko normiranim espejem in upokojencem, ki bi nadaljevali delovno aktivnost, pa tudi najemodajalcem ter zasebnikom in koncesionarjem v zdravstvu.
Za espeje na splošno (ne le tiste z višjimi prihodki) zakon prinaša ugodnejše pogoje. Ukinja se namreč omejitev za vstop med normirance za tiste, ki so zaprli svoj normirani s. p. Prav tako bo, kot je veljalo že pred zadnjimi spremembami Golobove vlade, davčna stopnja 20 odstotkov za vse zavezance. Ugodnejša bo tudi progresija priznanih normiranih odhodkov. Pri polnih espejih bo meja za vstop in izstop iz sistema pri 150.000 evrih, pri popoldancih pa 70.000 evrov. Za popoldanske espeje oziroma osebe, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic, se ukinja prispevek za dolgotrajno oskrbo.
Zakon prinaša tudi tako imenovani polni dvojni status, kar pomeni možnost prejemanja polne pokojnine ob nadaljevanju delovne aktivnosti. Zdaj tistim, ki po izpolnitvi pogojev za upokojitev delo nadaljujejo, pripada 40 odstotkov pokojnine (oziroma 20 odstotkov po treh letih). Ukrep gre v smeri spodbujanja podaljševanja delovne aktivnosti, kar je glede na demografske spremembe in staranje družbe smiselno. Vendar ima tudi past. Pogodba o zaposlitvi bi se ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev avtomatično prekinila, možno pa bi bilo, ob dogovoru z delodajalcem, skleniti novo oziroma obstoječo podaljšati. Kritiki opozarjajo, da to pomeni prisilno upokojevanje. Gledano s finančnega vidika pa bi bilo breme polne pokojnine višje od vplačanih prispevkov iz naslova podaljšane delovne aktivnosti prejemnikov. Ukrep bi po pričakovanjih v večji meri koristil ožjemu krogu prejemnikov, v glavnem takšnim v dobro plačanih intelektualnih poklicih.
Na boljšem bi bili tudi najemodajalci, saj se dohodnina od oddajanja s 25 znižuje na 15 odstotkov oziroma na 5 v primeru oddajanja mladim družinam. Glede na razmere na najemnem trgu, ki jih zaznamujejo premajhna ponudba ob visokem povpraševanju, ni realno pričakovati, da bi na ta račun v obliki znižanja najemnin pridobili tudi najemniki, bi se pa utegnil nekoliko zmanjšati obseg oddajanja na sivo ali črno, ob še dodatnih pogojih pa bi se lahko nekoliko povečal tudi obseg stanovanj, ki bi bila na voljo za dolgoročni najem. Ta cilj sicer znotraj istega zakona protislovno spodkopava določba o začasni neuporabi novega zakona o gostinstvu, ki predvideva regulacijo kratkotrajnega oddajanja v najem.
Četrta skupina, ki bi se zakona razveselila, so določeni zdravstveni delavci. Zakon namreč odpravlja prepoved dela zdravstvenih delavcev, ki so zaposleni v javni zdravstveni mreži, pri zasebnikih, prepoved sklepanja pogodb med javnimi zdravstvenimi zavodi in zasebniki ter omejitev razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki za koncesionarje.
3. Ali bi zakon koristil tudi tistim z nizkimi prihodki?
Glede na tiste z visokimi prihodki nesorazmerno malo. Zakon prinaša ukinitev prispevka za dolgotrajno oskrbo za upokojence. Prispevek znaša en odstotek od neto pokojnine, kar pomeni, da je pri nižji pokojnini učinek posledično nižji. Pri povprečni pokojnini je prihranek 10 evrov. Resda pri nizkih prihodkih vsak evro šteje, toda na drugi strani bodo najvišje plačani pri neto plači pridobili več sto ali celo več tisoč evrov neto mesečno. Poleg tega je treba upoštevati, da so se nekaterim upokojencem, ki so prejemniki storitev dolgotrajne oskrbe, zaradi novega prispevka stroški bistveno znižali, na primer položnica v domu starejših.
Zakon uvaja tudi tako imenovani mikro s. p., ki prinaša nižje prispevke za samozaposlene in kmete s prihodki do bruto minimalne plače (cca 18.000 evrov). Osnova za plačilo prispevkov se zanje določi v višini 45 odstotkov minimalne letne plače namesto 60 odstotkov povprečne plače. To konkretno pomeni, da bi namesto približno 650 evrov mesečno plačevali le 250 evrov prispevkov. Ukrep je dvorezen. Espeji z nizkimi prihodki bi na eni strani resda plačevali nizke prispevke, toda to zanje pomeni tudi nižjo socialno varnost. Pomeni pa tudi rušenje sistema, da je pokojnina v čim večji meri odraz plačanih prispevkov, ne pa socialni korektiv, saj bi tej skupini iz pokojninske blagajne pripadlo bistveno več, kot bi vanjo prispevala.
4. Kaj zakon prinaša zaposlenim z minimalno ali povprečno plačo, ki ne opravljajo dodatne dejavnosti?
Tako rekoč nič oziroma minimalne pozitivne učinke. V interventnem zakonu ni določb glede zvišanja splošne dohodninske olajšave oziroma prilagoditve dohodninskih razredov, ki bi učinkovali na višje neto plače vseh zaposlenih, kar predlagajo tudi sindikati. Spremembe v tej smeri naj bi sicer pripravljala fokusna skupina za davke pri strateškem svetu za gospodarstvo.
Še najbolj univerzalna zakonska določba, ki se dotika najširšega kroga državljanov, je znižanje stopnje DDV z 9,5 na 5 odstotkov za 15 osnovnih živil. Zakon prinaša tudi možnost začasnega znižanja DDV za energente na 9,5 odstotka. Na Dnevniku smo že izračunali, da bi bil v primeru znižanja DDV na osnovna živila, če bi se ta sploh prenesel v maloprodajne cene, prihranek za povprečnega potrošnika zelo majhen (pri povprečnem nakupu osnovnih živil dober evro ali dva). O smiselnosti tega ukrepa, na račun katerega bi bolj kot potrošniki pri maržah imeli korist trgovci, proračun pa bi veliko izgubil, je podvomil tudi finančni minister Andrej Šircelj. Opozoril je tudi, da DDV ni socialni davek in da bi morali biti socialni ukrepi ciljno usmerjeni k tistim, ki pomoč dejansko potrebujejo, ne pa k vsem potrošnikom – tudi premožnim.
5. Pod črto – ali zakon torej dejansko vsem nekaj daje in nikomur nič ne jemlje?
Ne. Na račun znižanja prispevkov in določenih davkov zakon večini prinaša zelo malo, manjšini pa bistveno več. Zakon predvsem ne prinaša s strani nove koalicije napovedane razbremenitve plač pri dohodnini, ki bi koristila vsem zaposlenim.
Naj bi pa, po prepričanju predlagateljev, vsi imeli korist od sprememb zdravstvene zakonodaje, saj naj bi povečale dostopnost javnega zdravstva, vendar pri tem, tako kot pri DDV, ne gre za oprijemljivo napoved.
Medtem bo zakon imel negativne učinke na javne finance. Fiskalni svet je izpad ocenil na približno 900 milijonov evrov.
Dokler predlagatelji zakona oziroma vlada ne bodo jasno in transparentno pojasnili, s kakšnimi ukrepi bi kompenzirali izpad teh sredstev iz državnega proračuna oziroma javnih blagajn, ni mogoče trditi, da zakon nikomur nič ne jemlje, sploh gledano na nekoliko daljši rok. Nasprotno, utemeljena je bojazen, da bi izpad prihodkov pomenil krčenje določenih pravic, če ne za sedanje, pa prihodnje prejemnike, oziroma slabšanje kakovosti javnih storitev ali pa uvajanje drugih dajatev. Če zakon določenim manjšim skupinam torej nekaj daje, lahko drugim posredno jemlje.