Oktobra 1991 sem za mesec dni prišla na prakso v redakcijo časnika Grand Forks Herald v Grand Forksu, prestolnici ameriške zvezne države Severna Dakota. Ameriški gostitelji – ena od agencij zvezne vlade – so presodili, da mi bo kot gostujoči novinarki iz pravkar osamosvojene vzhodnoevropske državice najbolje v tej redko naseljeni farmarski vukojebini ob kanadski meji, z eno ne prav ugledno univerzo in časopisom, ki je imel manjšo naklado od Dnevnika.
Nisem bila prav srečna. Raje bi tako kot drugi kolegi mesec dni prebila v kakšni veliki, znani redakciji na Vzhodni obali. A nad darilom se ni lepo zmrdovati in sem šla – na potovanje svojega življenja. V Severni Dakoti, kjer zmaga republikanski kandidat, tudi če se je ravnokar vrnil iz zapora, me je pričakala povsem neznana Amerika. Ustoličenje Trumpa je bilo le še vprašanje časa – vem danes.
Amerika ni ena, Ameriki sta dve, sem spoznavala. Na eni strani patriarhalna, prikrito rasistična Amerika, zagledana v bolj ali manj umišljene ideale, na drugi strani odprta, izobražena, kritična, liberalna Amerika – ki se prvi paternalistično posmehuje. Če jo sploh opazi. Obe pa sta zidani na mitih: ameriških sanjah, talilnem loncu, blagodatih nizkih davkov … Kolegi iz Grand Forks Heralda, ki je kasneje za služenje skupnosti dobil Pulitzerjevo nagrado – zjutraj jim je časopisno hišo zalilo, popoldne je pogorela do tal, časopis pa so vseeno izdali vsak dan – so bili vsi po vrsti profesionalci odprtega duha. A svet so videli skozi leče neomajne vere v ameriški svetilnik demokracije.
Ubožica, so me trepljali, končno ste se rešili komunizma. Seveda, sem kimala, komunizem ni bil dober, zato smo ga zamenjali za kapitalizem, ampak vse ni bilo slabo ... Le kaj bi bilo lahko v komunizmu dobro, so me nejeverno gledali. Za nosečnice, matere in otroke smo že v bivši Jugoslaviji zgledno poskrbeli, sem razlagala po obisku sodelavke, ki je s tri dni starim dojenčkom prišla na obisk v redakcijo, preden se je čez tri tedne vrnila v službo. In pri nas je zdravstvena oskrba nosečnic enaka za bogate in revne, število abortusov polagoma upada, porodniški dopust traja devet mesecev; če hudo zboliš, pa ti ni treba prodati hiše, na voljo imaš najboljše zdravnike v državi …
Koleričnega D., specialista za kroniko, je odneslo od navdušenja. »Vaše ženske so torej lahko devet mesecev doma z otrokom in delovno mesto jih počaka? Pa to je krasno! Mi bebci pa hodimo na Luno, ženske, ki želijo splaviti, pobijamo pred klinikami in prodajamo avte, če si otrok zlomi roko!« Ko sem pripomnila, da ženske med porodniško dobivajo tudi polno plačo, demonstracij proti abortusu pa pri nas ni, je D. rohneče sklenil, da je Amerika fucking shit od države, ampak thanks god je tudi demokratična država in stvari gredo počasi v pravo smer.
A niso šle. Z odločitvijo vrhovnega sodišča, da pravica do splava ni več ustavno zagotovljena, je nedvoumno zmagala mračnjaška, Trumpova Amerika. Konservativne večine bodo lahko zdaj v svojih državah »svobodno« zaostrovale zakonodajo, prepovedovale in kaznovale … Kot da bi imeli Američani raje zarodke kot otroke; za rešitev prvih bi njihove matere tudi ubili, za rešitev drugih se ne bi za nič na svetu odrekli pravici do svobodnega nakupa orožja. Strelski pohodi po ameriških šolah so kajpak tragični, a cena orožarske »svobode« v ameriških očeh ni nikoli previsoka. Ne v Ameriki ne na ameriških dvoriščih. In ja, D. zagotovo tudi ta hip protestira zaradi »fucking shit od države«, ki je našla legalen način za podreditev žensk, najbrž pa še verjame, da naprednega toka zgodovine ni mogoče ustaviti.
Oktobra 1991 je tudi v Severni Dakoti odmevala ena prvih velikih afer spolnega nadlegovanja; čepeli smo pred ekrani in družno navijali za mlado profesorico prava. Anita Hill je Clarencea Thomasa, Bushevega kandidata za sodnika vrhovnega sodišča in svojega mentorja na ministrstvu za izobraževanje – bil je celo predsednik odbora za enake možnosti – obtožila spolnega nadlegovanja. Čeprav poročen, jo je obsceno vabil na zmenke, komentiral njene in svoje telesne atribute, se glasno spraševal, kdo je dal sramno dlako na njegovo kokakolo itd. Anita Hill je s Thomasovo neprimernostjo za vrhovnega sodnika diskretno seznanila FBI, a njeno pričanje je pricurljalo v javnost – ki se je takoj razdelila. Thomas je vpil, da gre za visokotehnološki linč pro-choice aktivistke, oba sta sicer temnopolta. Hillovo so obtožili nekredibilnosti, čeprav je v nasprotju s Thomasom pristala na poligrafski test in ga uspešno prestala. In tako je Thomas postal vrhovni sodnik, ki je skupaj s kolegi razveljavil zakon Roejeva proti Wadu in ženskam odrekel ustavno zagotovljeno pravico do splava, zdaj pa predlaga, da bi preverili še utemeljenost pravice do kontracepcije in istospolnih porok.
Kot kaže, nobena pravica ni izborjena za vselej. Zlasti to velja za tiste, ki sodijo v arzenal ukrepov za kontrolo spolnosti, sladkega mehanizma za ohranitev nepravičnih razmerij med spoloma, zgodovinsko ukrojenih po meri močnejšega. Tudi zato zna biti ob zaščitnikih »življenja od spočetja dalje« nevaren predvsem politični establishment različnih barv s svojimi podmiznimi kupčijami. Se ve, kdo v njih potegne kratko.
