Čeprav je v tem delu zdravstva prosta več kot polovica ambulant, se število prebivalcev brez zobozdravnika vztrajno povečuje. Aprila letos je bilo brez izbranega zdravnika 583.533 zavarovanih oseb v Sloveniji, kar je 18.821 več kot v enakem lanskem obdobju.
Po najnovejših podatkih za zadnji majski dan je ljudi brez zobozdravnika še več, 585.970 (oziroma 30,4 odstotka). Med njimi je 530.117 slovenskih državljanov, so pojasnili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), preostali so tuje zavarovane osebe z začasnim bivališčem v Sloveniji. V zadnjih nekaj letih se je povečalo število zavarovanih oseb, zlasti tujih delavcev, ugotavljajo. Če bi si vsi želeli izbrati zobozdravnika, bi za vse neopredeljene osebe potrebovali dodatnih 390 ambulant v zobozdravstvu na primarni ravni, ugotavljajo na ZZZS.
V nasprotju z ambulantami družinske medicine in primarne pediatrije, kjer so po Sloveniji posejana območja brez prostih zdravnikov, so v tem primeru sicer uradno proste številne ambulante. V Sloveniji je trenutno 592 zobozdravstvenih ambulant oziroma 57 odstotkov tovrstnih ambulant, ki so še vedno dolžne sprejemati nove zavarovane osebe, so aktualne podatke povzeli na ZZZS.
Zobozdravnik v javnem sistemu lahko dodatne vpise odkloni, ko za desetino preseže povprečno število opredeljenih oseb na zobozdravnika v svoji dejavnosti na območju znotraj območne enote ZZZS. Število ambulant oziroma ekip, ki delujejo v javnem zdravstvu, se tudi v zobozdravstvu povečuje. V primeru dejavnosti za odrasle se je med letoma 2024 in 2025 povečalo za malo manj kot 13 timov (nekateri ne delujejo v polnem obsegu), v zobozdravstveni dejavnosti za mladino pa v seštevku delujeta malo več kot dve dodatni ekipi.
Nekateri plačujejo iz žepa, drugi ostajajo brez oskrbe
Formalni seznam ne pove dovolj o dejanski dostopnosti, ugotavljajo v odboru za zobozdravstvo Zdravniške zbornice Slovenije. »Ambulanta na papirju mogoče še ni dosegla določenega administrativnega praga, v praksi pa ima že zapolnjen urnik, dolge čakalne dobe, kadrovske težave ali veliko število zahtevnih pacientov, ki potrebujejo obsežnejšo obravnavo,« so izpostavili v odboru, ki ga vodi Barbara Škrlj. Pomemben dejavnik je tudi pomanjkanje zobozdravstvenih asistentov, opažajo. S težavami pri zaposlovanju se v tem primeru srečujejo tako zasebni izvajalci kot zdravstveni domovi, so dodali. Zobozdravnik brez ustrezne ekipe pa ne more izvajati programa v polnem obsegu.
Natančnih podatkov, v kolikšni meri osebe brez izbranega zobozdravnika storitve iščejo zunaj javne mreže, v tujini ali ostajajo brez oskrbe, za zdaj ni. Po opažanju stroke se sicer dogaja vse troje, so spomnili v zbornici. Del ljudi se odloči za samoplačništvo, ker želi hitrejšo obravnavo ali ker določene storitve v javnem sistemu niso dostopne v razumnem času, opažajo. Del ljudi išče storitve v tujini, kar se zgodi predvsem pri večjih protetičnih posegih. Najbolj skrb vzbujajoč pa je položaj tistega dela prebivalstva, ki zaradi čakalnih dob, stroškov, oddaljenosti ali neurejenega dostopa ostaja brez redne preventivne zobozdravstvene oskrbe, so posvarili. »To je javnozdravstveni problem, ne problem posameznih zobozdravnikov,« ugotavljajo.
V zobozdravstveni dejavnosti se že leta kopičijo posledice podfinanciranosti, administrativnih obremenitev, pomanjkanja kadra v zobozdravstvenih timih, neustreznega vrednotenja storitev in omejenega obsega javno financiranega programa, so našteli. Eno od rešitev vidijo v vključevanju vseh izvajalcev, v tem primeru gre tudi za trenutne čiste zasebnike, premik bi po njihovi oceni prineslo tudi boljše vrednotenje storitev v tem delu zdravstva. Dvig števila oseb brez izbranega zobozdravnika bi bilo treba razumeti kot opozorilo odločevalcem, menijo: »Pacienti ne potrebujejo zgolj pravice, zapisane v pravilih, temveč tudi dejansko možnost, da pridejo do zobozdravstvene obravnave.«