Dejstvo je, da se je vojna začela z obsežno invazijo Rusije na Ukrajino 24. februarja 2022, ki jo je odredil ruski predsednik Vladimir Putin. Rusija ob tem trdi, da je h konfliktu močno prispevala širitev Nata proti vzhodu po koncu hladne vojne ter krepitev možnosti integracije Ukrajine v Nato in EU. To, da je vojno v Ukrajini Rusija sprožila kot odgovor na dolgi pohod zveze Nato proti vzhodu, velik del evropskih politikov po drugi strani označuje za mit, s katerim naj bi zagovorniki Kremlja preusmerjali krivdo za rusko agresijo na Zahod. Kritiki ob tem opozarjajo na nujnost sprememb politike EU in Nata ter menijo, da njune poteze in stopnjevanje oboroževanja ne prispevajo k doseganju trajnega miru.
SD
Zavedamo se kompleksnosti geopolitičnega razvoja na območju Vzhodne Evrope po koncu hladne vojne, ki pa nikakor ne opravičuje ruske aneksije Krima leta 2014 in ruske agresije na Ukrajino leta 2022. Vdor ruskih sil na mednarodno priznano ozemlje Ukrajine je groba kršitev ustanovne listine OZN in mednarodnega prava, po katerem je agresija, grožnja s silo in uporaba sile strogo prepovedana. Temeljna odgovornost tako leži na Ruski federaciji sami in nikakor ne na Evropski uniji. Spoštovanje in zagovarjanje temeljnih načel mednarodnega prava je preživetvenega pomena za male države, kot je Slovenija.
Levica in Vesna
Neposredno odgovornost za vojaški napad nosi Rusija. Odgovornost za to, da se vojna še ni končala, pa nosijo svetovne velesile. EU doslej ni oblikovala resnega mirovnega predloga za končanje vojne. Sankcije same po sebi pa ne prinašajo politične rešitve, zato nastali vakuum znova zapolnjujejo Trumpove pobude. Evropa bi morala prevzeti aktivnejšo diplomatsko vlogo in oblikovati verodostojen mirovni okvir, ki bi ustavil vojno, obnovil dialog med Evropo in Rusijo ter odprl prostor za trajno politično rešitev med Ukrajino in Rusijo. Dialog ne pomeni popuščanja, temveč odgovorno diplomacijo v interesu miru.
SDS
Demokrati. Anžeta Logarja
Odgovornost za vojno v Ukrajini je jasna in nedvoumna. Nosi jo Rusija, ki je neizzvano in nezakonito napadla suvereno državo.
NSi, SLS in Fokus
Trditev ne drži. Eden najpogostejših mitov v prokremeljski retoriki je, da je Nato po koncu hladne vojne obljubil, da se »ne bo razširil niti za ped proti vzhodu«. Vendar ne obstaja noben dokaz o kakršnem koli formalnem dogovoru o tem. Za agresijo na Ukrajino je odgovorna izključno politika in ideologija ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki vidi Ukrajino kot del ruskega zgodovinskega prostora. Cilj Kremlja je obnoviti ruski vpliv in omejiti ukrajinsko suverenost oziroma celotno ukrajinsko kulturo in identiteto. Strah pred Rusijo je dejavnik, ki žene države vzhodne Evrope, da si same želijo v EU in Nato.
Resni.ca
Ne drži. Za povzročitev vojne sta najbolj odgovorni Anglija in ZDA, ki sta posredno izkoristili države v Natu. Vodstvo slednjih je samo slepo sledilo ukazom, da so pod pretvezo strahotne ogroženosti s strani Rusije sprejeli že 19 paketov sankcij, uperjenih proti Rusiji. Z agresivno protirusko propagando so povzročili dodeljevanje enormnih količin orožja, oborožitvenih sistemov in finančnih sredstev v stotinah milijard evrov. Če vsi dosedanji napori v štirih letih Ukrajine niso pripeljali do zmage, potem ni upanja, da bi bilo drugače v prihodnje. Četudi bi imeli dovolj oborožitve, nimajo več ljudi za boj.
Gibanje Svoboda
Ne, s trditvijo se ne strinjamo. Za vojno v Ukrajini je odgovorna Ruska federacija oziroma ruski predsednik Vladimir Putin s svojo ekspanzionistično politiko. Rusija je agresor, Ukrajina pa se brani, ne obrnjeno. Rusija je z napadom na Ukrajino in z več kot štiriletno vojno grobo kršila mednarodno pravo ter načela ustanovne listine OZN.
Prerod
Ne. Za začetek vojne je odgovorna Rusija – z invazijo je kršila suverenost Ukrajine in prepoved agresije po ustanovni listini OZN. Nato in EU nista temeljna krivca, a EU ni storila vsega za preprečitev eskalacije, tudi zaradi premalo vztrajanja Nemčije in Francije pri izvajanju sporazumov iz Minska. Diplomacija je nujna, politične stike z Rusijo je treba obnoviti zaradi pogajanj čim prej. Rešitev vidimo v večji avtonomiji štirih regij znotraj Ukrajine in v verodostojnih varnostnih jamstvih za trajni mir.