Potem po globokem vzdihu reče: »Zmanjkuje pa mi tudi pijače. Ostal sem pri pol steklenice viskija. Bedno. Moral bom nekaj storiti.«
Ja, prijatelja vinarja, ki nam prinaša pijačo iz Hercegovine, že tri tedne ni bilo, tako da je ta rahla panika razumljiva. V takšnih trenutkih človek, kaj bi drugega, poseže v spomin. Tu so še novice iz bolnišnic širom po regiji o tem, da prihaja veliko število bolnikov zaradi zastrupitve z alkoholom. Strah, depresija in samota se med Slovani najpogosteje zdravijo z žganjem. Pomaga tudi pivo. Madžarski pisec Bela Hamvas narode deli na vinske in žganjarske. V tem primeru bi tukajšnje narode težko opredelil. Slovenci so vsekakor pivovski narod, a glede izbire pijače iz grozdja se zdi, da kultura vina prevladuje – zaradi spodbud, pa tudi kulture in načina življenja. V Dalmaciji je vino del življenja, a žganja se ne zanemarja. Prav tako kot v Slavoniji so tudi Bosanci, Srbi in Črnogorci vsekakor pivci žganja, enako Makedonci. Vse do Grčije, kjer ouzo in mastika vendarle prevladujeta nad vinom. Mentaliteta najbrž.
Kar se zdravniških nasvetov tiče, niso ravno zelo pogosti tisti, ki trdijo, da je za dezinfekcijo dobro močno žganje. Tu so Črnogorci prvaki: pri njih se žganje pod 45 odstotkov alkohola sploh ne šteje za žganje. Od tistih komercialnih sta najbolj priljubljeni dve vrsti grozdnega žganja – Kruna in Prvijenac. Tako je prav. Kraljevski in (gorski) venec. Če pa se znajdete v družbi poznavalcev in starešin, bodo cenili, če boste naročili »inštitutovo«. Nekoč so na Biotehniški fakulteti izdelali žganje, katerega recept je prevzela tovarna, in to je bilo dovolj, da se je žganju dalo »znanstveno« ime. Institutovača. Ta sodi v višji cenovni razred in res ni mogoče ničesar reči proti njej. To je glede kakovosti isti razred kot Fructalova viljamovka, za katero se bomo verjetno strinjali, da je (bila) najboljše »tovarniško« žganje na območju nekdanje Jugoslavije. S širitvijo zasebnega podjetništva in malih kleti je v zadnjih desetih letih dobila konkurenco. Na primer v srbskem žganju Jelički dukat, ki je kot dober viski, ali v makedonski »žolti« iz kleti Trajkovski.
Konec mita o zdravilnem učinku
Poleg tega, da je ta doba torej skoraj povsem odpravila mit, da je alkohol zdravilo, in tako pustila alkoholike brez morebitne tolažbe, je opazen še en pojav: vse manj je »skupnih« pijač. Vse manj je tistega, glede česar bi obstajal konsenz, kot je na primer obstajal glede Laškega Goldinga konec osemdesetih, Cezarja ali šibeniške Travarice. Zdaj tisti, ki prezirajo nostalgijo, takoj lahko rečejo, da so pijače danes precej bolj kakovostne. Tisti, ki se poglabljajo v družbene teorije, pa bodo navrgli tudi kaj o trgu in razbitju enega glavnega subjekta na veliko število majhnih, vendar ne gre povsem za to. Gre za vero v proizvod, za posedovanje nečesa skupnega, kar se je uporabljalo kot lingua franca. Za nekaj univerzalnega: seveda na Trubarjevi nisi naročil laškega piva in v Splitu je treba naročiti šibeniško grozdno žganje. S takšnimi gestami se pravzaprav kaže spoštovanje do gostiteljev. Globalizacija pa nam je ta adut skoraj povsem izbila iz rok. In tega ji ne smemo oprostiti.
Kot tudi ni treba pozabiti, da je vera v zdravilno učinkovitost alkohola lastnost vsakogar, ki ne sovraži in prezira pijače. Če to sugerira še ime, je to brezmejna sreča: Tavžentroža, Gorki list* ali Stomaklija takoj dodajo zdravstveno noto. Kot v šali o Mujotu, ki pravi, da gre spit enega Vlahova, ker ženo Fato boli želodec. Vlahov in pelinkovec pa, kot vemo, v trenutku rešita težave s prebavo. Med poznavalci je bolj cenjen rovinjski pelinkovec, Badelov pa je najbolj razširjen, medtem ko imajo sladokusci, ki so bolj naklonjeni Sredozemlju, raje cynar. Vse za zdravje. Morda je bilo zares lažje, ko ni bilo take izbire: rum iz mariborskega Talisa z Afričanko na etiketi, moje prvo najstniško popivanje, seveda s kokakolo v tisti debeli steklenici, ki je bila hladno orožje. Potem Badelov rumeni konjak, ki ga Zagorci imenujejo cujzek (žrebe), medtem ko ga Zagrebčani, verjetno zaradi visokega odstotka smrtnosti potrošnikov, častijo pod imenom mirogojček. Zaradi pokopališča Mirogoj, seveda. Dolgo se je Badel 1862 (če si je kdo ravno dal opraviti s temi pijačami, se je reklo, da je prebral zbrana dela Marijana Badela) za primat boril s še enim proizvodom iz Zagreba, ki ni ravno upravičeno nosil imena francoske pokrajine, s konjakom iz Zvečeva. Prav tako rumena etiketa in logotip s čokolad, pijači pa so Bosanci rekli drhto, saj se je človek po daljšem konzumiranju preprosto začel tresti. Na vzhodu je imel vedno primat župski vinjak Rubin, med ljudmi imenovan Rubinstein po slavnem pianistu, verjetno pa namiguje na lahkotnost prstov, ki se jo doseže s pitjem te pijače. Ta ima danes novo, izboljšano inačico, a večina se bo strinjala, da nima več enakega sijaja. Pri Hrvatih sta bila v duhu lažne boljše preteklosti med vinjaki cenjena nekoliko boljši Cezar in nekoliko slabši Trenk.
Ko so se v trženje konec sedemdesetih let vmešale licence blagovnih znamk, se je začel neusmiljen boj za tržišče, ki je vključeval tudi zgodbe, s katerimi se je blatilo konkurenco. Tako je verjetno nastal eden najboljših spinov v zgodovini nekdanje države. Konjak Vecchia Romagna je namreč vstopil na jugoslovanski trg nekako ob istem času ali malo pozneje kot slavni tržaški Stock 84. Potem pa so lansirali zgodbo, da je neki nočni čuvaj v tovarni padel v bazen tistega, iz česar se dela Vecchia, in v bazenu umrl. Ko so ga kolegi zjutraj prišli iskat, so bili zgroženi, saj od njega ni ostalo prav ničesar. Razen petokrake zvezde, ki jo je nosil na kapi uniforme. Tako se je rodila tudi pesem »v tunelu sredi mraka / sije flaša konjaka«, ki je pravzaprav persiflaža, saj v »pravi« verziji sije petokraka zvezda. V bazenu konjaka. Kakšna zgodba za likvidacijo konkurence! Toda nekaj je s tem Splitom. Od tam je prihajala tudi Dalmatinka, v ploščati steklenici, idealni za nošenje v žepu, spet z rumeno etiketo. Ta prozorna tekočina je bila najbolj podobna medicinski alkoholni raztopini, za njo pa so trdili, da je uničila največ zakonskih zvez na Balkanu.
Resnice in laži
Vsak čas ima svoj življenjski slog, a v tem trenutku se zdi, da bi bila karantena lahko nevarna v tem smislu, da bi človeka med štirimi stenami potisnila bližje steklenici in kozarcu. Tisti, ki alkohol razumejo kot medij družabnosti, redko pijejo doma, in zanje, kot za tega, ki to piše, je največja težava v tem, da ne morejo v gostilno. To sili v nostalgijo za pijačami, ki, glejte, niso bile ravno kakovostne, a smo se z njimi omamljali. In večinoma je bilo z nami vse v redu, ko so minila najstniška leta in nesmiselno zastrupljanje in bruhanje čez ograjo nekega jadranskega letovišča, ker gre ona jutri domov v Beograd.
Vina so posebna zgodba in zahtevajo drug tekst, saj je drugačen tudi kontekst. Vendar se je najbolj zanimiva zgodba pripetila Borisu Dežuloviću in pokojnemu Predragu Luciću, ki sta gostovala nekje v južni Srbiji, kjer so ljubeznivi gostitelji gostom po nastopu ponudili vino. Vprašala sta: »Katero?« In ljudje so rekli: »Vero.« »Vero?« sta se začudila in hotela pokusiti vino, za katerega, glejte, še nista slišala. Pa še italijansko je zvenelo. Predstavljajte si, kakšen obraz sta naredila, ko je natakar prinesel BEPO, kar se v cirilici prebere »vero«. Na etiketi steklenice tega vina je mornar, Šjor Bepo, toda upoštevajte, da je različico, ki sta jo morala piti kolega, proizvajala neka tovarna v Srbiji. Po originalu, ki je bil vse, samo dober ne. Obstajajo povsem resni razlogi za trditev, da to vino nikoli ni videlo grozdja, a je kljub temu doseglo metafizično resnico: in vino veritas. Vero.
Pijančevanja so se torej spremenila, kot smo se tudi mi. Države, v katerih je alkohol pomemben del gospodarstva, so že sprejele nekatere ukrepe, da ta segment ne bi propadel. Na Škotskem, na primer, je vlada destilarnam naročila proizvodnjo alkohola za dezinfekcijo, pri čemer bo vlada povrnila del stroškov, ki bodo nastali zaradi krize. V Nemčiji so odobrili odlog pri plačevanju davka na pivo, kar bo proizvajalcem omililo posledice upočasnitve gospodarstva. Tako bo prijatelj z začetka teksta vendarle moral biti previden s to polovico steklenice, ki mu je ostala. Ali pa bo moral preiti na nekaj, kar je manj šik, saj je v trgovinah na voljo vse in je vse bolj ali manj dostopno. Neizkušeni bodo takoj navalili na hišne zaloge, a prijatelj ni tak, on bo že našel način, da bo obnovil svojo shrambo. In spomine.
Tisto, česar ni, pa je občutek enotnosti. Ko gledam vse te steklenice na policah trgovskih središč, pomislim, da smo prišli do trenutka, ko nam je malce žal za slabimi pijačami. Kako lepo nam je lahko bilo z njimi. Mladost – norost? Bratstvo – enotnost? Morda, toda sladek okus in zamašek, ki se zaradi sladkorja težje zapre, sta del našega imaginarija iz časa domišljije. Danes imamo z vsemi temi jurami, glennmorangieji, japonskimi viskiji ali pomerolom, medocom in st. emillionom boljšo klinično sliko, toda tedanji mački so se zdeli vredni razmišljanja o tem, da bi prenehali s pitjem alkohola. Zgodovina, ki jo živimo, danes traja tako dolgo kot en maček, toda alkoholizem je – kliničen. Teža nekega dogodka se je merila z velikostjo mačka v dneh, ki so sledili.
In vse bolj kaže, da bomo, če se bodo ti trendi nadaljevali, umrli trezni. Ob pravilni diagnozi in zdravstveni skrbi. To ni življenje. Smrt pa tudi ne. »Tolažba« z alkoholom je vedno boljša rešitev.
Čeprav s slabim, kot v naših preteklih življenjih.
* Gorki list (Grenki list) je vrsta pelinkovca, ki so ga od leta 1953 proizvajali v Subotici, po stečaju tovarne Subotičanka leta 2009 pa se je proizvodnja preselila v bližino Maribora (op. prev.).
