Agronom in politik Jože Osterc: Pri Ivanu Omanu ni ego nikoli izbil na plan

Tam je bil tudi dr. Jože Osterc, dolgoletni profesor na ljubljanski biotehniški fakulteti in v letih 2004–2006 tudi njen dekan. Na ustanovni občni zbor Slovenske kmečke zveze je pripeljal celo svoje študente. »Priznam, da sem bil nekoliko drzen,« začne pogovor dr. Osterc.

»Takrat bi moral imeti predavanja, a sem študentom prejšnji dan povedal, da morajo priti v Unionsko dvorano, saj bom tam preverjal navzočnost – kot na vajah. Povedal sem jim tudi, da si bodo ta datum zapomnili za vse življenje. No, po tistem, ko smo ustanovili stranko, smo s Francem Zagožnom in Emilom Erjavcem sedeli pri Figovcu v Ljubljani in se spraševali, kaj bo jutri. Bilo nas je malo strah. To je javno večkrat priznal tudi Oman, ko je poudarjal: 'Takrat ni bilo tako enostavno. Nekdo me je celo vprašal, ali se ne bojim, da me bo povozil avto. Odvrnil sem, da sicer vem, da se mi lahko kaj zgodi, a če se bomo bali, potem ne bo nikoli nič'.«

Najini pogledi so se včasih tudi razhajali, vendar se ne spomnim, da se kdaj ne bi znala pogovoriti, saj je bil vedno pripravljen poslušati tudi drugače misleče. Pri njem sem občudoval to, da je interese kmečkega stanu, naroda in države vselej postavljal pred osebne interese. Pri njem ni ego nikoli stopil na plan. In prav v tem se je razlikoval od nekaterih drugih ljudi v vrhu Slovenske kmečke zveze oziroma kasnejše Slovenske ljudske stranke (SLS), ki so želeli ministrstvo za kmetijstvo podrediti strankarskim interesom. Ker tega kot minister nisem dovolil, so me napadali, Oman se je na to v enem od intervjujev odzval z besedami: »To počno zanesenjaki, ki v stranki povzročajo težave.«

Nekateri so mi tudi zamerili, da se nisem takoj po prevzemu funkcije spravil na kmetijske kombinate, ki so upravljali po vojni nacionalizirano premoženje, in na staro politično strukturo. Zahtevali so, da je treba kombinate takoj likvidirati, a sem se temu uprl. Rekel sem, da tam zaposleni delavci niso nič krivi, in predlagal: počakajmo, da se bodo kombinati postopno prestrukturirali.

Pri zakonu o denacionalizaciji. Bil sem prepričan, da bi ga morali napisati tako, da bi nacionalizirana kmetijska zemljišča in gozdove v naravi vračali samo profesionalnim kmetom, vsi drugi bi za odvzeto premoženje dobili odškodnino. In ko sem mu to predlagal, je odvrnil: »Pa vi ste nori!« Toda čez štirinajst dni me je poklical in mi priznal: »Temeljito sem premislil in se z vami popolnoma strinjam, toda vaš predlog sem dal na test in v koaliciji nima podpore.«

Ne, zemljišča bi dobili vrnjena v naravi le profesionalni kmetje in denacionalizacija bi bila že zdavnaj zaključena. Naj pa poudarim, da nisem bil proti temu, da bi tisti, ki jim je bilo premoženje krivično odvzeto, tega dobili nazaj. Toda, kot je ob neki priložnosti dejal Oman, zemljo je treba tudi ljubiti in z njo živeti, kajti samo tako jo bomo ohranili, z njo pa se bosta ohranila tudi narod in država. Neprofesionalni lastniki zemlje bi torej dobili pravično odškodnino.

Bilo jih je več, med njimi tudi njegov zet in moj nekdanji študent Marjan Podobnik. Napadali so me predvsem zato, ker nisem dovolil, da bi imela stranka preveč vpliva na kmetijsko politiko. Marjan je bil vedno revolucionar, treba pa je priznati, da je tudi ogromno naredil za stranko in kmetijstvo, saj je znal mobilizirati ljudi.

Je. Prav v teh prostorih, v katerih zdaj sediva (v slaščičarni Maximarketa, kjer je med snemanjem tega pogovora nekaj miz vstran z Andrejem Šterom klepetal Marjan Podobnik, op. p.), smo se sestali z Omanom in Podobnikom. Prepričevala sta me, naj sprejmem ministrsko funkcijo, a sem se temu upiral. Pridružil se jima je še Franc Zagožen, s katerim sva bila sošolca in sodelavca na fakulteti. Svetoval sem jim, naj na ministrski položaj povabijo takratnega direktorja hmeljarskega inštituta Ernesta Ermenca, ki je v kandidaturo sicer privolil, a je čez teden dni zaradi kapi umrl. Po njegovem pogrebu so me zvlekli v neko oštarijo v Mozirju in mi rekli: »Čez tri mesece bodo volitve. Do takrat moraš prevzeti ministrovanje, saj nimamo nikogar drugega.« To funkcijo sem sprejel za tri mesece, opravljal pa sem jo skoraj sedem let.

V SLS sem ostal do padca Peterletove vlade maja 1992. Potem je k Slovenskim krščanskim demokratom (SKD) najprej odšel Ivan Oman in za njim še jaz. V Drnovškovi vladi sem bil kmetijski minister kot krčanski demokrat. Ko sta se stranki SKD in SLS združili ter kmalu tudi razdružili, pa sem si rekel, da ne grem nikamor več. Članarino od takrat plačujem SLS, ki je moja stranka, ker sem po srcu kmet.

To je odvisno od ljudi. Osebno menim, da bi bili uspešnejši, če bi imeli eno močno krščanskodemokratsko stranko, vendar so mnogi prepričani, da je bolje, da sta dve in da sodelujeta. Ljudska stranka takšna, kot je, mora zastopati kmete in podeželje. To je hkrati ena od osnov krščanske demokracije. Ozrimo se malce v zgodovino in se vprašajmo, kdo je organiziral prvi slovenski tabor v Ljutomeru? Če takrat ne bi bilo močnih kmetov, ki so stopili skupaj z nekaterimi intelektualci, tabora ne bi bilo.

Tonina ne razumem povsem, imajo pa njegove izjave cilj povečati število članstva. Treba je vedeti, da tudi ta stranka zastopa kmete. Na območjih, kjer je vera močneje prisotna, so kmetje v Novi Sloveniji. V tej stranki me po vsakih volitvah vprašajo, ali bom sodeloval z njimi na področju kmetijstva, toda potem običajno na to pozabijo. Le ob aktualnih težavah z volkovi in medvedi so me vprašali, kaj naj naredijo. In sem jim odgovoril: postrelite jih, kolikor jih je preveč.

Mislim, da se da dokaj dobro ugotoviti, koliko jih prenese naš teren. Če se živali preveč namnožijo, gredo seveda za hrano, zato naj strokovnjaki povedo, kolikšen odstrel je potreben. Kot kmetijski minister sem imel lovskega inšpektorja Antona Simoniča, ki je rekel: »Minister, ko bom izvedel, da je medved poklal žive živali, da je torej prišel v bližino človeških bivališč in zavohal kri, ti bom zanj takoj prinesel predlog za odstrel, saj je podivjal.« S Simoničem sva odlično sodelovala. Vsako leto smo pospravili nekaj medvedov. Glede tega sem povsem zaupal stroki, in ko so mi prinesli odločbo za odstrel, sem jo podpisal.

Če je res, da je trenutno medvedov več kot tisoč, tega Slovenija ne prenese. Tudi ne toliko volkov, kot jih je danes. Na podeželju je treba misliti tudi na človeka. Če ga vzamemo kot bitje, ki je mentalno in duhovno razvito, mu je treba dati neko prednost. Ne moremo ga enačiti z levom ali medvedom, sicer se vrnemo nekaj deset tisoč let v preteklost.

Ne, človek se je marsikje umaknil. Murskosoboški škof Peter Štumpf je ob 100-letnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom rekel, da je bilo na območju škofije pred slabimi dvajsetimi leti 20.000 ljudi več, kot jih je danes. S 120.000 se je njihovo število zmanjšalo na 100.000. Torej skoraj za petino. To je katastrofa, zato se nam dogaja, da v Apaški dolini zemljo kupujejo Avstrijci. To bi morali preprečiti, vendar državni sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ne igra vloge, ki bi jo moral.

To težko rečem. Kot sem si sam zamislil njegovo funkcijo, bi moral biti sposoben kupiti vse, kar je potrebno, da kmetije in kmetijska zemljišča ne bi propadala, ter jih dajati v najem. Z zemljo bi moral barantati, vendar tega žal ne zna. Kmete usmerjati v to, da kupujejo zemljo, namesto da bi ta denar namenjali za posodobitev proizvodnje, zemljo pa bi dobili v najem od države, zame ni pametna politika. Redkokateri kmet ima namreč toliko denarja, da lahko kupuje zemljo.

Da slabo gospodari in to nam ne more biti v ponos.

To, da kmetijskim podjetjem zemljo vzamemo in jo damo družinskim kmetijam, ni rešitev, razen če tem podjetjem dokažejo, da popuščajo in državna zemljišča slabo obdelujejo. Ni treba, da sklad zemljišča odvzame kmetijskim podjetjem, saj je zaradi propadanja kmetij dovolj drugih. Iz Pomurja se je, kot rečeno, v dvajsetih letih izselilo 20.000 ljudi. Pa niso odšli iz Murske Sobote, ampak iz ruralnih krajev. In tam se površine zaraščajo, kar bi sklad moral preprečiti. Samo vitalno podeželje namreč lahko ohrani obdelano, kultivirano zemljo.

Osemdesetodstotno samooskrbo na agregatni ravni sem postavil kot minimum. Prebral sem namreč švicarsko raziskavo, s katero so dokazali, da je mogoče za dvajset odstotkov manjkajoče samooskrbe še zategniti pas, če je sila. Švicarji so v tej raziskavi tudi poudarili, da narod, ki si ne zna zagotoviti vsaj 80 odstotkov samooskrbe, ne more obdržati suverenosti.

Lahko bi se reklo tako, zato je bila do osamosvojitve Slovenije moja osnovna naloga, da kot minister zagotovim dovolj zalog hrane za primer blokade. In ko se je začela osamosvojitvena vojna, smo imeli zalog za pol leta. Takrat so mi morale vse klavnice takoj posredovati podatke, kje bodo zakopavale kadavre in odpadke. Aktivni so morali biti tudi vsi brodovi čez Muro in druge reke. Rekel sem, da v nobeni trgovini ne sme ničesar zmanjkati, saj bi v tem primeru nastal cirkus. Ko ljudje ponorijo, pa množice ni več mogoče obvladati.

Nobeno orožje ni strateško pomembnejše od hrane. Tudi zaradi kakovosti hrane bi morali skrbeti za to, da bi imeli agregatno stopnjo samooskrbe okoli 80 odstotkov. Nikoli ne bom pozabil obiska sadjarskega inštituta na Nizozemskem, kjer mi je njegov direktor rekel: »Lahko je vam v Sloveniji. Če hočem imeti tako lepo obarvana jabolka, kot jih imate vi, jih moram vsaj trikrat škropiti s hormoni, vam pa to naredi narava, mrzle noči.«

Zemlje je seveda čedalje manj, zato je naša perspektiva vrtnarstvo, kjer je pridelek na enoto površine neprimerno večji kot v konvencionalnem kmetijstvu. Toda na tem področju smo najrevnejši. Prizadevati bi si morali tudi za to, da kar najbolj izkoristimo fotosintezo. Dober kmet bo za ječmenom na isto njivo posejal krmno rastlino, da dobi še en pridelek, z njim nakrmi živino, z živinskim gnojem pa na koncu nadomesti tisto, kar je potrebno za ohranitev rodovitnosti zemlje. To je filozofija pametnega kmetovanja, mi pa sejemo energetske rastline, da iz njih v bioplinarnah proizvajamo elektriko.

Sem. Najbolj sem razočaran zaradi Tovarne sladkorja Ormož. Takrat sem napel vse sile, da so nizozemski lastniki v predelavo surovega sladkorja vložili zelo veliko denarja. Zmogljivost pridelave sladkorja iz pese in predelava surovega sladkorja v nesezoni sta tako omogočali zagotovitev vsega sladkorja, potrebnega za Slovenijo. Toda prve, ki so prodale delnice sladkorne tovarne, so bile zadruge. To je tisto, o čemer vam ves čas govorim – osebni interesi so v zadružništvu bili in so še danes pred interesi drugih. Vprašanje pa je, koliko so za to krivi kmetje, kajti tisti, ki danes kmetujejo, so bili vzgojeni v času, ko se je moral kmet, če je hotel obstati, znajti. In znašel se je tako, da je državo prinašal okrog. To je torej zapisano v naših genih. Takšno miselnost je treba spremeniti, vendar tega ni mogoče narediti čez noč.

Ko je bil sprejet zakon o zadrugah, sva s profesorjem z Dunaja v hotelu Union pripravila program za mlade kmete o tem, kako je treba zadružništvo postavljati na noge in ga voditi. Takratnega direktorja zadružne zveze Lea Freliha sem prosil za naslove perspektivnih mladih kmetov, od treh do petih iz vsake zadruge, za katere bi organizirali trimesečno šolanje. Plačalo bi ga ministrstvo, torej država, vendar tega seznama nikoli nisem dobil. Ni jim bilo v interesu, da bi se mladi ljudje izobrazili, kajti potem obstoječi direktorji ne bi več mogli vladati. Tako je, žal, še danes. In ti direktorji podpirajo predsednika Zadružne zveze Slovenije Petra Vriska ter osebne interese postavljajo pred interese države in naroda.

Res sta bila moja študenta. Toda moji študentje so bili tudi Stane Kavčič, Emil Erjavec, Franci But in še mnogi drugi, na katere sem zelo ponosen. Peter Vrisk je nesporno brihten. Zadružništvo je v Sloveniji sicer ohranil pri življenju, toda ves čas imam občutek, da še vedno nismo izgubili prizvoka zadružništva, kakršnega smo imeli po drugi svetovni vojni. Ko gledam organe v zadružni zvezi in v zadrugah ter povezave, vedno znova ugotavljam, da so na vrhu večinoma veliki egi, ki jim gre zelo zase, vzajemnost in solidarnost pa sta jim tuji. Zadružno misel je izpodrivalo prepričanje, da je pomembno samo to, da uspe meni. To je naša psihološka zavora. Na slovenskem podeželju so žal solidarni le še gasilci.

Naj spomnim, da je na slabosti slovenskega zadružništva opozarjal tudi Ivan Oman, ko je dejal: »Imeli smo socialistične zadruge, za katere si upam trditi, da so bile boljše, kot so sedanje. Večina se jih vede kot kapitalske družbe in torej delujejo po načelu pridobivanja dobička, pri čemer izkoriščajo lastnike – kmete.«

To bi moral biti ključen problem Zadružne zveze Slovenije, ki pa vso krivdo vedno zvrne na državo. Zvezo bi morali prevzeti mladi, izobraženi kmetje. Zadeve lahko spremeni tudi kriza, kajti šele takrat bi se kmetje začeli zavedati, da brez solidarnosti in vzajemnosti ne gre. Vprašajmo se, zakaj je uspelo Janezu Evangelistu Kreku? Ker so bili kmetje ogroženi, tudi v narodnem smislu, zato so bili pripravljeni nekaj narediti za vzajemnost in solidarnost.

Skrbi me tudi praznjenje podeželja. Glede tega bi lahko, kot sem že dejal, bistveno več naredil sklad kmetijskih zemljišč, ki bi moral na tem področju voditi zelo agresivno politiko.

Ne, ne bi ga. Sklad bi moral odigrati svojo vlogo in če bi jo odigral, takšnega podjetja ne bi potrebovali. Kot minister sem poskušal razmišljati strokovno in pri vseh odločitvah, ki sem jih sprejemal, je bila v ozadju stroka, kolikor sem jo pač obvladal. Danes pa je vodenje ministrstva preveč politično. Poglejmo samo zveri. Tega problema ni mogoče reševati politično. Rešiti ga mora stroka, ki mora tudi stati za svojimi stališči.

Tudi glede nje so se naša stališča v SLS razhajala. Bil sem proti temu, da so vsi, ki imajo zaplato zemlje, samodejno njeni člani. Zagovarjal sem prostovoljno članstvo v zbornici, toda glede tega sem morda precenil sposobnost kmetov. Ti sami od sebe ne bodo ničesar plačali, dokler pa se zavestno ne odločijo, da želijo biti člani zbornice, takšna institucija ne more biti uspešna.

Tudi s svetovalno službo, ki deluje v sklopu zbornice, sem imel povsem drugačne načrte. Ocenil sem, da bi se moral vsak svetovalec vsako leto izobraževati, da bi bil oborožen z novimi znanji. Ker pa tega ni, nekateri naprednejši kmetje vedo več od njih.

Pa saj sem svojo poklicno pot začel kot kmetijski svetovalec v zadrugi, nato sem bil glavni tehnolog za govedorejo v Emoni in nazadnje še profesor. Sprašujete, zakaj sem šel študirat kmetijstvo. Od doma (Kokoriči pri Ljutomeru, op. p.) sem šel že pri enajstih letih, saj sem v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo. Takrat so ljudje mleko kupovali še s kanglicami, in ker ga v nekem trenutku ni bilo, so ženske preklinjale kmete, češ da jim ga nočejo dati. Ker smo imeli doma kmetijo, sem vedel, kako je s tem, zato mi je bilo zaradi napadov na kmete zelo hudo. Ko sem šel v drugi razred gimnazije, mi oče ni mogel dati toliko denarja, da bi si kupil zvezke, zato mi je mama naredila deset kilogramov masla, ki sem ga prodajal po Mariboru, da sem zaslužil denar za zvezke. Takrat sem se zaklel, da bom vse življenje pomagal kmetom, in sem šel študirat kmetijstvo, zadruga pa mi je dala štipendijo, ker so se bali, da se bom vpisal na teologijo.

Jaz ne. Tete so to pričakovale, ker je bil stric kanonik v Mariboru. Bil je tudi član komisije, ki je urejala odnose med državo in cerkvijo. Dvakrat je bil zaradi tega osebno pri Titu. Enkrat ga je policija ob dveh ponoči odpeljala na letališče v Zagreb. Vsi smo mislili, da ga peljejo v zapor, on pa je šel k Titu na pogovore.

Ko mi je stric to omenil, sem mu priznal, da se ne čutim sposobnega. Kdor hoče biti dober duhovnik, se mora namreč odpovedati marsičemu in to ni tako enostavno.

Njeno glavno poslanstvo sta obramba vere in pomoč ubogim. Predvsem slednje.

Da, hodil sem v Brežice, kjer smo jim delili čaje.

Z migracijami sta povezana dva problema. Prvega bi morali rešiti na izvoru, torej v državah, od koder ljudje bežijo. Drugi problem pa so demografske težave Evrope. Angela Merkel je migrante v Nemčijo vabila zato, ker Nemčija potrebuje delovno silo. Je pa podcenila vprašanje, kolikšen naval bo izzvalo to njeno povabilo.

To drži. Njegovo politično mnenje je imelo težo in znal je pritegniti ljudske množice.

Ne, ne poznam ga. Najhuje pa je to, da kmetje Slovenski ljudski stranki ne zaupajo. Če bi ji, bi jo volili in bi bila v parlamentu.

Z Marjanom na čelu bo SLS pridobila določen delež glasov in bo morda znova postala parlamentarna stranka, toda vprašanje je, kako bo tam delovala. V politiki namreč na horuk ne gre. Prvak stranke mora biti sposoben poslušati političnega nasprotnika in se z njim pogovarjati. No, kdo ve, morda pa se je Marjan Podobnik v vmesnem času, ko v politiki ni bil dejaven, zelo umiril in bi zmogel tudi to…

Ivan Oman je imel še kako prav, ko je ponavljal, da je rešitev za Slovenijo le močna vlada, v kateri bi bili tako levi kot desni, ki bi se morali medsebojno spoštovati. Toda bojim se, da današnji vodilni politiki takšnega sodelovanja še niso sposobni. Je pa po moji oceni združevalen Marjan Šarec. Če ne bi bil, njegova priljubljenost in priljubljenost njegove stranke ne bi tako rasli. Ko je sestavil vlado, sem ženi rekel: boš videla, ta nas bo še presenetil. Dober klovn je namreč brihten, ne more biti zabit. In Šarec to vse bolj dokazuje. Saj ne trdim, da so vse njegove poteze v redu, toda hude napake po mojem mnenju še ni naredil, čeprav ga ves čas napadajo. Poleg tega tisto, kar misli, da je prav, pove. Kot Ivan Oman. Je pa vprašanje, kakšne sodelavce ima in ali jih bo obvladoval.