Afera Dobrunje pretresa gradbeno panogo

Afera z odlaganjem izkopnih materialov in gradbenega odpada z gradbišča zapora v Dobrunjah v Ljubljani je sprožila potres v celotni gradbeni dejavnosti v Sloveniji. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) je sklenilo spremeniti svoj pristop do tistih investitorjev, ki z gradbenim odpadom niso ravnali tako, kot bi morali. Oprijemljiva postaja bojazen, da ne bodo dobili uporabnih dovoljenj za že zgrajene objekte. Zaradi neustreznega ravnanja z odpadom jim grozi milijonska škoda.

Odpadki z državnega gradbišča pristali na ilegalnih odlagališčih

Gradnjo zapora v Dobrunjah je spremljalo inšpekcijsko in medijsko razkrivanje nezakonitega odlaganja gradbenega odpada. Mimo pravil naj bi bilo odloženih za 840 tovornjakov gradbenih odpadkov, po 20 do 25 ton na tovornjak. Vsaj desetina teh količin naj bi bila nevarna za zdravje. Odpadni material naj bi razvozili na več kot 30 lokacij po Sloveniji. Zoper kršitelje naj bi potekalo skoraj dvajset inšpekcijskih postopkov, na delu so tudi kriminalisti. Del odpadkov je končal celo na parceli župana občine Dobrepolje Janeza Pavlina. Ta pravi, da za odpadke ni vedel in da ga je o njih obvestila šele inšpekcija.

Takšno odlaganje je v Sloveniji nekaj povsem običajnega. Po uradnih podatkih v Sloveniji letno ustvarimo več kot osem milijonov ton gradbenega odpada. Najti ustreznega prevzemnika za vse količine predvsem zemeljskih izkopov je misija nemogoče, zmogljivosti prevzemnikov na stacionarnih lokacijah pa so bistveno premajhne. Graditelji se tako znajdejo po svoje, odpad večinoma predajo predelovalcem odpadkov na gradbišču in se z vprašanjem, kje pristane, ne ukvarjajo več.

Zapor v Dobrunjah je bil vendarle drugačna zgodba, saj je naložbo vodilo ministrstvo za pravosodje. Razkrite razsežnosti nelegalnega odlaganja so odmevale skozi uradniške vrste. Na MOPE pod vodstvom Bojana Kumra so se zato odločili poostriti nadzor.

Konkretno se to nanaša na projekte, ki so se gradili na podlagi tako imenovanega integralnega gradbenega dovoljenja. Takšno dovoljenje potrebujejo večji gradbeni posegi, ki imajo tudi večji vpliv na okolje. Zato morajo investitorji predhodno izdelati poročilo o vplivih na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Investitor se v postopku zaveže, katere ukrepe bo izvajal pred gradnjo in med njo, da bi čim bolj zmanjšal vplive na okolje. Med drugim mora pojasniti tudi, kako bo ravnal z izkopanim materialom, torej s presežki zemeljskega izkopa, in gradbenimi odpadki. Praviloma navede, da bo te odpadke odpeljal na predelavo k pooblaščenemu izvajalcu zbiranja ali obdelave.

Do gradnje zaporov so mižali na obe očesi

Dejstvo je, da se po uvedbi integralnih gradbenih dovoljenj leta 2022 država ni posebej vtikala v izpolnjevanje okoljevarstvenih pogojev, ko se je v fazi izdaje uporabnega dovoljenja opravil tehnični pregled objekta. »Osredotočala se je na predvsem tehnične pogoje, kot so mehanska odpornost in stabilnost objekta, varnost pred požarom, zaščita pred hrupom, varnost pri uporabi,« našteva gradbeni inženir Mirko Šprinzer. To mižanje je ustavila afera Dobrunje, ko so se pred predajo objekta v uporabo razkrile nepravilnosti pri ravnanju z izkopano zemljino. »Država je iz leta v leto postavljala nove pogoje, obenem pa ni vzpostavila servisa, ki bi omogočil njihovo izpolnjevanje. Ker ni zagotovila sistemske rešitve, je padla v lastno past,« je kritičen inženir.

MOPE je zdaj imenoval posebne pooblaščenke, ki so dobile nalogo preveriti, ali investitorji upoštevajo pogoje iz integralnega gradbenega dovoljenja in poročila o vplivih na okolje. To preverijo v fazi tehničnega pregleda za izdajo uporabnega dovoljenja. Torej šele takrat, ko je objekt dokončan in pripravljen za predajo v uporabo.

Poostren nadzor je v panogi sprožil nemir, je Dnevniku razkrilo več virov, ki želijo ostati anonimni. Jasno je namreč, da bodo uradnice pogosto naletele na nepravilnosti pri ravnanju z gradbenim odpadom zaradi že omenjenega pomanjkanja pooblaščenih prevzemnikov. Investitorji so že ves čas prepuščeni improvizaciji in so uporabna dovoljenja dobivali, ker v postopku tehničnega pregleda tega vprašanja niso podrobneje preverjali, pravi Šprinzer. Zdaj ga. Med investitorji se zato širi bojazen pred scenarijem, po katerem bi ostali brez uporabnih dovoljenj. Posledična škoda bi se po posameznem primeru merila v šest- ali sedemmestnih zneskih, da širših posledic za gradbeno panogo niti ne omenjamo.

Na zaplet sta na portalu Tax-Fin-Lex opozorila Mirko Šprinzer iz podjetja Deltaplan in Tadej Žurman iz podjetja POR Consult. Opisujeta primer investicije, ki je morda namišljen, morda tudi ne. Investitor se je zavezal, da bo ves izkopni material odpeljal na predelavo k pooblaščenemu izvajalcu obdelave, a tega ni storil in ga je predal pooblaščenemu izvajalcu predelave na gradbišču.

Avtorja sta prepričana, da investitorju zaradi tega ne bi smeli zavrniti izdaje uporabnega dovoljenja. »Kršitev pogoja med gradnjo še ne pomeni, da dograjeni objekt ni primeren za uporabo,« poudarjata. Ključno je namreč stanje zgrajenega objekta, ne zgodovina ravnanja z odpadki na gradbišču.

Kršiteljem zadržujejo izdajo uporabnega dovoljenja

Šprinzer v pogovoru za Dnevnik sicer pravi, da mu za zdaj ni znano, da bi kdo od investitorjev ostal z upravno odločbo brez uporabnega dovoljenja. »So mi pa znani primeri, ko se po opravljenem tehničnem pregledu dogajajo 'tihe' zavrnitve, s tem ko ministrstvo zadržuje izdajo dovoljenja,« je razložil. Prepričan je, da obstajajo ustrezne rešitve. »V Sloveniji se letno izkoplje od 15 do 17 milijonov ton mineralnih surovin za gradbeništvo, gradbeništvo pa ustvari dobrih osem milijonov ton gradbenega odpada. Torej bi imeli teoretično možnost polovico teh lukenj, ki jih izkopljemo v naši deželi, zasuti s predelanimi gradbenimi odpadki in s tem pridobiti pogoje za novo rabo prostora. Če bi to dejavnost združili v skupno državno upravljanje, bi ubili dve muhi na en mah.«

Nova ministrica napoveduje javno službo

Kumrova naslednica je seznanjena s to problematiko. »Zavzemala se bom tudi za obveznost predelave zemeljskih izkopov, ki niso mineralna surovina po rudarski zakonodaji, torej sedimentov in naplavin iz vodnih teles ter komposta, ki bi se predelovali v tako imenovano novo zemljo,« je Polona Rifelj dejala na torkovem zaslišanju pred matičnim parlamentarnim odborom. »Na ministrstvu bomo začeli s postavitvijo pogojev za tovrstno predelavo, ki bo opredeljena kot javna služba v regijskih centrih, in ki bodo dopolnilno uporabni tudi ob naravnih nesrečah.«

Od nove ministrice za okolje in prostor Šprinzer pričakuje urgentno ukrepanje: »Mora se ustaviti blokada uporabe že dokončanih objektov!« Ali kot je zapisal v članku: »Da ne bo pomote: za vsako kršitev naj deležnik odgovarja, glede tega ni dvoma. A vse v svojem postopku, ob pravem času in s primerno sankcijo, ne s kaznovanjem vseh in vsevprek, povsem nesorazmerno. Sicer bo gradnja še dražja, investicij vse manj, stanovanjska stiska pa še hujša.«