Dobava zaščitne opreme, predvsem zaščitnih mask različnih tipov, vzbuja pozornost že od izbruha epidemije. Izginulim pošiljkam, zamujeni priložnosti, da bi zaščitno opremo kupili neposredno od kitajskega državnega podjetja Sinofarm, nekaterim sumljivim podjetjem, ki so čez noč postala trgovci z zaščitno opremo, so sledile pogodbe s podjetjem Acron, v katerem je zaposlena mama obrambnega ministra Mateja Tonina. Na njegovo pobudo bo posel z Acronom pod drobnogled vzela komisija za preprečevanje korupcije, ki bo ugotavljala morebiten konflikt interesov.
Tonin je zanikal kakršno koli vpletenost v skoraj 30 milijonov evrov vredne pogodbe med Acronom in zavodom za blagovne rezerve. Ob tem je povedal, da medresorsko delovno skupino za sprejem, pregled in vrednotenje ponudb zaščitne opreme res vodi državni sekretar obrambnega ministrstva, vendar pa da ta skupina le preverja izpolnjevanje tehničnih standardov ponudbe. Na gospodarskem ministrstvu trdijo, da je za izbor opreme (ustreznost ponudbe in dobavitelja) odgovorna uprava za zaščito in reševanje, ki sodi pod Toninov resor. Zavod za blagovne rezerve (v okviru gospodarskega ministrstva) nato le pripravi in podpiše pogodbo ter uskladi aktivnosti za prevzem opreme.
Koliko država plača za posamezni tip maske
Acronova prva pogodba (za 640.000 evrov) sicer ni bila tako radodarna, kot se je zdelo na prvi pogled. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek se je pred dnevi na twitterju Acronu javno zahvalil za dostavljenih 60.000 mask FFP2. Če bi bile to vse maske po pogodbi, bi pomenilo, da je država zanje plačala kar 10,7 evra po kosu. A na gospodarskem ministrstvu zagotavljajo, da je šlo zgolj za prvo pošiljko in da je za 640.000 evrov v celoti naročenih 200.000 omenjenih mask. Dobavni rok se izteče 15. aprila, cena na kos pa bo tako znašala 3,2 evra.
Gre za ceno, ki ne odstopa od cen po drugih pogodbah. Od gospodarskega ministrstva smo namreč pridobili podatke o številu vseh naročenih posameznih mask in vrednosti pogodb za posamezni tip mask, iz česar sledi, da je država do 2. aprila maske FFP2 naročala po povprečni ceni 3,4 evra (brez DDV). Maske FFP3 je naročala v povprečju po 3,3 evra na kos, povprečna cena trislojne kirurške maske pa je znašala 0,4 evra. Država je sklenila tudi pogodbo za pralne maske iz domače proizvodnje po ceni 8,25 evra za masko in pogodbo za tri- oziroma štirislojne maske iz domače proizvodnje po povprečni ceni 1,3 evra na masko.
Iz dokumentacije, ki smo jo pridobili v uredništvu, je sicer razvidno, da je mogoče maske dobiti tudi ceneje. Eden izmed ponudnikov, ki maske FFP2 dobavlja zasebnikom, ponuja te maske že za 2,2 evra na kos (in to za precej manjše količine).
Kemofarmacija jih ni dostavila
Skupna vrednost vseh pogodb za zaščitno opremo, ki jih je v zadnjih tednih sklenil zavod za blagovne rezerve, sicer znaša že krepko čez 100 milijonov evrov. Koliko od naročene opreme bo dejansko prispelo v Slovenijo, ostaja vprašanje, saj so razmere na trgu nepredvidljive.
Jasno pa je, da je nekaj poslov že padlo v vodo. Komisija za preprečevanje korupcije je v prvem odmevnejšem (in propadlem) poslu s podjetjem Labena celo zaznala korupcijska tveganja in ugotovitve odstopila državni revizijski komisiji. Gre za posel z bosanskimi posredniki in izginulo pošiljko, ki ga preiskujejo tudi kriminalisti. Izvedeli smo tudi nekatere okoliščine druge izginule pošiljke zaščitnih mask, ki naj bi bile že v Hamburgu, vendar do Slovenije prav tako niso prišle. Šlo je za posel z družbo Kemofarmacija. Njeni predstavniki naj bi zavodu za blagovne rezerve zagotovili, da je predvidena pošiljka 1,5 milijona zaščitnih mask že v Hamburgu. V blagovnih rezervah so pripravili vse potrebno in posredovali osnutek pogodbe Kemofarmaciji, vendar pa podpisane pogodbe niso nikoli prejeli. Na vprašanje, zakaj pošiljka ni našla poti do Slovenije, so nam v Kemofarmaciji odgovorili le skopo: »Dobavitelj mask ni dostavil.«
Poudarek na domači proizvodnji
Propadla je tudi 10-milijonska pogodba z družbo MD Global, ki je očitno stopila v prevelike čevlje in si obetala predvsem hiter in lahek zaslužek. Ker mask ni pravočasno dostavila, je zavod za blagovne rezerve odstopil od pogodbe.
Pri vseh propadlih poslih država ni izgubila denarja, temveč »le« čas in priložnosti za polnjenje zalog in zagotavljanje ustrezne opremljenosti služb, ki v tem času najbolj potrebujejo ustrezno zaščito. Slovenija denarja ni izgubila, ker zaščitno opremo plača šele po povzetju. Takšna taktika je sicer dvorezni meč, saj proizvajalci zahtevajo 100-odstotne avanse, kar pomeni, da posredniki prevzemajo tveganja, kar se nato pozna na maržah in končni ceni. Nekateri tako menijo, da je Slovenija storila napako, ko ni sprejela ponudbe za neposredno dobavo mask od kitajskega državnega podjetja Sinofarm. Na gospodarskem ministrstvu so pojasnili, da lahko opremo kupujejo le od slovenskih dobaviteljev.
Za v prihodnje sicer na gospodarskem ministrstvu močno računajo na domačo proizvodnjo zaščitne opreme. »Zagotovitev zaščitnih sredstev iz domačih proizvodnih virov je zaradi trenutnih razmer na globalnem trgu, logistično okrnjenih poti in nezanesljivih dobav še toliko bolj pomembna. Domača proizvodnja je zato korak v pravo smer, saj se lahko izognemo odvisnosti od tujih proizvajalcev in nepotrebnim logističnim zapletom,« so nam pojasnili na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Peter Lovšin
