O otrocih z različnimi razvojnimi, učnimi, senzornimi, gibalnimi, komunikacijskimi ali drugimi potrebami se danes precej več govori, saj jih tudi stroka lažje prepozna. Starši omenjenih otrok se v šolah srečujejo tako z zgodnjo podporo učencem kot situacijami, ko učitelj težave sicer opazi, a jih tudi zaradi pomanjkanja kadra ne obravnava ustrezno.
Velika izziva ob tem sta preobremenjenost šolskih delavcev ter pomanjkanje strokovnjakov na področju pedopsihiatrije in specialne pedagogike ter tudi delovne terapije, ki sicer še ni umeščena v sistematizacijo šolskega sistema, vse to pa lahko vodi v otežen dostop do pravočasne strokovne pomoči.
V veliki meri prepuščeni sami sebi
»Njihovi starši so v veliki meri prepuščeni sami sebi in preživljajo zelo stresne trenutke, polne občutkov nemoči, krivde in manjvrednosti, denimo, ko jih iz šole sredi dopoldneva pokličejo, naj pridejo po otroka, ker da je agresiven. Dejstvo pa je, da otrok ni agresiven zaradi tega, ker je poreden, ampak zaradi svoje stiske,« je povedala Nevenka Gričar.
Po besedah sogovornice se je po drugi strani tudi učiteljem v večinskih šolah s po 25 učenci v razredu težko prilagoditi otroku z nevrorazvojno motnjo, tako zaradi premalo znanja na tem področju kot zaradi slabe sistemske podprtosti otrok z izzivi avtizma in ADHD, še posebno pri otrocih, ki so bolj zahtevni.
Učitelji prilagoditve upoštevajo ali ne
Tudi Dnevnikova bralca, oče in mama desetletnega dečka z motnjo avtističnega spektra in ADHD, že leta doživljata hudo stisko ob sinovem izobraževanju in njegovi izključenosti iz družbe ter tudi zaradi mnenja okolice, da otroci s primanjkljaji ovirajo učni proces v šolah in drugi učenci zato nazadujejo.
»Mnogi vidijo sinove prilagoditve kot privilegij, ne vedo pa, kaj se pravzaprav dogaja v življenju avtističnega otroka in njegove družine ter s kakšnimi izzivi se srečujemo,« sta povedala starša. Sprašujeta se o dejanski realizaciji inkluzije v programih redne osnovne šole. Po njunih besedah je bil namreč sin kljub odločbi in usmeritvam v šoli na Dolenjskem, ki jo je sprva obiskoval, zaradi neznanja strokovnega kadra deležen izredno skope strokovne obravnave in je doživel veliko slabih izkušenj pri prehodu iz vrtca v redno osnovno šolo.
Starša sta na podlagi predloga zunanjih strokovnjakov sina zato prešolala na eno od podružničnih šol v zaledju Ljubljane, kjer je bilo v oddelku le osem otrok. Tamkajšnji razredni učitelji, sta povedala, so se zelo trudili za vključenost njunega sina v oddelek, medtem ko jim strokovni kader in ravnateljica nista ponudila ustrezne podpore. Kot težavo sta starša navedla tudi, da naloge začasnih spremljevalcev sina niso bile vnaprej jasno opredeljene, prav tako nekateri od spremljevalcev sploh niso imeli ustreznega znanja o avtističnih motnjah.
Neprijetni pozivi iz šole
Tudi v podružnični šoli se je deček kljub prilagoditvam še naprej srečeval z različnimi izzivi in senzorno preobremenjenostjo. »Med poukom je težko ohranjal pozornost, v igro vrstnikov pa se ni znal najbolje vključiti. V iskanju pripadnosti svojim vrstnikom je postalo njegovo vedenje pogosto moteče za izpeljavo učnega procesa, zato so ga učitelji včasih umaknili iz razrednega okolja. Sin je imel posledično manj priložnosti za neposredno učenje in učenje ustreznih socialnih veščin v naravnem okolju vrstnikov,« je pojasnila dečkova mama.
Povedala je, da sta s partnerjem sina v vseh letih rednega šolanja ob njegovih hujših čustvenih izbruhih in nepredvidljivem vedenju ter na poziv učiteljev včasih tudi večkrat na teden predčasno vzela iz šole, kar je povzročilo tudi njuno stalno odsotnost z dela. Ko se je njun sin pozneje nekaj časa izobraževal na domu, je to terjalo njuno neprekinjeno prisotnost, usmerjanje in celodnevno podporo.
Vse skupaj je postalo za družino preveč izčrpavajoče. Starša sta na priporočilo stroke, da bi sin potreboval delo v še manjši učni skupini ter bolj strukturirano in predvidljivo učno okolje, v katerem bi bil deležen več individualnega usmerjanja ustrezno usposobljenih strokovnjakov, z letošnjim šolskim letom otroka prepisala v prilagojeni izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami v Center IRIS.
Deček bo tamkajšnji program v oddelku s tremi otroki začel obiskovati v teh dneh, starša pa upata, da se bo čim prej privadil na novo okolje, se uspešno vključil in se tam tudi dobro počutil.
Dolgotrajno čakanje na obravnavo specialistov
Sogovornika sta še poudarila, da so zaradi službenih obveznosti in finančne stabilnosti mnogi starši svoje otroke z avtizmom primorani vpisati v šole z nižjim izobrazbenim standardom. »Tam je razvoj otrokovih morebitnih potencialov dokončno zapečaten. Gre za sistemsko neurejenost področja, ki je ključnega pomena za prihodnost naših otrok tako na njihovem osebnem kot tudi poklicnem področju,« menita starša.
Opozorila sta, da brez dragih samoplačniških terapij in obravnave pri zasebnih strokovnjakih njun sin verjetno še danes ne bi imel odločbe o usmeritvi. Za obravnavo pri kliničnem psihologu še vedno ni prišel na vrsto, čakalna doba zanj je namreč dobri dve leti in pol, samoplačniško pa je obravnava pri njem mogoča takoj, a predstavlja za starše otrok velik finančni zalogaj. Pet obravnav in končno psihološko poročilo namreč po besedah staršev stanejo približno 700 evrov.
»Otroka večkrat na teden voziva v Ljubljano na različne terapije z namenom psihološke podpore ter opolnomočenja na področju samoregulacije in socialnih veščin. Vse obravnave financirava samoplačniško, saj javni zdravstveni sistem ne zagotavlja sredstev za tovrstne obravnave, za nekatere druge otroške specialistične obravnave na napotnico pa znaša čakalna doba dve leti ali več,« sta pogovor sklenila dečkova starša.