V času od osamosvojitve smo v Sloveniji zamenjali tri valute, tudi zato je primerjava med povprečnimi plačami v zadnjih 35 letih skoraj nemogoča. Lahko pa ugotovimo, da so cene od leta 1991 do danes naraščale počasneje kot plače.
Po osamosvojitvi se je življenjski standard v Sloveniji zelo izboljšal. Že prvo leto po razglasitvi samostojne države se je povprečna bruto plača zvišala za trikrat. V letih 1993 in 1994 se je skoraj podvojila, nato pa se je rast upočasnila. Nekje od preloma tisočletja se je dvigovala po deset odstotkov letno, okrog leta 2012 pa se je rast umirila na po nekaj odstotkov.
Plače so tako v nadaljevanju ob odsotnosti cenovnih pritiskov, zaposlovanju zlasti nižje izobraženih in težnji po ohranjanju konkurenčnosti izkazovale skromno rast. Nekaj več pospeška so dobile v koronskem letu 2020, predvsem v javnem sektorju, kar je bilo med drugim posledica izplačil (izrednih) dodatkov, povezanih z epidemijo covida-19.
Po epidemiji pa so se skoki nadaljevali. Posebej jih je okrepila energetska kriza ob začetku vojne v Ukrajini, ki jo je spremljala visoka inflacija, plače pa so ob pomanjkanju kadra postale tudi pomembno orodje za zadržanje in privabljanje zaposlenih. Svoje je lani prispevala še plačna reforma v javnem sektorju, ki je prav tako prinesla opazen dvig. V zadnjih petih letih so se tako plače zvišale za več kot četrtino.
Slovenski delavec je moral za kilogram kruha leta 1991 delati v povprečju 27 minut, danes denimo 24 minut. Za kilogram kave je treba danes delati trikrat manj časa, za kilogram sladkorja štirikrat manj, za osebni avto clio pa pol manj časa.