Ko so lilitke ustanavljale podskupine, se je nemudoma vpisala v literarno, v zvezi z lezbično je imela še nekaj dvomov, ki so hitro dočakali svoj bridki konec. Prvi (in zadnji) sestanek lezbične podskupine se je tako zgodil v ljubljanski restavraciji Rio. Na njem sta se znašli le dve lezbijki, preostale udeleženke so bile zraven le iz radovednosti, »ker jih tema zanima sociološko ali novinarsko«. A sprejele so načrt o razmnoževanju prevodov lezbično-feminističnih tekstov, o zbiranju tujih lezbičnih časopisov in o izdajanju lastnega biltena. Nakar je »gibanje«, ki se bo zares rodilo dve leti kasneje, spet potihnilo.
K sreči je radijski spot z reklamo za žur Lilita na drugem koncu Slovenije slišala tudi Nataša Sukič, takrat študentka elektrotehnike. Oziroma njen fant. »Že nekoliko identitetno zmedeni mi je rekel, da je to zabava zame. Vsi, ki so na tistem socialističnem mariborskem avtobusu slišali najin pogovor, so nemudoma ostrmeli,« se muza Sukičeva, ki se je v naslednjih letih znašla v prvih vrstah bork za »lezbično stvar«.
Leta 1987 se je udeležila Parade ponosa v nizozemskem Enschedeju, kjer naj bi se ženski del slovenske reprezentance ob sprejemu pri županu deklariral za lezbijke. »Ker tega vprašanja pri sebi še nisem razrešila, sem se razburjala, preostale kolegice se niso. Seveda, ker niso bile lezbijke,« se spominja. A jo je doživetje paradnega tedna na Nizozemskem pripeljalo do odločitve, da se je nujno treba aktivistično angažirati tudi doma.
Ob vrnitvi v Slovenijo je feministično Lilit na vmesnem postanku v Kölnu – ob njihovem presenečenju, da se je tam pojavila lezbijka iz vzhodne Evrope – samoiniciativno vključila v Mednarodno zvezo lezbijk in gejev (ILGA). »Nekatere lilitke so se vznemirjale, češ da jih kot feministke tako ali tako enačijo z lezbijkami, druge, denimo Mojca Dobnikar in Erika Schauer, so to podprle in predlagale nadaljnjo akcijo.«
Boj proti samoizolaciji
Oktobra 1987 so pri Lilitu – v sklopu društva Škuc – ustanovile lezbično skupino LL (Lezbična Lilit), ki je štela približno 20 članic in velja danes za najstarejšo tovrstno organizacijo ne le v Jugoslaviji, temveč v vsej vzhodni Evropi. V Mladini so izdale osemstransko prilogo Ljubimo ženske: Nekaj o ljubezni med ženskami, ki je obveljala za medijski coming out lezbištva. Vsebovala je namreč prvi lezbični manifest: »Lezbijke živimo v izolaciji, kamor nas je potisnila heteroseksitična družba. Tam, kjer je edino heteroseksualen odnos normalen, se o drugih spolnih preferencah komajda razmišlja, kar ohranja stereotipe in predsodke. Kadar lezbijke v celoti pristanemo na svoj marginalni položaj, pristanemo tudi na samoizolacijo. Nismo izolirane samo v družbi, temveč tudi druga od druge. Skrajni čas je že, da stopimo iz anonimnosti. Spolna preferenca pa ne sme biti ovira za razvoj in samoaktualizacijo.«
Suzana Tratnik poudarja, da je bil njihov glavni cilj vzpostavljanje skupnosti. »Moška homoseksualnost je vedno delovala drugače, geji so se spoznavali v parkih in v tujini, lezbijke pa smo imele samo napol šifrirane male oglase v Nedeljskem dnevniku in Anteni.« Nujno je bilo treba vzpostaviti vidnost lezbijk v družbi, dodaja še Sukičeva, ko govori o časih, v katerih je bila ženska, ne zgolj lezbična, seksualnost v javnosti popolnoma spregledana.
Domnevna nebesa
Temu je služilo nadaljnje – predvsem kulturno – prizadevanje lezbičnih aktivistk. Leta 1988 so denimo uredile prvo številko fanzina Lezbozine, ki ga je bilo mogoče kupiti za 3000 dinarjev. Kasneje se je iz bogate fanzinske zakladnice (Lesbo, Pandora…), ki se je večkrat srečevala z ukinjanjem javnega financiranja, napajala še danes priljubljena oddaja Lezbomanija na Radiu Študent.
Kot poudarja doktorica arheologije in lezbična aktivistka Tatjana Greif, namreč prav manjšinski mediji odpirajo teme, ki jih družbeni konsenz zapira: »Manjšinski mediji so tisti, kjer zaživijo podobe iz življenja manj vidnih, zapostavljenih, samosvojih in uporniških resničnosti.«
V Galeriji Škuc so tega leta organizirale tudi prvi Teden lezbičnega filma – na televizijskem ekranu so predvajale v tujini presnete celovečerce. Nataša Sukič se spominja, da sta enega od njih s Suzano prinesli iz Londona: »Šele med festivalskim predvajanjem smo presenečene ugotovile, da vsebuje tudi reklamne bloke. V socializmu tega nismo poznali, poleg tega je šlo za reklamo za banko. V njej so v domnevnih nebesih nastopali beli angeli, tako da je kapitalizem brutalno stopil pred naše oči.« Pri tem je opozorila, da omenjeno predvajanje predstavlja del bogate tradicije slovenskega Festivala LGBT filma, ki je s 33-letno zgodovino najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi.
Vsaka knjiga nova kulturna zmaga
Lezbični koncentrat je imel vsa ta leta posebno močan učinek na področju literature. Ključne akterke lezbičnega aktivizma spadajo med najbolj nagrajevane slovenske avtorice. Suzana Tratnik je prejela nagrado Prešernovega sklada, Nataša Sukič je bila večkrat med nominiranci za fabulo in kresnika, pesnica in esejistka Nataša Velikonja je pred dvema letoma prejela Župančičevo nagrado, prozaistka Urška Sterle ima doma zlato ptico, za slišanost lezbičnega glasu se s svojo poezijo bori Jenkova nagrajenka Kristina Hočevar.
Po mnenju Nataše Sukič gre za sodobni fenomen, saj je lezbično sceno, ki bi obenem vzpostavila tako močno literarno produkcijo, tudi na svetovnem zemljevidu težko najti: »Vsaka od nas bi v vsakem primeru pisala. Po naključju smo se našle tudi kot aktivistke, ki so začutile, da morajo zbuditi sceno, in ta način je bil najbolj spontan.«
Suzana Tratnik spomni na brbotajoče vzdušje osemdesetih, ko je bilo izražanje z umetnostjo navsezadnje ključen jezik upora, najsi je šlo za performanse, pank koncerte ali za pisanje knjig. Da je bila umetnost vedno zatočišče tistih brez glasu, ju dopolni še Tatjana Greif in doda, da so si morale lezbijke same ustvariti infrastrukturo za umetniško ustvarjanje, prostore, založbe, medije, da bi z njihovo pomočjo prebile železno steno izolacije.
Od tod tudi odločitev za ustanovitev dveh majhnih, nekomercialnih zbirk v okviru Založbe Škuc – najprej skupaj z geji Lambde in leta 1998 še Vizibilije. Obe, sploh pa slednja, ki se posveča izdaji leposlovja, esejev in teorije s poudarkom na ženski homoerotiki, sta kulturno zavest še krepili. V prvem planu je bila vselej izdaja knjig domačih ustvarjalk, a tudi temeljnih prevodnih del avtoric, kot so Colette, Djuna Barnes, Joan Nestle, Lillian Faderman, Monique Wittig…
»Izid vsake nove knjige je kulturna zmaga zase,« je ponosna Tatjana Greif, urednica zbirke. »Dejstvo je, da je lastna, samobitna in samonikla kultura – in ne politika – tista, ki gradi skupnost, zgodovino, identiteto, samozavedanje in ohranja manjšino pri življenju. Tudi s kulturnim in subkulturnim getom ter uporom proti integraciji v heteronormativnost, v patriarhalni dominat večine. Če ne bi bilo tako, bi nam že zdavnaj pošel dih,« je neposredna.
Drugi ne bodo pisali naše zgodovine
Slovenska devetdeseta prinesejo, sočasno s prebojem študij spola Judith Butler in teoretičark njenega kova, tudi refleksijo gibanja prek teoretičnih razprav. Predvsem s pomočjo Tatjane Greif in že omenjene Nataše Velikonja se raziskovalni diskurz dvigne na akademsko raven. Časopis za kritiko znanosti je bil med najbolj angažiranimi publikacijami, ki so odpirale vprašanja zamolčevanja, brisanja in korekcije lezbičnih biografij v uradni zgodovini in znanosti. A kot poročajo sogovornice, družbene okoliščine poskusu vstopa lezbičnih in gejevskih študij, kritične teorije spolov in queer teorije na univerzo še niso bile dorasle.
Da se zaveda teže lastne zgodovine, je dotlej že razvita lezbična scena pokazala tudi z ustanovitvijo lezbične knjižnice z arhivom; s stalnim naslovom na Metelkovi bosta naslednje leto postala polnoletna. Kot pripoveduje Suzana Tratnik, je slovenska javnost ravno takrat na novo odkrila velike nenavadne ženske, kot sta bili Alma Karlin in Ljuba Prenner. »Družba ju je kot čudakinji, morda tudi lezbijki, namenoma zamolčala. Kako naj sicer pojasnimo to, da prej o njiju nismo vedeli nič? Iz tega sem se naučila, da moramo lezbijke o svoji zgodovini pripovedovati same, jo beležiti ter nekam shranjevati, tega drugi ne bodo počeli namesto nas. Predvsem pa ne mainstream institucije, kot se je v preteklosti izkazalo pri razstavi zgodovine slovenskega ženskega tiska v NUK, kjer so bili naši bilteni popolnoma spregledani.«
Lastna soba in lastno omizje
Lezbično gibanje je zaradi neenakovrednega položaja žensk v družbi že po definiciji bolj politično od gejevskega. »Zato je bilo zame vedno logično, da je lezbična aktivistka tudi feministka,« pravi Suzana Tratnik. Nataša Sukič pa potrdi, da se lezbijke kot ženske srečujejo z multiplo diskriminacijo: »Še vedno živimo v homofilni družbi. Geji se ne spopadajo s toliko brezposelnosti in revščine kot lezbijke, pri lezbijkah je močno prisotna tudi razredna segregacija. Tudi zato se je med nami od nekdaj bolj krepila solidarnost, a to je bilo težko vzdrževati brez prostorov, kjer bi se lahko srečevale.«
Pomembno prelomno točko za lezbično gibanje zato predstavlja tudi zasedba nekdanje vojašnice na Metelkovi, ki so jo leta 1993 zavzele alternativne skupine Mreže za Metelkovo. Nataša Sukič in Suzana Tratnik sta bili med prvimi, ki so tistega 9. septembra preskočili zidove, Tatjana Greif je malo kasneje sodelovala pri obnovi prostorov. »Pred tem smo večkrat gostovali v K4 in drugod. Dobro se je prijel naš Roza disko ob nedeljah, torej v najslabšem možnem terminu, ko bi bil klub sicer zaprt. Prihajali so geji in lezbijke iz vse Evrope. A želeli smo imeti lasten prostor in kontinuiran vsakodnevni program,« pojasnjuje Suzana Tratnik. Gibanje LGBT si je tako z vztrajnostjo in neprestanimi dežurstvi v prostorih brez tekoče vode in ogrevanja priborilo prostore v stavbi Lovci, kjer lezbični klub Monokel domuje še danes.
»Tukaj so se posamezniki začeli aktivno vključevati v gibanje, rojevale so se zamisli o delavnicah, pogovornih večerih, o žurih in nadaljnjem razvoju aktivizma. Neoliberalistične ideje – prisotne tudi znotraj naše scene – o integraciji in asimilaciji, s tem pa tudi o odrekanju lastni kulturi in zgodovini, so smrtonosne. Utopiš se v gmoti povprečja in te več ni. Izbrišeš samega sebe. Ne glede na vse zakone, ki se bodo v prihodnosti še spisali, je vsakdanja družbena realnost lezbijk drugačna od večinske in v času porasta novih fašizmov še bolj boleča,« je kritična Nataša Sukič. Prepričana je, da se domač lezbični aktivizem, ki je v treh desetletjih preživel tri državne ureditve, sicer srečuje z drugačnimi izzivi kot v preteklosti, a je tudi zaradi retradicionalizacije vrednot danes še bolj potreben. Če sodimo po razorožujočih rezultatih referendumov o družinskem zakoniku – zdi pa se tudi, da boj žensk za pravico do abortusa še zdaleč ni dobljen – bi utegnila imeti prav.
S provokacijo, da se časi spreminjajo in da lezbijke lastnih prostorov morda ne potrebujejo več, saj so povsod dobrodošle, ne soglaša niti Suzana Tratnik. Nemara drži, da so dobljene že skoraj vse pravice, razen pravice do posvojitve, a to je le seznam, ekonomska rešitev, je prepričana. »Lezbijki, katere mama ne sprejema njene spolne usmerjenosti, zavedanje, da lahko sklene partnersko skupnost, žal ne pomaga veliko. Seveda je zelo pomembno, da tak ukrep obstaja, ker nas – če karikiram – varuje pred aretacijo, ne pa tudi pred družbeno stigmo. Ne bomo sedele za isto mizo, če lahko z nje pobiramo le drobtinice,« odločno sklene teden dni pred začetkom festivala Lezbična četrt, ki bo ponudil vpogled v 30 let umetniškega in aktivističnega lezbičnega boja.
