V trinajstčlanski vladni ekipi naj bi največji stranki SDS poleg premierskega mesta pripadla še štiri ministrska mesta, kar je manj, kot bi ji glede na število poslanskih mest pripadalo (SDS ima 26 poslancev, vse ostale verjetne koalicijske partnerice skupaj pa 24). Andrej Šircelj naj bi vodil ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Dragutin Mate bi se vrnil na čelo ministrstva za notranje zadeve (DL je sicer v preteklosti nasprotovala, da bi ta resor prevzela bodisi Jankovićeva bodisi Janševa stranka), Romana Tomc bi prevzela ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Milan Zver pa ministrstvo za izobraževanje, kulturo in znanost. Državljanska lista tudi v pogajanjih z Janšo vztraja, da sta v vladi Janez Šušteršič (finance) in Jani Soršak (pravosodje in javna uprava). Poleg predsednikov bi imele SLS, NSi in DeSUS v vladi še vsaka po enega predstavnika: Franc Bogovič (SLS) bi vodil kmetijstvo in okolje, Aleš Hojs (NSi) ministrstvo za obrambo in Tomaž Gantar (DeSUS) ministrstvo za zdravje.

Zunanje ministrstvo kot vaba za Erjavca

Precej vroče krvi sproža med diplomati morebitno imenovanje Karla Erjavca na čelo zunanjega ministrstva. Očitajo mu namreč tako nepoznavanje tega področja kot njegovo obnašanje in izjave, ki v diplomatske kroge ne sodijo. Erjavec je v četrtek sicer dejal, da bi sam najraje ostal poslanec, vendar se zaveda težke situacije in tega, da bi vlada težko delovala, ne da bi bili v njej predsedniki koalicijskih strank. Vendar tudi nekateri v vodstvu DeSUS tem njegovim besedam ne verjamejo in poudarjajo, da si Erjavec na vsak način želi voditi enega od državotvornih resorjev, kar pomeni, da bi mu pripadal tudi varnostnik.

Po informacijah znotraj najverjetnejše bodoče koalicije mesto zunanjega ministra za SDS ni bilo zelo zanimivo, saj se v tem mandatu na zunanjepolitičnem področju Sloveniji kakšni večji dogodki ne napovedujejo. Poleg tega naj SDS za to mesto tudi ne bi imela kandidata, ki bi ga nujno morala pripeljati v vlado. Zato naj bi se odločili, da to mesto prihranijo kot "vabo" za morebitni vstop DeSUS oziroma Erjavca v koalicijo, saj se je prvaku stranke upokojencev z Virantovim imenovanjem zaprla možnost, da postane predsednik parlamenta. Erjavec naj bi bil sicer - tako naši viri - bolj "protokolarni minister", medtem ko bi zunanje ministrstvo v večji meri vodil državni sekretar (kot možno ime se pojavlja Andrej Rahten iz vrst SDS).

Naši sogovorniki so bili v izjavah o morebitni o Erjavčevi kandidaturi precej zadržani. Profesor na FDV Milan Brglez se strinja, da Erjavec ni človek z diplomatskimi izkušnjami. Obvlada sicer francoski jezik, bi pa na mestu zunanjega ministra po Brglezovih besedah pričakovali nekoga, ki je strokovnjak s tega področja. "Če to ni, mu bo najverjetneje hišo vodil nekdo drug," poudarja profesor na FDV.

Predsednik društva nekdanjih slovenskih veleposlanikov Peter Toš informacijo, da naj bi Erjavec prevzel vodenje zunanjega resorja, ocenjuje kot veliko presenečenje. Tako slovenska javnost kot Janez Janša po njegovem prepričanju vesta, do kam seže usposobljenost posameznika za mesto zunanjega ministra. "Težko je verjeti, da bi si upokojenska stranka želela pridobiti ministrski vpliv na področju, ki nima nič skupnega s programskimi cilji te stranke," še dodaja Toš.

Naporno življenje v trikotniku

Nekdanji zunanji minister in dolgoletni veleposlanik Boris Frlec pa meni, da gre predvsem za korenček, za katerega je Erjavec prijel. "Stvar ne more biti resna, če je bil enkrat strokovnjak za obrambo, drugič za okolje in prostor, zdaj pa kar za zunanje zadeve. To je torej človek za vse in za vse čase." Zunanji minister mora po Frlečevem prepričanju imeti vsaj nekaj zunanjepolitičnih izkušenj, biti mora osebnost, ki ima intelektualno širino, mora pa se tudi zavedati, da je v trikotniku predsednik države-predsednik vlade-zunanji minister naporno živeti. Še zlasti če imajo poleg zunanjega ministra še drugi členi tega trikotnika svoje mednarodno-politične ambicije. "Tako kot jaz vidim Erjavca, ne izpolnjuje elementov moje predstave o zunanjem ministru," ocenjuje Frlec.

Evropski poslanec in nekdanji zunanji minister Ivo Vajgl do Karla Erjavca ni želel biti preveč oster. Kot je dejal, je bil v Sloveniji zunanji minister že marsikdo. Po Vajglovih besedah se je najbrž vsakdo sposoben učiti in če si človek ogleda Erjavčevo biografijo, vidi, da se je znal vživeti že v marsikatero vlogo in prijeti za marsikatero delo. Vajgl pa ni prepričan, da je mesto zunanjega ministra tisto mesto, na katerem se nekdo uči svojega poklica. V zunanji politiki veliko štejejo izkušnje in znanje, ki si ga človek ne pridobi drugje kot v zunanjih zadevah. "Gospodu Erjavcu želim vse najboljše, mislim pa, da je za državo zelo pomembno, kakšnega zunanjega ministra ima," pravi Vajgl.

Da bi bile zunanjepolitične izkušnje in poznavanje tega področja dobrodošli in bi olajšali delo bodočega ministra, meni tudi dekan FDV Bojko Bučar. Dodaja pa, da gre pri imenovanju ministrov za politične odločitve in da tudi minister za zdravje ni vedno zdravnik in minister za visoko šolstvo ni vedno visokošolski profesor. Delovanje posameznika, izkazovanje poznavanja področja, razgledanosti, komunikativnosti, spretnosti... pa po Bučarjevih besedah sogovorniki iz drugih držav ocenjujejo, posameznika sprejmejo kot sebi enakega ali pa se ga raje izognejo.

"Najbolje bi bilo, da je minister za zunanje zadeve strokovnjak, ki se spozna tudi na politiko. Samo politik, ki nima izkušenj, ki ni bil nikoli navajen strateško razmišljati in ki ne pozna mednarodnih zadev, zagotovo ni dobrodošel v mednarodnem prostoru, saj ne bo znal voditi zunanje politike," pa je prepričan geopolitični analitik Laris Gaiser.