Sporočila ni bilo mogoče spregledati. Pred nami je nov dolg pohod, je dejal kitajski predsednik Xi Jinping pred dobrima dvema tednoma med spominsko slovesnostjo v provinci Jiangxi. Tam, kjer je poražena vojska kitajske Komunistične partije 85 let prej krenila na svoj dolgi pohod, s katerim se ji je ob strahotnih izgubah posrečilo izogniti popolnemu uničenju in po katerem je poldrugo desetletje kasneje prevzela oblast. Sporočila ni bilo mogoče spregledati, kajti Xi je ob tej priložnosti obiskal tudi enega največjih kitajskih obratov za pridobivanje redkih kovin, nepogrešljivih v visokotehnoloških izdelkih. Kitajska pokriva več kot tretjino svetovnih potreb po njih, ne toliko zato, ker bi bile te rudnine res tako zelo redke in bi pač imela največja nahajališča, pač pa zato, ker je pridobivanje teh kovin ena najbolj umazanih, pravzaprav strupenih industrij, kar jih je. Okoljska – in mezdna – računica se marsikje drugje preprosto ne izide.
Xi med celotnim obiskom v omenjeni provinci kitajsko-ameriškega trgovinsko-tehnološkega spora niti z besedo ni omenil, a da vendarle ne bi bilo dvomov, ga je ves čas spremljal podpredsednik vlade Liu He, vodja kitajskih pogajalcev med – zgolj za zdaj? – spodletelimi trgovinskimi pogajanji z ZDA. Sporočila torej ni bilo mogoče spregledati. Če se ZDA ne bodo vrnile za pogajalsko mizo, temveč bodo zaostrovanje z ukrepi, kakršen je prepoved sodelovanja ameriških podjetij s Huaweiem, celo stopnjevale, bo Kitajska ustrezno odgovorila. Ustavitev izvoza redkih kovin v ZDA bi lahko bila eden od teh povračilnih ukrepov, nekateri analitiki pravijo celo »jedrska opcija«, kajti štiri petine redkih kovin, ki jih porabi ameriška industrija, pride iz Kitajske. In ameriška nacionalna varnost, s katero je predsednik Donald Trump utemeljil vse dosedanje ameriške carine in druge omejevalne trgovinske ukrepe, bi bila res ogrožena, in to neposredno, saj brez prazeodima, neodima, lutecija, prometija, samarija, tulija, iterbija in drugih elementov iz skupine redkih kovin niti sodobna industrija orožja in vojaške opreme ne more.
Glavno vezje – glavni problem
Toda to, da so ZDA odvisne od kitajskih dobav redkih kovin (četudi »le« tako, da ameriške rudarske družbe na Kitajskem predelujejo svoje rudnine), je le del zgodbe o zapleteno-prepletenih globalnih reprodukcijskih verigah. O, še širše, medsebojni odvisnosti ne le posameznih podjetij, ampak celotnih panog, gospodarstev in ne nazadnje družb oziroma držav. Trump o tem najbrž niti približno nima pojma, toda dejstvo, da je ameriško trgovinsko ministrstvo nekaj dni po objavi predsednikovega ukaza o prepovedi sodelovanja s Huaweiem njegovo veljavnost zamrznilo za tri mesece, do sredine avgusta, kaže, da so vsaj v administraciji še ljudje, ki to vedo. Ni pa to ob Trumpu v glavni vlogi nobeno jamstvo, da se pozno poleti ali zgodaj jeseni spor ne bo vseeno razplamtel v pravo hladno trgovinsko-tehnološko vojno, še posebej, ker nekatera znamenja kažejo, da v kitajskem vodstvu prevladujejo še hujši nacionalistični jastrebi od predsednika Xija.
Ponazorimo tukaj v grobem na Huaweievem primeru najprej tisto, na kar tako kot Trump večina uporabnikov žepnih računalnikov, s katerimi je mogoče tudi telefonirati, najbrž bolj redko pomisli. Namreč, iz česa je mobilni telefon sestavljen in kje vse je bilo to zasnovano, patentirano ter proizvedeno. Če pustimo ob strani same materiale, med katere spadajo kajpak tudi redke kovine, so v drobovju mobilnika različna integrirana vezja, med njimi glavno s procesorji, matična plošča, kamera z lečami, pomnilniški moduli, baterija in zaslon ter seveda »nevidna« programska oprema. Marsikaj od tega Huawei proizvaja sam (tudi pomnilniške kartice po svojem standardu) na podlagi lastnega razvoja, v katerem ima navsezadnje zaposlenih več tisoč razvojnikov in ima tudi že veliko lastnih patentov, drugo pa kupuje doma (ključen dobavitelj zaslonov je kitajski BOE) ali uvaža: ko gre za fotografski del, je glavni dobavitelj japonski Sony, v posameznih modelih je poleg tega tudi nekaj izraelske tehnologije, posamične čipe prispevata predvsem tajvanski TSMC in nemški Infineon, zasloni za nekatere modele so Samsungovi, modul NFC je nizozemski, baterije kitajske (Huizhou Desay Battery) ali južnokorejske, modul za pomnilniško kartico je pretežno izdelan po standardu micro SD (iz tega združenja so zdaj Huawei izključili in ga ne bo smel več uporabljati) itd.
Vse našteto iz uvoza bodisi ni zajeto v zamrznjenem ameriškem embargu bodisi bi to po mnenju večine analitikov Huawei lahko razmeroma hitro nadomestil. V nekaj letih ali celo desetletju v bistvu nerešljiv problem pa naj bi bilo zanj glavno vezje (z angleško kratico SoCs), v katerem so osrednji procesor, omrežni modem (pretežno ameriški Qualcomm), GPS, grafični procesor in še kaj. Zdaj je to v bolj ali manj vseh Huaweievih telefonih resda lasten izdelek z oznako kirin in različnimi številkami, ki označujejo njegovo zmogljivost ter inačico, toda Huaweiev hišni proizvajalec HiSilicon ta vezja snuje in izdeluje na podlagi arhitekture angleškega podjetja ARM (v lasti japonske Softbank), ta arhitektura sama pa deloma temelji na licencah in patentih ameriških podjetij. Bolj preprosto rečeno: če bo Trumpova prepoved obveljala, Huawei od ARM ne bo mogel dobiti novih inačic, s tem pa bo razvojno za nedoločen čas zastala tudi proizvodnja kirinov.
Digitalna železna zavesa
V primerjavi s tem naj bi bil celo »izpad« ameriške programske opreme manjši problem, četudi bo Google glede na naglico, s katero se je odzval na prepoved, preden je bila zamrznjena, Huaweiu nedvomno onemogočil dostop do svoje trgovine z aplikacijami in drugimi storitvami, s čimer bodo naslednji modeli telefonov največjega kitajskega proizvajalca ostali brez Googlovih in vseh drugih aplikacij, prav tako pa kajpak brez varnostnih in drugih nadgradenj. Še več, Huawei bi ostal tudi brez dostopa do novih inačic samega operacijskega sistema android oziroma bi te lahko dobil le s precejšnjo zamudo, ko bi pač postale odprtokodne, dostopne vsakomur.
To bi mu največje težave in največji upad prihodkov verjetno povzročilo v Evropi in na najbolj razvitih azijskih trgih, kjer Googlove in druge aplikacije iz njegove trgovine prevladujejo, prav tako pa ni verjetno, da bi se za konec leta napovedan (za kitajski trg) lastni operacijski sistem Huaweia na stari celini lahko uveljavil. Manj bodo Googlov android, trgovino in aplikacije iz nje (potemtakem tudi Facebook, Uber, Dropbox, Twitter, Airbnb itd.) nemara pogrešali v Indiji, še malo manj v Afriki in zlasti na domačem trgu, kjer je Google tako ali tako prepovedan, poleg tega ima Huawei lastno trgovino s svojimi aplikacijami in aplikacijami drugih kitajskih ponudnikov. ZDA? Tam njegovi telefoni uradno sploh niso v prodaji, prav tako z njimi nima prav velikega deleža v Latinski Ameriki.
Ena od posledic omenjenih okoliščin, menijo nekateri analitiki, bi lahko bila, da bodo Huawei in drugi kitajski ponudniki (denimo Xiaomi in ZTE pri mobilnikih, Tencent, Baidu in Alibaba pri aplikacijah) povsem prevzeli določene trge, zlasti Afriko, toliko bolj, ker bo kitajska tudi glavnina omrežij in ker Kitajska sploh mnoge afriške države že leta na različne načine sistematično »vključuje« v svojo interesno sfero. Tim Culpan, tehnološki kolumnist Bloomberga, zato svari pred »digitalno železno zaveso«, če bi ZDA v stopnjevanju tehnološko-trgovinske vojne začele (po modelu, uvedenem po enostranskem izstopu iz jedrskega sporazuma z Iranom) z embargi na ameriško strojno in programsko opremo kaznovati tudi države, ki bodo svoje sodelovanje s kitajskimi ponudniki nadaljevale ali še razširile.
Huaweievi mobilniki pomembno – a skupaj z drugimi izdelki široke potrošnje manj kot polovično – prispevajo k njegovim (lani) več kot 100 milijard dolarjev velikim prihodkom in s prepovedjo bi najbrž na tem področju izgubil drugo in še katero mesto med največjimi svetovnimi proizvajalci. Osebni računalniki, tabličniki in prenosniki so za kitajski informacijsko-telekomunikacijski konglomerat manj usodni, od ameriške strojne (procesorji Intela in AMD, grafične kartice Nvidie in AMD ter še nekatera druga vezja) in programske opreme (Microsoft, Oracle itd.) pa v določenem pogledu še bolj odvisni. Huawei namreč pri tem niti v zametkih nima kolikor toliko primernega nadomestila niti za domači trg, zato bi to proizvodnjo moral najbrž vsaj kratkoročno preprosto opustiti.
Za naravnost usodno pa bi se utegnila ta odvisnost izkazati pri računalniških strežnikih, kajti ti so v širšem smislu tudi pomemben del pravzaprav ključne Huaweieve proizvodnje – omrežne infrastrukture, torej baznih postaj, anten in druge opreme, brez katere ni brezžične govorne telefonije, prenosa podatkov, interneta stvari, upravljanja kritične infrastrukture, pametnih bivališč in pisarn, industrije 4.0, avtonomnih vozil in vsega drugega, kar že uporabljamo ali kar naj bi doživelo razcvet s peto generacijo mobilnih omrežij. Kot razvojno najmočnejši in daleč največji globalen proizvajalec je Huawei tukaj tudi najbolj ranljiv za ameriški embargo, ki bi bil tako dvojen: Huawei ne bi imel več dostopa do nekaterih sestavnih delov in sestavin programske opreme, s čimer bi bil kot ponudnik omrežne opreme onemogočen, hkrati pa so poleg ZDA tudi že nekatere druge države (Avstralija, Nova Zelandija) svojim telekomunikacijskim operaterjem prepovedale uporabo Huaweievih izdelkov in storitev pri vzpostavljanju omrežja 5G ali pa so se operaterji temu sami odrekli.
Evropa brez dobre rešitve
Evropa se je v tem sporu v trenutku, ko se operaterji potegujejo za licence 5G in ko prva, prostorsko še zelo omejena omrežja te generacije že delujejo, znašla med dvema ognjema. Na eni strani ZDA bolj ali manj odkrito pričakujejo oziroma zahtevajo, da se bo sodelovanju s Huaweiem odrekla, in če bodo to zahtevo kot v primeru sankcij proti Iranu podkrepile z grožnjo, da bodo kaznovale evropska podjetja, ki se pritisku ne bi hotela ukloniti, Evropa – to kaže umik evropskih podjetij iz Irana – svojega gospodarstva ne bo sposobna zaščititi. Na drugi strani pa si Evropa zaradi vseh drugih »reproverig« in trgovinske menjave ne želi in ne more privoščiti nejevolje v Pekingu ter škodovati lastnemu gospodarstvu. Slednje Trump očitno jemlje v zakup, kajti Silicijeva dolina in celotno ameriško gospodarstvo, pa tudi potrošniki sploh bodo prepoved sodelovanja s Huaweiem močno čutili. Zaradi neznanja ali česarkoli drugega je ameriški predsednik z izključitvijo kitajske omrežne opreme namreč pripravljen tvegati ne le upočasnitev pri uvajanju 5G v ZDA, temveč tudi podražitev vseh kitajskih dobav za ameriško gospodarstvo in višje cene končnih izdelkov za široko porabo.
Ker je 5G manj potrošniška tehnologija in bolj tehnologija, od katere je mogoče pričakovati pospešek produktivnosti ne le v gospodarstvu, ampak družbi sploh, se Evropa zaveda, da je pravočasna vzpostavitev tega omrežja bistvena za splošno konkurenčnost njenega gospodarstva. Oba evropska proizvajalca Nokia in Ericsson pa imata trenutno skupaj komajda kaj večji globalni tržni delež kot Huawei. Z drugimi besedami, njune zmogljivosti so premajhne, da bi lahko Evropa zgolj z njuno opremo vsaj sledila kitajskemu tempu vzpostavljanja omrežij 5G, nekateri analitiki pa tudi menijo, da ta v nekaterih pogledih zaostaja za Huaweievo; navsezadnje je kitajski proizvajalec lastnik nekaj ključnih patentov na tem področju, njegova vlaganja v raziskave in razvoj pa naj bi letos dosegla dobro tretjino slovenskega BDP – 15 milijard evrov.
Toda to še ni vse. Ker je 5G nadgradnja sedanje (4G) generacije mobilnih komunikacijskih omrežij, opreme različnih proizvajalcev pa niso združljive, bi bilo treba povsod tam, kjer omrežje zdaj temelji na Huaweievi tehnologiji, najprej zamenjati to. V evropskih omrežjih 4G pa ima Huawei z več kot tretjino infrastrukture največji delež, kar pomeni, da bi se uvajanje 5G ob izključitvi kitajskega proizvajalca tudi zato močno upočasnilo in podražilo. Povrhu vsega bi bila v zameno za to gospodarsko škodo morebiti pridobljena varnostna korist zelo dvomljiva. Tako Ericsson kot Nokia svojo opremo v glavnem proizvajata na Kitajskem, pri čemer uporabljata ne le sestavne dele kitajskih partnerjev, temveč tudi njihovo znanje; Nokia Shanghai Bell, denimo, podjetje, ki ga je Nokia ustanovila skupaj s kitajskim podjetjem Huaxin, je zdaj glavni Nokiin razvojni center (v njem pa so tudi »ostanki« Alcatela in Lucenta, nekdanjega francoskega in ameriškega izdelovalca omrežne opreme, ki ju je Nokia prevzela pred tremi leti).
Pravzaprav niti ne paradoksalen učinek embarga na uporabo Huaweieve omrežne opreme 5G bi tako za ZDA kot za Evropo (če bi se mu priključila) lahko bil, da bi si Kitajska na tem področju kljub težavam svojega največjega proizvajalca morebiti pridobila nemara nenadomestljivo prednost. To bi pomenilo, da bi bilo kitajsko gospodarstvo prej kot ameriško in evropsko deležno tudi že omenjenih multiplikativnih učinkov hitrejših brezžičnih telekomunikacijskih povezav oziroma, z drugimi besedami, konkurenčni položaj ameriškega in evropskega, najbrž pa tudi japonskega gospodarstva bi se poslabšal. Vendar ekonomska logika ni brez političnih dilem. Smejo liberalne demokracije – četudi doslej nedokazani očitki, da Huawei v svojih omrežjih skozi »zadnja vrata« kitajski državi omogoča vohunjenje, morebiti ne držijo – svojo vozliščno telekomunikacijsko tehnologijo prihodnosti zaupati podjetju iz države s totalitarnim režimom, podjetju, ki doma sodeluje pri uvajanju popolnega in množičnega nadzora nad državljani? Ne bi, bolj konkretno, EU s Huaweievimi omrežji 5G sama ogrozila enega svojih glavnih dosežkov zadnjih let, uredbe o varstvu osebnih podatkov?
Dobre kratkoročne rešitve za Evropo ni videti, pa tudi za dolgoročno potrebuje partnerje. ZDA in Kitajska sta videti vse globlje v Tukididovi pasti, po starogrškem zgodovinarju (med drugim avtorju zgodovine vojn med Atenami in Šparto) poimenovanem konfliktnem razmerju med staro in novo velesilo, ki se je v zgodovini največkrat končalo s pravimi vojnami, tehnološko odvisna Evropa pa je njuno merjenje moči, ki dobiva značilnosti hladne trgovinsko-tehnološke vojne, prisiljena bolj ali manj nemočno spremljati. Da bi kitajski mobilniki ostali brez posodobitev in androida ali celo izginili z evropskega trga, drugi pa bi se zato podražili, bi bila še daleč najmanj neprijetna posledica vsega tega.
