V sodobnem svetu visoke tehnologije velja prepričanje, da sta za uspeh ključna nenehen stres in delo pozno v noč. Ta zakoreninjena kultura ustvarja iluzijo, da pot do vrha nujno vodi skozi trpljenje. Vendar pa je Bill Gates pri vodenju tehnološkega giganta ubral povsem nasprotno taktiko. Ko se je podjetje soočilo z na videz nerešljivo težavo, je namesto največjega deloholika v ekipi raje izbral nekoga s povsem drugačnim pristopom. Lenoba v njegovi filozofiji namreč ni hiba, ampak gonilo inovativnosti.
Brezglavo izčrpavanje ne prinaša rezultatov – bistvo uspeha je v iskanju pravih bližnjic. To je srž vodstvene filozofije ameriškega milijarderja, ki z njo ne spodbuja lenarjenja v pisarnah, temveč izpostavlja sposobnost človeških možganov, da se izognejo nepotrebnemu naporu.
Umetnost premišljenega varčevanja z energijo
Gates je svoje videnje organizacije dela ubesedil takole: »Težko nalogo raje zaupam lenemu človeku, saj bo našel preprosto pot za njeno izvedbo.«
Mnogim se zdi takšen kadrovski izbor nesmiseln, saj podjetja praviloma iščejo čim bolj hiperaktivne kandidate. Vendar pa ta teorija v industriji kroži že zelo dolgo.
Že leta 1947 je Clarence Bleicher, eden vodilnih mož v avtomobilskem velikanu Chrysler, pred ameriškim kongresom zagovarjal povsem enako stališče. Pojasnil je, da bo malce len inženir vedno raje izumil izjemno praktično rešitev kot pa tratil čas z dolgotrajnimi postopki.
To logiko potrjujejo tudi raziskave. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je pionir na področju produktivnosti Frank B. Gilbreth ure in ure opazoval zidarje na gradbiščih. Njegovi zaključki so močno presenetili takratno javnost. Ugotovil je, da so delavci, ki so veljali za najmanj prizadevne, razvili najbolj ekonomične in tekoče gibe. Ker so varčevali z močmi, so delali neprimerljivo pametneje od svojih hiperaktivnih kolegov.
Zavrnitev izgorelosti kot ključ do kakovosti
Resnična produktivnost se pogosto skriva v načrtnem upravljanju lastnih virov. Namesto da bi se človek brezglavo lotil nalog, ki vodijo naravnost v izgorelost, bo raje poiskal način za poenostavitev ali avtomatizacijo dela. Takšen mentalni proces prinaša vrhunske rezultate, ne da bi ob tem trpelo zdravje.
Ta potreba po ohranjanju življenjskega ravnovesja pa ne odmeva le v pisarnah tehnoloških podjetij. Zgodbo o uspešnem varčevanju z energijo najdemo tudi v svetu umetnosti. Slavni brazilski igralec in režiser Selton Mello, ki velja za enega najbolj vsestranskih talentov svoje generacije, si je kariero organiziral tako, da se je zavestno izognil preobremenjenosti.
V pogovoru za brazilski medij UOL je odkrito priznal: »Zelo sem len, film pa mi omogoča večjo fleksibilnost. Celoten projekt posnamemo v mesecu in pol. Tako lahko v enem letu posnamem tri filme in še vedno brez težav odidem na dopust. Na televiziji to ni mogoče, saj so serije maratonski projekti.«
Njegova iskrenost ruši globoko ukoreninjen mit o tem, kaj pomeni biti predan svojemu poklicu. Ta oblika »lenobe« nima nobene zveze s pomanjkanjem ciljev ali površnostjo. Gre za zdrav obrambni mehanizem pred iztrošenostjo. Na koncu dneva – pa naj gre za pisanje programske kode ali ustvarjanje filma – skrivnost uspeha ostaja v izbiri pravih bitk in ohranjanju lastnih moči za tisto, kar resnično šteje.