Umetna inteligenca danes hitro prodira v organizacije. Avtomatizira procese, personalizira učenje, meri učinkovitost in obljublja večjo produktivnost. Toda kot poudarja Ivo Vlaev, profesor vedenjske znanosti na Poslovni šoli Warwick in Univerzi v Singapurju, tehnologija sama po sebi ne spreminja organizacij. Spreminjajo jih ljudje – oziroma njihovo vedenje.
Osrednja teza njegovega razmišljanja je jasna: večina organizacij se pri uvajanju umetne inteligence osredotoča na spremljanje vedenja (podatke, metrike, nadzorne plošče), premalo pa na njegovo zavestno oblikovanje. Vedenjska znanost že desetletja kaže, da vedenje ni rezultat racionalnih odločitev, temveč okolja, v katerem ljudje vsak dan sprejemajo na desetine majhnih odločitev. Če okolje ni pravilno zasnovano, tudi najboljša tehnologija ostane neizkoriščena – tega se vse premalo zavedamo v času uvajanja tehnologij in digitalnih transformacij.
Tu vstopijo tako imenovane spodbude. Gre za majhne, premišljene posege v okolje odločanja, ki ljudi premišljeno in nežno usmerjajo k boljšim izbiram – brez prisile in brez odvzema avtonomije. V digitalnem delovnem okolju to pomeni, da umetna inteligenca lahko spodbuja na primer mikroodmore, pomaga postavljati zdrave meje dela po delovnem času, krepi pozitivne socialne norme ali zmanjšuje trenje pri dostopu do podpore in razvoja.
Mikromenedžiranje v obliki UI? Raje ne
Vlaev opozarja tudi na pasti. Če umetna inteligenca postane orodje digitalnega mikromenedžmenta, se zaupanje hitro izgubi. Zato morajo biti vedenjski posegi transparentni, etični in usmerjeni v dobrobit zaposlenih – ne zgolj v kratkoročno učinkovitost. Dobro počutje zaposlenih ni »mehka tema«, temveč strateški dejavnik odpornosti, zavzetosti in dolgoročne konkurenčnosti.
Prav ta vprašanja bodo v središču Poslovnega foruma Claus Møller Consulting v Ljubljani 28. januarja, kjer bo prof. Ivo Vlaev pokazal, zakaj je vplivanje na vedenje pomembnejše kot njegovo spremljanje.