Vse glasnejše so govorice, da bo vlada v prihodnji dneh zamenjala vse nadzornike v družbi 2TDK. To je verjetno uvod v zamenjavo uprave 2TDK z njenim predsednikom Dušanom Zorkom na čelu. Podrobnosti o novem vodstvu in novih nadzornikih so skrivnost in nam jih ni uspelo izvedeti, zgolj to, da naj bi bila koalicija o imenih tokrat enotna.
Drugi tir je medtem umeščen na seznam pomembnih investicij, ki ga je vlada potrdila pred kratkim. To ni presenetljivo, o tem projektu govorimo že vsaj dve desetletji, z mrtve točke pa se je premaknil pred približno petimi leti, v času vlade Mira Cerarja. Družba 2TDK, tudi to je ustanovila Cerarjeva vlada, z dvema razpisoma pravkar išče izvajalca, ki bi zgradil osem predorov na trasi. Sposobnost – in s tem preboj v drugi krog dvofaznega razpisa – je 2TDK priznal tudi družbam iz Kitajske in Turčije. Zatem je vlada potrdila zakon, ki na podlagi smernic evropske komisije med drugim dovoljuje izločitev tistih družb iz tretjih držav, ki ne spoštujejo standardov glede plač delavcev in s tem povzročajo socialni damping. Sprejem zakona je po naših neuradnih informacijah predvsem odraz ameriških strateških interesov, ki naj bi jih v Sloveniji jasno zastopala veleposlanica Lynda C. Blanchard. ZDA v prijateljskih, zavezniških državah naj ne bi želele videti nikakršnih kitajskih prstnih odtisov. Kaj to pomeni za razpis, ki poteka, ni povsem jasno.
»To je vprašanje za upravo družbe 2TDK,« je pred dnevi odvrnil minister za okolje in prostor Andrej Vizjak, v čigar resor sodi omenjeni seznam pomembnih investicij z drugim tirom vred. Spomnil je, da je trenutno v teku razpis za izbor izvajalca za glavna dela na trasi med Divačo in Koprom ter dodal, da evropske smernice tako ali tako veljajo – in so veljale tudi pred sprejemom omenjenega zakona – za vse projekte.
Tudi pristojni minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec od 2TDK pričakuje spoštovanje smernic EU na področju javnega naročanja, ko gre za izvajalce iz tretjih držav in nevarnost socialnega dampinga. Morebitna odločitev o razveljavitvi razpisa je »odločitev tistega, ki je razpis pripravil in objavil«, je v minulih dneh poudaril Vizjak. Do špekulacij o pritiskih za ponovitev razpisa se ni želel opredeliti.
Prav tako ni jasno, ali bo 2TDK obstala kot samostojna družba ali pa jo bo vlada premaknila pod okrilje Slovenskih železnic (SŽ), kot so nakazali v koalicijski pogodbi. Kot smo razkrili v minulih dneh, pravno mnenje takšnemu prenosu nikakor ni naklonjeno. V SŽ, kjer si po naših neuradnih informacijah tega prenosa zelo želijo, so pri družbi Jadek&Pensa naročili študijo, ki je analizirala posledice takega prenosa. Izsledki študije, ki smo jih v minulih dneh razkrili v Dnevniku, kažejo, da bi zaradi obsega in kompleksnosti projekta drugega tira prenos dejavnosti, sredstev in obveznosti 2TDK na SŽ pomenil »prevelika tveganja za njegovo izvedbo«. Tak prenos nima dodane vrednosti. Vendar pa to navsezadnje ni pravno, temveč politično vprašanje, zaključi študija.
Koalicija neodločena
Vlada (in ministrstvo za infrastrukturo) odločitve o tem doslej še ni sprejela. Tudi tisti, ki bodo o tem nazadnje odločili, se ne želijo jasno opredeliti. Medtem ko je opozicija, še zlasti SAB z nekdanjo ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek na čelu jasna in svari, da gredo zadeve pri drugem tiru »v hudo napačno smer«, saj bi prenos 2TDK na katerokoli drugo pravno osebo ali poseganje v razpis za glavna dela projekt močno podražilo in podaljšalo njegovo izvedbo, koalicija takšnega jasnega stališča nima.
V poslanski skupini največje parlamentarne stranke so zavrnili vsakršen komentar glede (ne)uresničitve zaveze v koalicijskem sporazumu (prenos 2TDK na SŽ), saj uradno niso seznanjeni z omenjeno študijo (so pa z njo seznanjeni prek medijskih razkritij). V DeSUS se še niso odločili, kakšno stališče bi zavzeli v tej kočljivi situaciji. V NSi, od koder prihaja tudi infrastrukturni minister Vrtovec, ki bo moral sprejeti prvo odločitev o tem prenosu, so zapisali, da »se strinjamo s tem, kar je zapisano v koalicijski pogodbi, in sicer, da se preuči možnosti za prenos 2TDK in drugega tira na SŽ. Če se izkaže, da tak prenos prinaša zmanjšanje stroškov projekta ali njegovo hitrejše dokončanje ter sinergijske učinke, potem je o takšnem prenosu vredno razmisliti.« Še zlasti pa preseneča neopredeljenost SMC. »Zavzemamo se za vsako rešitev, ki pomeni hitro, zanesljivo in racionalno gradnjo te povezave. Že v vladi 2014–2018 smo si močno prizadevali, da smo gradnjo te strateške povezave po desetletjih stagnacije premaknili naprej in sprejeli vse ključne vzvode za to, da se danes ne pogovarjamo več o tem, ali bomo naložbo izpeljali, pač pa, kako jo bomo izpeljali in kdaj,« so izpostavili.
Slednje je presenetljivo, kajti vlada Mira Cerarja je bila tista, ki se je odločila projekt drugega tira uresničiti prek projektnega podjetja 2TDK, ki ga sedanja vlada morda prenaša na SŽ. Pričakovano bi torej bilo, da bi se v SMC vsaj načelno zavzeli za njegovo ohranitev. Toda nejasna dolgoročna strategija, ne samo glede 2TDK, temveč tudi glede same izvedbe ključnega logističnega projekta naše države, ni zgolj značilnost stranke SMC, temveč tako rekoč vseh vlad v zadnjih letih.
Vabili Kitajce, odrivali Madžare, vabimo Madžare, odrivamo Kitajce
Spomnimo, nekdanji minister za infrastrukturo v času Cerarjeve vlade Peter Gašperšič se je v svojem mandatu večkrat sestal s predstavniki velikih kitajskih gradbenih korporacij in razpravljal o možnostih sodelovanja pri gradnji drugega tira. Poleg Kitajcev so ministra obiskali tudi predstavniki gradbene skupine Yapi Merkezi, ki, mimogrede, na razpisu za glavna dela pri drugem tiru pravkar sodeluje s še enim turškim podjetjem ter družbo Kolektor. Ta po drugi strani skupaj s Pomgradom in CGP najbolj aktivno poziva k spoštovanju evropskih smernic, na podlagi katerih bi iz tega razpisa lahko izpadla kitajska in tudi turška podjetja.
Minister Gašperšič je na primer gostil tudi turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, ki je na obisku pri ministru izpostavil večje možnosti sodelovanja obeh držav na področju gradbeništva. Niti do Kitajske niti do Turčije bivši minister sicer ni zavzel jasnega stališča, ga je pa Cerarjeva vlada vsekakor zavzela glede Madžarske. Slednja je bila predvidena kot enakovredna partnerica v družbi 2TDK, pri čemer bi v gradnjo drugega tira vložila 200 milijonov evrov.
Ob menjavi vlade in s prihodom ministrice Bratuškove na vrh infrastrukturnega resorja je Madžarska odpadla prva. Nenadoma ni bila več zaželena kot partnerica pri projektu. So pa bili toliko bolj zaželeni Kitajci. Bratuškova je kot ministrica večkrat potovala na Kitajsko in se tam denimo srečala s podpredsednikom vlade Ljudske republike Kitajske Hu Chunhuajem, s kitajskim ministrom za promet Li Xiaopengom, pa tudi z azijskimi in evropskimi ministri. Predstavljala jim je projekt drugega tira. V mestu Ningbo, ki ima eno največjih pristanišč na svetu, je nagovorila župane kitajskih mest ter podjetnike, ki iščejo »možnosti za poglobitev nacionalnega in regionalnega sodelovanja«. Srečala se je tudi s predstavniki megakorporacij China State Construction Engineering in China Railway 20 Bureau Group. Obe se pravkar potegujeta za glavna dela pri drugem tiru, prva družba posel naskakuje samostojno, druga v konzorciju s še eno kitajsko družbo.
»Ministrica predstavlja projekt z namenom promocije, da bi zagotovili čim širšo udeležbo na mednarodnem razpisu za izvajalce del,« so ob obisku Bratuškove na Kitajskem pojasnili na ministrstvu. To je bilo natanko pred letom dni in sodeč po odzivu na razpis ji je to tudi uspelo. Toda danes je odnos vlade do Kitajske in Turčije spet diametralno nasproten, saj vlada Janeza Janše po eni strani z zakonom zapira vrata kitajskim (in turškim) podjetjem, po drugi strani pa jih spet odpira, ne samo Madžarom, temveč vsej višegrajski skupini. Zanimivo je, da se na deklarativni ravni zavzemajo za čim hitrejšo izvedbo projekta, a je bila prav največja parlamentarna stranka tista, ki je aktivno prispevala h kar dvema referendumoma o zakonu o drugem tiru ter vsaj enoletnemu zastoju projekta na ta račun. Vse to (še enkrat več) dokazuje, da so v naši državi ključni državni strateški projekti ob odsotnosti jasne strategije vselej plen političnega mešetarjenja.
