Ko sem sredi septembra prispela v Carigrad, sem za kosilo plačala približno 40 turških lir, kar je takrat pomenilo približno štiri evre. Zdaj v decembru enako kosilo še vedno stane 40 lir, a preračunano le dobra dva evra in pol. Od septembra je namreč nacionalna valuta izgubila več kot 30 odstotkov svoje vrednosti, v celem letu okrog 50 odstotkov, in s tem postavlja turški zgodovinski rekord. Ob tem predsednik Turčije Recep Tayyip Erdogan še zmeraj podpira znižanje obrestne mere.
Dogajanje v državi med Evropo in Azijo je vzbudilo številne kritike zaradi tveganja hitro naraščajoče inflacije in mnenj, da se Turčija trenutno spopada z veliko gospodarsko krizo. In čeprav inflacija po vsem svetu narašča, turški predsednik verjame, da bo na koncu upadla. Kar v prihodnosti zagotovo bo, a trenutne gospodarske razmere številnim prebivalcem Turčije povzročajo rast življenjskih stroškov, brezposelnost in revščino. Že v samem srcu Turčije, v največjem in najbogatejšem mestu Carigrad je opaziti, da ljudi skrbi, kako bodo iz dneva v dan preživeli in nahranili svojo družino.
Politična podrejenost finančnih oblasti
»Problem Turčije je politična podrejenost domačih finančnih oblasti, ki ne morejo voditi dovolj restriktivne monetarne politike, potrebne za znižanje inflacije, za stabilizacijo tečaja lire in za povrnitev potrebne verodostojnosti na finančnih trgih,« o tem pravi redni profesor na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru dr. Jani Bekő. »Depreciacija oziroma upadanje vrednosti turške lire omogoča cenejši izvoz Turčije na evrsko denarno območje, imetnikom evra pa ponuja cenejše nakupe blaga in storitev na turškem trgu,« pojasnjuje. Lira je sicer bolj ali manj v stalnem upadanju že od leta 2018. Na nestabilnost valute najbolj vpliva Erdoganovo prepričanje, da višje obrestne mere povzročajo višjo inflacijo, zato je obrestno mero skozi leta opisoval kot »sovražnika« ali »zlo«.
Veliko vlogo pri zniževanju vrednosti lire ima centralna banka, ki je pod pritiskom predsednika že večkrat znižala obrestno mero. Centralna banka lahko vedno zniža obrestne mere, s tem pa denar postane cenejši za izposojo in pri tem izgublja svojo vrednost v primerjavi z drugimi valutami. Erdogan je v zadnjih dveh letih zamenjal tri guvernerje centralne banke, ki so nasprotovali njegovi želji po nizkih obrestnih merah.
»Gre za učbeniški primer odvisnosti denarnih oblasti, torej centralne banke, od politične oblasti oziroma v danem primeru od političnih preferenc oblasti. Ko je centralna banka institucionalno šibka, je vodenje denarne politike bolj ali manj podrejeno političnim ciljem oblastnikov, stabilnost cen in ohranjanje kupne moči valute pa sta prvi žrtvi takšne podrejenosti. Scenarij, ki ga zasleduje turška politična garnitura, je tako politika zniževanja obrestnih mer, depreciacija turške lire, povečan izvoz, večja gospodarska rast in njene morebitne pozitivne posledice na zaposlovanje. Vse skupaj naj bi imelo ne samo blagodejne gospodarske učinke, ampak bi prinašalo predsedniku in aktualni oblasti koristi tudi v političnem, volilnem boju,« nadaljuje Bekő. »Največji poraženci trenutnega valutnega dogajanja so domači varčevalci, gospodinjstva, ki jim zaradi visoke inflacije, torej naraščanja cen življenjskih potrebščin, kopni realna kupna moč njihovih dohodkov in se jim znižuje gospodarski standard. Narodnogospodarska bilanca opisanih razmer je tako izrazito negativna.«
Uvoz krepko večji od izvoza
Kljub sedanjemu slabemu stanju je Turčija pred leti doživljala gospodarski razcvet. Leta 2001, po turški gospodarski krizi, je vlada začela izvajati makroekonomsko politiko, ki je privedla do dviga BDP in pripomogla k okrevanju države. Med letoma 2002 in 2007 je gospodarstvo države raslo po 7,2-odstotni letni stopnji. Leta 2002 je Erdoganova Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) izvedla uspešno reformo bančnega sistema, kar je Turčijo zaščitilo pred posledicami svetovne finančne krize. Poleg tega je vlada povečala neodvisnost centralne banke, stabilizirala inflacijo in odpravila omejitve pritoka tujega kapitala.
Leta 2008 je Turčiji uspelo premagati finančno krizo in poznejšo recesijo. Zaradi upočasnjene rasti BDP si je dve leti pozneje gospodarstvo močno opomoglo. Leta 2018 pa je Turčijo prizadela nova finančna in gospodarska kriza, ki je povzročila upad turške lire in visoko inflacijo. Valutna kriza se je začela zaradi primanjkljaja denarja na tekočem računu gospodarstva in zaradi velike količine zasebnega dolga v tuji valuti.
V Carigradu so posledice nizke ravni turške lire vse izrazitejše. Nedavno so bili v nekaterih okrožjih mesta manjši protesti, na katerih so ljudje obsojali vladno gospodarsko politiko in vzklikali slogane, s katerimi so pozivali k odstopu vlade. Gürkan, turški študent ekonomije, pravi, da so zaradi slabih gospodarskih odločitev in upravljanja vlade Turki iz sekunde v sekundo revnejši. Rast cen je mogoče opaziti tudi v supermarketih, lokalih in restavracijah. Fahrettin, prodajalec v supermarketu, mi je zaupal, da se čisto vsi pritožujejo nad povišanimi cenami.
»Pomembno je razumeti, da Turčija ni država, ki veliko proizvaja. Uvažamo skoraj vse, zato so za nas menjalni tečaji zelo pomembni,« še pojasnjuje Gürkan. Leta 2010 je Turčija uvozila za dobrih 177 milijard dolarjev (157 milijard evrov) dobrin, uvoz pa se je do leta 2020 povečeval in lani obsegal več kot 206 milijard ameriških dolarjev (183 milijard evrov), kar pomeni 16,33-odstotno rast uvoza v zadnjih desetih letih. Po drugi strani se je izvoz od leta 2010, ko je znašal skoraj 121 milijard dolarjev (107,5 milijarde evrov), dvignil na nekaj več kot 168 milijard dolarjev (149 milijard evrov) v letu 2020, kar pomeni skoraj 40-odstotno rast v zadnjih desetih letih.
V Turčiji zadnje tedne kroži pregovor, ki pravi: »Ko razmišljaš, da bi nekaj kupil, je zdaj najboljši čas, da to storiš, saj naslednji dan izdelka ne boš več našel po isti ceni.« Kot med hiperinflacijo v nekdanji Jugoslaviji.
