Kdor zasluži z nakupom in prodajo kriptovault, mora plačati davek na dohodek, če trgovanje opravlja kot dejavnost. Pri podjetjih glede tega ni dilem, saj vedno opravljajo dejavnost, prav tako ni dvoma, da za dejavnost šteje, kadar nekdo kot posrednik oziroma upravljalec trguje s kriptovalutami za druge osebe – takrat se njegov prihodek šteje za plačilo storitve.
Ni pa povsem jasno, kdaj za dejavnost šteje trgovanje s kriptovalutami, ki ga za svoj račun izvajajo fizične osebe. To je en izmed večjih problemov, sploh za fizične osebe, pravi Pika Šarf, raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Pogostost in obseg trgovanja
Finančna uprava (Furs) je zato v dodatnih pojasnilih, ki jih je objavila pred kratkim, temu vprašanju posvetila največ pozornosti. »Pri ugotavljanju, ali gre v konkretnem primeru za opravljanje dejavnosti trgovanja s kriptovalutami, se upoštevajo relevantne objektivne okoliščine in dejstva posameznega primera,« pravijo na Furs.
Med šestimi splošnimi pogoji za presojo, ali gre za opravljanje dejavnosti, sta samo dva bolj zakoličena. Eden od njiju je, da trgovanje opravlja skupina več oseb s skupnim ciljem in organizirano delitvijo dela, drugi pa, da je »trgovec« za namen trgovanja kupil ali uporablja posebno opremo, informacije, znanja ter tehnologijo.
Ta dva pogoja imata posebno težo, pravi Matej Tomažin iz podjetja iConomi, saj so preostali pogoji bolj arbitrarni, manj natančno opredeljeni oziroma so stvar presoje. Finančna uprava namreč navaja, da so pomembni pogostost trgovanja, obseg prometa ter velikost portfelja kriptovalut, pri čemer ni določeno, kdaj je pri katerem od teh kriterijev dosežen prag, da bi trgovanje štelo za dejavnost.
Zadeva je še bolj zapletena zato, ker izpolnjevanje enega ali več od naštetih kriterijev še ne pomeni nujno, da gre v posameznem primeru za opravljanje dejavnosti. »Kriterije je treba obravnavati v medsebojni povezavi, torej kot celoto,« pravijo na Fursu. Tudi če je nekdo kupil strojno opremo z namenom, da bi služil s kriptovalutami, ne bo plačal davka, če hkrati ne trguje redno. Vsi kriteriji skupaj vplivajo na presojo, ali posameznik kupuje kriptovalute kot dolgoročno investicijo ali dosega dobiček z izkoriščanjem kratkoročnih nihanj cen kriptovalut na trgu.
Milijonarji in mame s tisoč evri
Zato je Furs v zadnjih pojasnilih predstavil šest hipotetičnih primerov fizičnih oseb, ki so kupile in prodale kriptovalute. V treh ne gre za opravljanje dejavnosti, v treh pa gre za trajno in redno trgovanje. Slednji bi morali registrirati ustrezno dejavnost, dokumentirati svoje poslovne dogodke in voditi ustrezne poslovne knjige v skladu z računovodskimi standardi.
Tako bi na primer morala davek plačati oseba, ki je v enem letu s kriptovalutami trgovala 107 dni in pri tem izvedla 1020 naročil nakupov in prodaj v skupni vrednosti milijon evrov. Ali pa, kdor bi v organizirani skupini z drugimi ljudmi trgoval 103 dni v letu in bi povprečna vrednost njegovega portfelja znašala 210.000 evrov. Tretji hipotetični primer, ki bi štel za opravljanje dejavnosti, je nekdo, ki je investiral v opremo in potrebna znanja ter je v enem letu izvedel 1080 naročil nakupov in prodaj v skupni vrednosti milijon evrov.
Na drugi strani trgovanje ne bi štelo za dejavnost v primeru, da bi posameznik v letu 2015 v 950 naročilih kupil za 50.000 evrov kriptovalut in jih nato leta 2018 prodal za 250.000 evrov. Finančna uprava v takem primeru ocenjuje, da gre za naložbo in ne doseganje dobička z izkoriščanjem kratkoročnih nihanj cen. Prav tako ne bi plačal davka nekdo, ki bi investiral pol milijona evrov v kriptografske žetone in jih čez nekaj mesecev prodal za 1,5 milijona evrov – pod pogojem, da ne bi opravil drugih nakupov in prodaj. Zadnji primer osebe, ki zasluži s preprodajo kriptovalut, a ne plača davka, pa je mama, ki ni vešča trgovanja s kriptovalutami, in prosi sina, ki je tega vešč in to opravlja kot dejavnost, naj zanjo investira tisoč evrov.
»Z vsakimi novimi pojasnili Furs natančneje pove, v katerih primerih bo dohodek obdavčen in na kakšen način,« pravi Pika Šarf, ki meni, da so hipotetični primeri dober korak, »gotovo pa še ne morejo zajeti vseh primerov, ki se lahko pojavijo v realnem življenju, ki je bistveno bolj pestro, sploh če upoštevamo dinamiko 'kriptosveta'.« Tehnologija verižnih blokov (blockchain), na kateri temeljijo kriptovalute, je prelomna, poudarja. »Ob pojavu interneta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je pravo potrebovalo več kot 20 let, da se je temu prilagodilo,« pravi.
Tudi Tomažin pozdravlja trud finančne uprave, saj je ustavno sodišče že večkrat opozorilo, da ima pravna varnost na davčnem področju poseben pomen. Ob tem opozarja, da bo na številna še obstoječa vprašanja odgovorila upravna in sodna praksa, ki je na tem področju še ni, a se bo močno razvila.
