»Otrok postavi 300 vprašanj na dan, z leti pa pride dan, ko ne postavimo niti enega vprašanja več,« je uvodoma povedala Tatjana Kolenc, spodbujevalka vseživljenjskega učenja, na dogodku Radovednost, učenje in ustvarjalnost se nikoli ne upokojijo, ki je potekal ta teden v okviru projekta Lahko.si na Fužinskem gradu. Radovednost je namreč pomembna, saj smo resnično stari šele takrat, ko ni več prave želje po učenju, je še dodala in okrepila misel z Einsteinovimi besedami: Nisem pametnejši in nimam posebnih talentov. Samo bolj strastno radoveden sem od večine. Da je radovednost neodvisna od let, je z lastnim zgledom prepričalo tudi več kot 70 udeležencev dogodka, ki ga je organiziral Andragoški center Slovenije, sofinancirali pa sta ga Republika Slovenija in Evropska unija iz evropskega socialnega sklada plus (ESS+). Svoje izkušnje so delili dr. Vlado Dimovski, Vlasta Nussdorfer, Mojca Kos Golja, dr. Slavko Goričar, dr. Meta Lah, mag. Suzana Baar in Branko Selak, ki so vsak na svojem področju dosegli izjemne rezultate, so še vedno aktivni in niti za hip ne pomislijo, da že vse vedo in znajo.
Smo že družba dolgoživosti?
Staranje prebivalstva temeljito spreminja razumevanje kariere, dela in življenjskega cikla posameznika. Tradicionalni model, po katerem se človek izobražuje do približno 25. leta, nato dela do upokojitve in se nato umakne iz aktivnega življenja, postaja vse manj vzdržen. Prof. Dimovski, vodja kompetenčnega centra za socialne inovacije za aktivno in zdravo staranje Univerze v Ljubljani, je poudaril, da se koncept starosti spreminja, tudi zaradi tehnološkega razvoja in sprememb življenjskih slogov. »Današnji 65-letnik je pogosto bistveno bolj aktiven, izobražen in socialno vključen kot generacije pred njim. Zato bodo morale tudi institucije – od trga dela do izobraževalnega sistema – drugače razumeti življenjski cikel posameznika. Gre torej za eno ključnih civilizacijskih vprašanj 21. stoletja: kako organizirati družbo dolgoživosti tako, da bo temeljila na dostojanstvu, medgeneracijskem sodelovanju in aktivnem vključevanju vseh generacij.«
To pomeni predvsem troje.
Prvič, vse pomembnejše postaja vseživljenjsko učenje. »Posameznik ne bo več imel ene kariere za vse življenje, temveč več kariernih prehodov. Zato bodo uspešni tisti posamezniki in družbe, ki bodo omogočali stalno izobraževanje, prekvalifikacije in razvoj kompetenc tudi po 50. ali 60. letu starosti,« pojasni dr. Dimovski.
Tretjič, spreminjal se bo tudi sam koncept upokojitve. Pričakovati je več postopnih oblik umika s trga dela: krajši delovni čas, projektno delo, mentorsko delo, svetovanje ali aktivno vključevanje v civilno družbo. Mnogi posamezniki bodo želeli ostati aktivni dlje, ne le zaradi ekonomskih razlogov, ampak tudi zaradi socialne vključenosti, občutka smisla in ohranjanja psihofizične vitalnosti.
Ob tem pa staranje prebivalstva odpira tudi pomembna tveganja. Če družba starejših ne bo ustrezno vključevala, lahko pride do povečevanja starostne diskriminacije, neenakosti na trgu dela in socialne izključenosti starejših delavcev. Zato bodo morale države razvijati politike aktivnega staranja, prilagodljive oblike dela, boljše upravljanje zdravja zaposlenih ter spodbujati delovna okolja, ki bodo primerna za različne generacije. Ne pozabimo, da se v številnih organizacijah danes upokojitev ključnega strokovnjaka zgodi praktično brez prenosa znanja. Dr. Dimovski to podkrepi z eno izmed analiz ekonomske fakultete, ki kaže, da ima manj kot polovica podjetij – približno 46 odstotkov – izdelan kadrovski načrt upokojevanja oziroma sistematičnega upravljanja prehoda zaposlenih v poznejša obdobja kariere.
To je velika razvojna in finančna izguba.