Pogostokrat se poudarja, da je hrana v Sloveniji dražja kot v Italiji, kar se utemeljuje s konkretnimi primerjavami cen posameznih izdelkov v obeh državah. Toda po preliminarnih podatkih Eurostata so bile lani cene hrane in brezalkoholnih pijač v Italiji in Sloveniji na enakih ravneh, na Hrvaškem in v Avstriji so bile višje, na Madžarskem pa nižje. Po pojasnilih rednega profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Saša Polanca iz teh podatkov ne moremo sklepati, da je hrana v Sloveniji na splošno dražja kot v Italiji, lahko pa drži, da so nekateri izdelki, ki jih slovenski potrošniki pogosto kupujejo v Italiji, tam cenejši.
Branko Ravnik, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, ki je preučeval specifičnosti prodajaln v Sloveniji in Italiji, je dejal, da imajo v Italiji nekoliko drugačen sistem trgovin. »V Sloveniji prevladujejo trgovci, ki so del multinacionalk, v Italiji pa imajo več nacionalnih trgovskih verig, nimajo veliko večjih nakupovalnih centrov, temveč več manjših. Trgovci, kot so Spar, Lidl, Aldi (Hofer), imajo bistveno nižje tržne deleže kot v Sloveniji. Tretji največji tržni delež, ki malenkost zaostaja za prvima dvema trgovcema, ima potrošniška zadruga Coop, znotraj katere poslovno politiko usmerjajo potrošniki,« je pojasnil Ravnik. Na slovenske kupce italijanski trgovci ciljajo podobno, kot so včasih v Avstriji, ko so bile takoj čez mejo drugačne cene kot v osrednji Avstriji. Ena od možnih ocen je, da imajo številni trgovci v Italiji poslovni model, ki v večji meri cilja na slovenske kupce in glede na njihove potrošniške navade prilagaja prodajno strategijo.
Po besedah agrarnega ekonomista z ljubljanske biotehniške fakultete dr. Aleša Kuharja je prisotnost občutka, da je v Italiji hrana cenejša, posledica strategije trgovcev ob meji, ki prepoznavne izdelke, kot so testenine barilla, pašteta, parmezan, mortadela, nutella, radenska, laško pivo …, cenovno strateško pozicionirajo, kar si Slovenci zapomnijo, poleg tega pa imajo prodajalne Coop.
Kot je povedal Branko Ravnik, košarice živil v Sloveniji in Italiji ni primerjal, v okviru lanske analize strukture prehranskih izdelkov v trgovskih verigah pa je preučeval pogostost nakupov Slovencev v sosednji državi. Približno dve tretjini Slovencev v Italiji nikoli ne nakupuje, 14 odstotkov redko, 13 odstotkov nekajkrat na leto, pet odstotkov nekajkrat na mesec, en odstotek pa tedensko ali pogosteje. Med slovenskimi regijami obstajajo precejšnje razlike v deležu prebivalstva, ki se v Italijo odpravlja po nakupe, pri čemer so daleč v ospredju potrošniki iz zahodne Slovenije. Kot najpogostejši razlog za nakupe v Italiji so potrošniki omenili cene, sledijo večja ponudba izdelkov, dostopnost določenih znamk ali izdelkov, ki jih v Sloveniji ni, višja kakovost izdelkov in navade.
Po pojasnilih Polanca Eurostat ne primerja konkretne tedenske nakupovalne košarice posameznega slovenskega potrošnika v Sloveniji in Italiji, ampak gre za poskus mednarodne primerjave ravni cen, pri kateri se z uporabo harmonizirane metodologije in paritet kupne moči poskuša oblikovati primerljiv nabor izdelkov med državami. Namen te metode je prav to, da se razlike v nacionalnih košaricah čim bolj standardizirajo oziroma harmonizirajo, tako da primerjava med državami ni odvisna zgolj od tega, kaj potrošniki v posamezni državi pogosteje kupujejo.
Struktura izdelkov
vpliva na košarico
Občutek, da je hrana v Italiji cenejša, je po pojasnilih Polanca povezan predvsem s strukturo nakupov. »V Italiji so tradicionalno cenejši predvsem izdelki, ki so za italijansko potrošnjo značilni in pri katerih imajo italijanski trgovci dobre povezave s proizvajalci in grosisti. To velja na primer za nekatere testenine, paradižnikove izdelke, kavo, olivno olje in določene izdelke trgovskih znamk. Tudi v italijanskem trgovcu Eurospin je mogoče v Sloveniji kupiti določene izdelke ceneje kot pri drugih trgovcih, kar kaže, da lahko vertikalna veriga oziroma povezave z dobavitelji pomembno vplivajo na cene. Generične testenine so v Italiji pogosto primerljive kakovosti kot izdelki uveljavljenih znamk; sicer jih potrošniki ne bi kupovali. Najnižja kakovost italijanskih testenin je za večino potrošnikov dovolj dobra,« je dejal Polanec.
Da bi lahko zanesljivo trdili, kje so cene hrane nižje, je nadaljeval Polanec, je treba primerjati dovolj širok in primerljiv nabor izdelkov, kar ni preprosto, saj ponudba v Italiji in Sloveniji ni popolnoma enaka. »Ravno zato Eurostat uporablja harmonizirano metodologijo, s katero poskuša oblikovati primerljivo strukturo izdelkov med državami. Takšni podatki so zelo koristni za splošno primerjavo ravni cen, manj pa povedo o tem, ali se določenemu slovenskemu potrošniku za njegov konkreten nabor izdelkov splača nakupovati v Italiji.« Težava pri neposrednih primerjavah je namreč v tem, da potrošniške košarice niso enake. »Če se v Sloveniji kupuje več krompirja, v Italiji pa več testenin, primerjava slovenske in italijanske dejanske košarice ne pove nujno, kje so cene v resnici višje. Struktura izdelkov namreč vpliva na vrednost košarice. To je delno pogojeno s prehranskimi navadami. V Sloveniji uživamo več hrane, ki temelji na krompirju, in več jedi na žlico, v katere se dodaja krompir. Italijani pa v večji meri uživajo testenine in pice, torej izdelke, ki temeljijo na pšenici. Če bi primerjali samo nacionalne košarice, bi zato lahko zamenjali razliko v cenah z razliko v potrošniških navadah,« je opozoril Polanec.
Primerjavo bi bilo zato mogoče narediti na dva načina. »Lahko bi določili standardizirano košarico osnovnih živil, ki vključuje izdelke, ki so primerljivi in dostopni v obeh državah, nato pa bi za vsak izdelek primerjali cene pri več trgovcih. Druga možnost je, da bi oblikovali slovensko in italijansko nacionalno košarico ter preverili, koliko bi posamezna košarica stala v eni in drugi državi. Prvi pristop je bližje temu, kar poskuša narediti Eurostat: harmonizirati košarico, da bi bile ravni cen med državami čim bolj primerljive. Drugi pristop pa bi bolje pokazal, kakšni so dejanski življenjski stroški potrošnikov glede na njihove nacionalne prehranske navade,« je pojasnili Polanec in dodal, da Eurostatovi podatki in občutek potrošnikov niso nujno v nasprotju. »Eurostat kaže, da je povprečna raven cen hrane in brezalkoholnih pijač v Sloveniji podobna kot v Italiji, potrošnik pa lahko hkrati povsem pravilno ugotovi, da so določeni izdelki, ki jih sam kupuje, v Italiji cenejši.