Kup posledic
Strokovnjaki ugotavljajo, da pomen zaposlitve za človeka daleč presega zgolj finančni vidik, saj vpliva tudi na njegov družbeni položaj, stike z ljudmi, dnevni ritem in cilje. Imeti delo je zato eden ključnih pogojev za zadovoljstvo in srečo, njegova izguba ali že strah pred tem pa lahko vplivata na depresijo, razne bolezni in celo misel na samomor. Posledice brezposelnosti so torej tako za ljudi kot za družbo katastrofalne. Ena boljših novic v Sloveniji v zadnjem času je zato podatek, da se brezposelnost že četrto leto zapored znižuje. Ob koncu februarja je bilo pri nas registriranih 85.683 brezposelnih oseb, kar je 2,5 odstotka manj kot januarja in kar 15,4 odstotka manj kot pred letom dni. Stopnja registrirane brezposelnosti je bila decembra 2017 9-odstotna, kar je 1,8 odstotne točke manj kot leto poprej. Še višja je bila ta stopnja konec leta 2013, ko se je povzpela na več kot 13 odstotkov, od leta 2014 pa se skrb vzbujajoče številke zmanjšujejo. Še bolj spodbudni se zdijo podatki o tako imenovani stopnji anketne brezposelnosti, ki je prvič po letu 2009 padla pod šest odstotkov in je pod povprečjem EU (7,3 odstotka) in območja evra (8,6 odstotka). Stopnja registrirane brezposelnosti, ki temelji na mesečnih podatkih zavoda za zaposlovanje, je sicer natančnejša in primernejša za analize, a zaradi različnih metodologij izračunavanja ne omogoča primerjav med državami. Stopnja anketne brezposelnosti se ugotavlja le na vzorcu s četrtletnimi anketami po mednarodnih navodilih, a edina omogoča primerljivost podatkov.
Z ugodnimi podatki o padanju brezposelnosti se z razlogom rada pohvali vsaka vlada in to kajpak počne tudi naša odhajajoča, čeprav zasluge za to nikakor niso zgolj njene, ampak prej povezane z dobrimi časi za evropsko in svetovno gospodarstvo. A kljub rožnatim in spodbudnim številkam o padanju brezposelnosti se za njimi še vedno skriva precej pasti in skrb vzbujajočih podrobnosti. Ne le dejstvo, da se za še vedno prevelikim številom brezposelnih skriva prav toliko žalostnih zgodb iskalcev zaposlitev in še več zgodb njihovih svojcev, ki prav tako čutijo stisko. Skrbi zlasti, da se kljub zmanjševanju števila povečuje delež dolgotrajno brezposelnih, ki že več let zaman iščejo delo in so zato vse težje zaposljivi, nič kaj obetavni pa niso niti podatki o piškavi ponudbi služb, dolgotrajnem iskanju dela, prekarnih zaposlitvah in lahkotnem nižanju nadomestil.
Umazane podrobnosti
»Zmanjševanje brezposelnosti je bolj ali manj rezultat cikličnega gibanja. Ob sedanji gospodarski rasti je logično, da se število brezposelnih zmanjšuje, kar je dobro. Slabo pa je, da se ohranja strukturna nezaposlenost, ki je posledica pomanjkanja ustreznih dolgoročnih politik pri trajno nezaposlenih in prvič zaposlenih. Problem je tudi, da je med zaposlitvami veliko tistih, ki jih lahko štejemo za prekarne. Ta stalna želja po večji fleksibilnosti zaposlovanja prevečkrat preide čez mejo prekarnosti. To zahteva sistemsko ureditev, a se s tem ne ukvarjamo dovolj. Trenutna slika je na prvi pogled torej ugodna, a če pogledamo v drobovje, postane bolj problematična,« meni ekonomist dr. Bogomir Kovač.
Enako trdi tudi Goran Lukić iz Delavske svetovalnice: »Makroekonomski podatki so spodbudni in trendi pohvalni, a hudič vedno tiči v podrobnostih. Precej je stvari, ki ne vlivajo optimizma in kažejo na kronične težave. Vse večja je skupina delavcev, ki se fizično iztrošijo zaradi slabih pogojev dela, potem postanejo delovni invalidi in delodajalci jih vržejo iz službe. To so fizični delavci z več kot 30 leti delovne dobe, ki jim manjka nekaj let do upokojitve. Delodajalec ga noče, ker je invalid, ZPIZ tudi ne, ker nima dovolj pokojninske dobe, kaj naj naredi? Država se njihovega brezizhodnega položaja ne zaveda dovolj. V razvitejših državah in podjetjih ne gledajo le na nižanje stroškov in nadomeščanje s cenejšo in mlajšo delovno silo, ampak imajo mentorske sheme, da se izkušnje starejših koristno prenašajo na mlajše. Problem je tudi, da se brezposelnim ponujajo sama nizko plačana enostavna dela od čistilcev do varnostnikov, zaskrbljuje pa tudi, da se vse več dela prek agencij za zaposlovanje. Čeprav imamo torej gospodarsko rast, delodajalci pa večje potrebe, raste predvsem najemanje delavcev prek agencij namesto direktnega zaposlovanja. S tem se izogibajo zakonodaji, saj delodajalec tako postane le naročnik, agencija pa izvajalec storitev in se odnos med njima ureja kar s pogodbo o storitvah namesto z delovno zakonodajo.«
Da brezposelnost ni naš edini problem, saj vseh težav ne rešujejo niti nekatere zaposlitve, poudarja tudi Marko Funkl, predsednik Sindikata prekarcev in soustanovitelj Gibanja za dostojno delo. »Podatki ne odražajo vedno realnega stanja v državi. Tako imamo dokaj visoko povprečno plačo in dokaj nizek odstotek teh, ki jo prejemajo. V zadnjem času se kljub gospodarski rasti veča število revnih zaposlenih, kar vedo povedati tudi v humanitarnih organizacijah, kjer vse pogosteje prihajajo po pomoč zaposleni z zelo nizkimi dohodki. Po drugi strani se gospodarstvo odpira za tuje naložbe v sektorjih, kjer se potrebuje nižje kvalificirano delovno silo, kar je v neskladju z vizijo družbe znanja. S tem in s fleksibilizacijo trga dela se vzpostavljajo slabo plačana delovna mesta z nizko dodano vrednostjo. V realnosti to pomeni, da so razlike med bogatimi in revnimi vse večje in se srednji razred krči, odgovorni na ministrstvu za delo pa se premalokrat zavedajo, da imamo preveč izobraženo delovno silo za potrebe, kakršne ustvarjamo z delodajalci, kot so Revoz, Magna, Yaskawa in drugi. Ves čas tudi opozarjamo, da ima porast espejevstva za državo in delavce izjemno negativen učinek. Veliko teh delavcev živi na robu revščine, ne koristijo bolniških, ne poslujejo s tujino in so ob socialnem dampingu obsojeni na drobtine, ki so jim odmerjene. Za večino njih se že leta ne pozna nobena gospodarska rast,« ugotavlja Funkl, ki izpostavi še eno značilnost naše države, ki skuša biti pri uvajanju nekaterih neoliberalnih trikov velikokrat celo bolj papeška od papeža.
Prestrogi pri brisanju
Denimo s pretiramo strogostjo pri izbrisu brezposelnih iz evidence iskalcev zaposlitve. »Celo OECD, ki je v osnovi organizacija, ki podpira fleksibilizacijo, je za Slovenijo zapisal, da so pravila na Zavodu RS za zaposlovanje za izbris iz evidence aktivnih iskalcev zaposlitve preveč restriktivna,« se čudi Funkl. Lani so zaradi kršitve obveznosti brezposelnega, kakršna je denimo odklonitev ustrezne ali primerne zaposlitve, iz evidence izbrisali kar 9946 brezposelnih. »V zvezi z oceno OECD so se že sprejele določene spremembe zakonodaje. Novela zakona o urejanju trga dela tako določa postopno sankcioniranje kršitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve,« odgovarjajo na ministrstvu za delo. Po novem kršitelja prenehajo voditi v evidenci iskalcev zaposlitve »šele« ob drugi kršitvi obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve, denarno nadomestilo pa se bo namesto takojšnjega prenehanja pravice ob prvi kršitvi »zgolj« znižalo za 30 odstotkov denarnega nadomestila. Ob tej domnevni omilitvi, ki je začela veljati 21. januarja, novela uvaja še nov strog ukrep. Če se odpuščeni delavec ne prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve že v treh delovnih dneh po vročeni odpovedi, se mu nadomestilo za brezposelnost, ki se sicer prve tri mesece izplačuje v višini 80 odstotkov prejšnje osnovne plače, zniža na 60 odstotkov. »To je noro. Gre za neživljenjski in nesorazmeren ukrep, ki že tako obupanega človeka takoj udari po žepu in ga še bolj pahne v revščino,« se ob novem ukrepu zgraža Lukić.
Dobri obeti
Bolj spodbudno je, da naj bi se brezposelnost pri nas tudi letos zniževala ne le s (pre)strogim brisanjem iz evidenc, ampak vendarle predvsem z dejanskimi novimi zaposlitvami. Raziskava zavoda za zaposlovanje med več kot 2900 delodajalci kaže, da naj bi se že v prvi polovici letošnjega leta število zaposlenih povečalo za 2,6 odstotka, na novo pa naj bi se odprlo več kot 16.000 novih delovnih mest, največ na področju gradbeništva. Med najbolj iskanimi poklici so delavci za preprosta dela, varilci, tovornjakarji, skladiščniki, prodajalci, zidarji, orodjarji in kuharji. Žal naj bi se v delovno intenzivnih panogah še vedno raje odločali za najemanje delovne sile, nič pa za zdaj ne kaže niti, da bi se zaradi vse večjega povpraševanja po delovni sili kaj prida povečala njena cena.
»Pomanjkanje delovne sile na našem trgu zlasti za najtežja dela počasi že ogroža nadaljnjo gospodarsko rast, zato bi se bilo treba odzvati tudi z višjo ceno dela,« meni Kovač. A globalizacija nekoliko spreminja nekatera stara veljavna ekonomska pravila. »Tudi našim delodajalcem je še vedno na voljo kadrovski bazen iz držav z nižjimi plačami, od koder bežijo k nam v boljše delovne razmere. Delavce iz nekdanje Jugoslavije imajo celo raje, saj podpišejo vse in sploh ne sprašujejo o plačah. Čaka nas dolga pot, da organiziramo delavsko telo in da ne bi več privolilo v vsakršne pogoje, čeprav naj bi načeloma tudi za delavce iz tujine veljala ista zakonodaja in ista minimalna plača,« ugotavlja Lukić, ki pa vseeno računa na boljše čase. »V krizi je bilo ključno, da podjetje preživi, a zdaj so si podjetja opomogla in je dovolj argumentov za sprostitev plač. Ne nazadnje bodo tudi najslabše plačani delavci, ki prihajajo k nam, raje odšli drugam, kjer so plače večje. Poleg tega prihajajo k nam tudi nove multinacionalke, ki imajo svojo plačno politiko in se zavedajo, da je treba dobrim kadrom ponuditi boljše plače. Nekateri naši delodajalci se sicer jezijo nanje, češ da jim tako kradejo delavce, a rešitev je pri roki – dvignite jim plače.«
