Slovenska lesnopredelovalna panoga je pomembna industrijska panoga, ki raste hitreje kot v povprečju ta panoga v EU, vendar se hkrati sooča z izzivi nižje produktivnosti. Dodana vrednost na zaposlenega je v povprečju nižja od nacionalnega in evropskega povprečja, zlasti v proizvodnji pohištva. To je ena od poglavitnih ugotovitev analize uspešnosti lesne industrije v Sloveniji in dejavnikov, ki vplivajo nanjo, ki sta jo lani skupaj naredila redna profesorica z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Tjaša Redek in redni profesor z oddelka za lesarstvo ljubljanske biotehniške fakultete dr. Miha Humar in ki je bila objavljena v znanstveni reviji Les/Wood.
Lesna industrija v Sloveniji, ki zajema predvsem dva sektorja – proizvodnjo lesa in lesnih izdelkov ter proizvodnjo pohištva – k BDP prispeva okoli 1,7 odstotka. Od leta 2015 se je sektor proizvodnje lesa in lesnih izdelkov v EU v povprečju okrepil za 17 odstotkov, medtem ko se je v Sloveniji realno povečal za skoraj 40 odstotkov.
Toda po njunih ugotovitvah so prihodki na podjetje v Sloveniji v obeh sektorjih lesne panoge bistveno nižji kot v Avstriji, podjetja pa so tudi manjša glede na število zaposlenih. V obeh sektorjih je bila leta 2022 dodana vrednost nižja kot v EU in Avstriji. V proizvodnji lesa in lesnih izdelkov je dodana vrednost na zaposlenega leta 2022 dosegla le 52.000 evrov, kar predstavlja le 47 odstotkov avstrijskega povprečja in 78 odstotkov povprečja v EU. V pohištvenem sektorju je produktivnost še nižja. Dodana vrednost na zaposlenega v obeh sektorjih je tudi občutno nižja od povprečja v drugih panogah v Sloveniji. Nizka dodana vrednost na zaposlenega kaže na nizko produktivnost slovenskega lesnega sektorja, kar omejuje tudi rast konkurenčnosti in plač v panogi.
Neizkoriščene priložnosti
Po dognanjih Tjaše Redek in Mihe Humarja je izzivov v slovenski lesni in pohištveni industriji več. Eden je velikostna struktura podjetij. Mikropodjetij je v Sloveniji več kot v EU, tudi povprečno podjetje je precej manjše. Taka velikostna struktura lahko vpliva tudi na vlaganja v raziskave, razvoj in digitalizacijo, saj manjša podjetja pogosto nimajo dostopa do zadostnih virov, specialističnega kadra ali organizacijske zmogljivosti za sistematično uvajanje inovacij, kar dodatno zavira prehod v ekonomijo znanja in zmanjšuje tehnološki napredek. Čeprav obstajajo pozitivni premiki, lesna panoga še ne izkorišča vseh priložnosti, ki jih ponuja prehod v pametno, trajnostno in inovativno industrijo. Rešitev Redkova in Humar vidita v spremembi strateških usmeritev – v združevanju podjetij, spodbujanju sodelovanja z raziskovalnimi institucijami, krepitvi nemerljivih naložb in sistemskem pristopu k dvigu kompetenc in digitalni preobrazbi, brez česar bo sektor težko premostil razvojne omejitve in v prihodnje povečal svoj delež v gospodarstvu. Na področju surovine predstavlja enega največjih izzivov odsotnost proizvodnje lesnih kompozitov, kot so iverne plošče, OSB, dolžinsko spojen konstrukcijski les in lamelirani lepljenci. Zaradi primanjkljaja te proizvodnje ali prenizkih zmogljivosti so podjetja prisiljena večino teh polproizvodov uvažati.
V zadnjem obdobju je bilo v Sloveniji, ugotavljata Tjaša Redek in Miha Humar, tudi ob podpori direktorata za lesarstvo izvedenih več naložb v primarno predelavo lesa, še nekaj pa se jih načrtuje, kar bo zagotovo okrepilo konkurenčni položaj panoge. Podjetjem v slovenski lesni in pohištveni industriji priporočata ukrepe, usmerjene v dvig produktivnosti in dodane vrednosti. Najprej je ključno povečati vlaganja v neotipljivi kapital, kar vključuje raziskave in razvoj, inovacije, oblikovanje, trženje blagovne znamke ter usposabljanje zaposlenih, saj so dejavniki znanja ključni za dvig dodane vrednosti. »Namesto da tekmujejo predvsem s cenovnega (stroškovnega) vidika, naj podjetja oblikujejo dolgoročne strategije razvoja produktov in storitev z večjo dodano vrednostjo. To pomeni tesnejše sodelovanje z oblikovalci, razvoj novih, funkcionalno izboljšanih lesenih izdelkov (na primer pametno pohištvo, modularne lesene gradbene komponente) in certificiranje kakovosti, kar lahko upraviči višje cene na trgu,« sta prepričana raziskovalca.
Sodelovanje pot do napredka
Po njunem mnenju bi morala podjetja izkoristiti tudi prednosti, ki jih prinašata digitalizacija in avtomatizacija, saj študije kažejo, da lahko takšne naložbe znatno izboljšajo učinkovitost in prilagodljivost proizvodnih procesov, ob pogoju, da podjetje temu sledi tudi z ustreznim razvojem kadrov. Medpodjetniško sodelovanje je prav tako pot do napredka; povezovanje v grozde ali zadruge lahko manjšim podjetjem omogoči skupne nastope na tujih trgih, delitev stroškov promocije ali razvoja, skupno pridobivanje svetovalnih storitev in lažji dostop do informacij o novih tehnologijah. Podjetja naj tudi izkoristijo trende trajnostnega razvoja – zelena gradnja, uporaba lesa namesto betoniranja, pohištvo iz obnovljivih virov – ki predstavljajo priložnosti, kjer se lahko slovenska podjetja profilirajo kot visokokakovostni ponudniki na zahtevnih trgih.
Ker imajo oblikovalci ukrepov različnih politik in podporne institucije v Sloveniji pomembno vlogo pri ustvarjanju okolja, ki bo omogočilo transformacijo lesne industrije, Redkova in Humar priporočata oblikovanje ciljno usmerjenih spodbujevalnih ukrepov za naložbe v tehnologijo in digitalizacijo, kar lahko vključuje razpise za sofinanciranje nakupa napredne opreme (CNC-strojev, robotov, 3D-tiskalnikov za lesne kompozite …) in uvedbe programske opreme, vavčerje za digitalizacijo ter davčne olajšave za podjetja, ki vlagajo v raziskave in razvoj ter informacijske posodobitve. Razvojno-inovacijska politika naj izrecno podpre lesni sektor kot del pametne specializacije. »Čeprav lesarstvo velja za tradicionalno panogo, ima velik potencial v kontekstu trajnostnega biogospodarstva in nizkoogljične prihodnosti, zato bi mu strategije razvoja morale nameniti več pozornosti.«
Nenazadnje menita, da bi politike spodbujanja internacionalizacije lahko pomagale slovenskemu lesnemu sektorju, pri čemer opozarjata, da pri prodoru na tuje trge manjka trgovec, kot je bil v preteklosti Slovenijales. Država mora tudi skrbeti za ustrezno upravljanje gozdnih virov za stabilno oskrbo industrije z lesno surovino domačega izvora. »Z uravnoteženim pristopom – spodbujanjem višje predelave lesa doma in hkrati trajnostnim gospodarjenjem z gozdovi – lahko Slovenija okrepi dolgoročno vzdržnost in konkurenčnost celotne lesnopredelovalne verige,« sta prepričana Tjaša Redek in Miha Humar.