Konkurenčnost Slovenije se izboljšuje. Potem ko je na lestvici svetovne konkurenčnosti švicarskega Inštituta za razvoj menedžmenta (IMD) z lanskega 43. mesta letos spomladi napredovala na 37. mesto, je napredek dosegla še na lestvici Svetovnega gospodarskega foruma (WEF): z 48. mesta se je med 140 državami, ki ustvarijo 99 odstotkov bruto družbenega produkta, povzpela na 35. mesto.
Napredek je posledica spremenjene metodologije, katere ključna novost je ta, da se je delež statističnih podatkov približno podvojil in v skupni oceni zdaj zavzema 70 odstotkov. Po drugi strani so v preteklosti na oceno v veliki meri vplivali anketni podatki slovenskih gospodarstvenikov. Ob enaki metodologiji bi Slovenija sicer že lani zasedla 35. mesto.
Od stotih možnih je Slovenija letos dosegla 69,6 točke, kar pomeni rast za 1,1 točke v primerjavi z letom 2017. Najboljši dosežek, 85,6 točke, so kot najkonkurenčnejša država na svetu dosegle ZDA, sledijo Singapur, Nemčija, Švica, Japonska in Nizozemska. Od držav, s katerimi se Slovenija pogosto primerja, sta bolje uvrščeni Češka (29. mesto) in Estonija (32. mesto). Na lestvici WEF je Srbija uvrščena na 65. mesto, sosednja Hrvaška na 68. mesto.
Cilj bi moral biti uvrstitev na 20. mesto
Po pojasnilih profesorja z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Marka Jakliča je letošnja uvrstitev Slovenije realnejša od lanskoletne. Toda po njegovem prepričanju bi si morala vlada zastaviti ambiciozen in realen cilj, da se v petih do desetih letih na lestvici WEF uvrstimo okoli 20. mesta. Tudi direktor mednarodne svetovalne družbe A. T. Kearney za vzhodno Evropo Branko Žibret je prepričan, da bi lahko dosegli precej boljši rezultat. »Moti me, da v Sloveniji še ni povsem jasno, kaj sploh je razvita država, in da nimamo ustrezne ambicioznosti. Če izhajamo iz tega, da smo med državami EU po razvitosti nekje na polovici, bi se morali na lestvici konkurenčnosti uvrstiti med 15. in 20. mestom,« je poudaril Žibret, ki svetuje tako podjetjem kot vladam.
Zviševanje konkurenčnosti slovenske industrije je sicer eden od pomembnih ciljev vlade premierja Marjana Šarca. S tem namenom je gospodarski minister Zdravko Počivalšek minuli mesec ustanovil strokovni svet za konkurenčnost in stabilno poslovno okolje, njegovi člani pa so vidni gospodarstveniki in direktorji direktoratov ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Lestvica konkurenčnosti meri nacionalno konkurenčnost tako z makro- kot mikroekonomskega vidika, vključuje pa dvanajst stebrov. Najbolje se je Slovenija uvrstila pri makroekonomski stabilnosti, kjer je dosegla vseh možnih sto točk. Pri zdravju jih je dosegla 92, s čimer se je med preučevanimi državami uvrstila na 34. mesto. Visoko se je Slovenija uvrstila pri poslovni aktivnosti podjetij, kjer je zasedla 24. mesto, pri sposobnosti za inovacije pa je pristala na 28. mestu. To področje med drugim vključuje izdatke za raziskave in razvoj v bruto domačem proizvodu, kakovost raziskovalnih institucij, število patentov… Po pojasnilih Jakliča smo pri inovacijskih sposobnostih šibki predvsem pri prenosu znanja v prakso, ki lahko sicer občutno zviša produktivnost. Med trideseterico, na 28. mesto, smo se uvrstili še na trgu končnih izdelkov.
Ključna ovira je staranje prebivalstva
Z 80. mestom se je Slovenija najslabše uvrstila pri velikosti trga. Toda po besedah Žibreta je prednost Slovenije velik delež izvoza v bruto domačem proizvodu. Slabšo uvrstitev, 60. mesto, je dosegla še pri učinkovitosti finančnega sistema. Kot je povedal Jaklič, so težave predvsem s pomanjkanjem vlaganj kapitala, med drugim v manjša perspektivna podjetja, ki bi lahko rasla. Eden od izzivov za vladajočo garnituro je tudi izboljšanje učinkovitosti trga dela, kjer zasedamo 43. mesto. To ne pomeni le potrebe po večji fleksibilnosti pri odpuščanju delavcev, temveč tudi po zvišanju njihove mobilnosti. Če bi pogosteje menjavali službe, bi to pomagalo pri prenosu znanja iz enega v drugo delovno okolje, je poudaril Jaklič. Pri ocenah institucij in infrastrukture pa je Slovenija zasedla 35. mesto.
Po oceni Žibreta je za Slovenijo pomembna prednost, da velik delež bruto domačega proizvoda doseže s predelovalno industrijo, vendar, opozarja, so eden ključnih problemov nizke dodane vrednosti. Med ključne ovire za zviševanje konkurenčnosti uvršča še intenzivno staranje prebivalstva. »Čeprav bi bili delavci po 60. letu starosti lahko vključeni v redne delovne procese, za kaj takšnega nimajo zadostnih pogojev. Obstoječa delovna zakonodaja in davki ne spodbujajo zaposlenih, da bi po upokojitvi še delali. Država bi morala ustvariti pogoje za njihovo delo, ne pa da se na določenih področjih pojavljajo težave s kadri,« je opozoril Žibret.
