Kamp Menina na Rečici ob Savinji ima korenine v 80. letih, a njegova sodobna zgodba se je začela leta 2000. Takrat ga je pri 23 letih kupil Jure Kolenc, ki je začel v svojo domačo regijo voditi študente Erasmusa. V dolino, dotlej praktično neznano širši javnosti, je s tem pripeljal svež pogled od zunaj.
Tudi sam začetek kampa je sprožil mladostniški vzgib lastnika – položil je aro, šele nato pa o nakupu obvestil mamo, se Jure Kolenc nasmeje danes. Podjetniška drznost in mladostna energija sicer nista zaznamovali zgolj začetka te podjetniške zgodbe, ampak tudi vsa naslednja poglavja Kampa Menina.
Preboj je podjetje doseglo leta 2007, ko so se začeli obrestovati dobri odnosi zlasti z nizozemskim trgom. Danes kamp letno ustvari od 70.000 do 80.000 nočitev, z dnevno kapaciteto med 1200 in 1400 gosti. Ponaša se z nazivom prvega nosilca znaka Green Key v Sloveniji, kar je odraz njihove okoljske odgovornosti, ki jo že na prvi pogled odražata gradnja z naravnimi materiali in naravni bazen. Redno se uvrščajo tudi na lestvice najboljših in najbolj priljubljenih slovenskih kampov.
Po ujmi so se vrnili močnejši
Pomembno prelomnico za podjetje so pomenile tudi katastrofalne poplave, ki so Slovenijo zajele avgusta leta 2023. Reka Savinja je takrat v celoti poplavila kamp. Škoda je bila po javno dostopnih podatkih ocenjena na približno tri milijone evrov, uničeni so bili vsi stalni objekti in 46 nastanitvenih enot. Za lastnika Jureta Kolenca je bil to trenutek, ko je voda odnesla 23 let dela – a hkrati, kot doda, trenutek, ko se je vse »začelo znova vijačiti«. Eden najbolj nenavadnih, a zgovornih detajlov njihove zgodbe o obnovi je, da so v določenem trenutku začeli pomoč celo zavračati, saj je niso več zmogli absorbirati. Dogajalo se je, kot pravi Kolenc, da so si celo ljudje iz tujine jemali dopuste, da bi kampu lahko priskočili na pomoč.
Kamp je delno ponovno obratoval že 26. aprila 2024 in bil uradno odprt junija istega leta – manj kot leto po katastrofi. Vrnili so se, kot pravijo sami, še močnejši, z visoko stopnjo vračanja gostov, k čemur so ponovno pomembno prispevali zlasti njihovi zvesti nizozemski obiskovalci.
Počitnice nič več le na morju
»Razmišljanje, da so počitnice le na morju, se je začelo v zadnjem obdobju hitro spreminjati,« nam je dejala direktorica Kampa Menina Urša Fürst. »Je pa seveda mogoče tudi pri nas ves teden ležati in uživati – imamo spa, jezerce, nabrežje Savinje …« Med glavno sezono je Kamp Menina popolnoma zaseden, kar razvojni fokus ekipe preusmerja od prizadevanj za povečanje števila obiskovalcev k razumevanju raznolikih segmentov. Kot svoje glavne goste tako danes prepoznavajo družine, zlasti mlade družine, pa tudi poslovne stranke, ki v njihovem kampu rade organizirajo teambuildinge in podobne aktivnosti. Priložnosti v prihodnje vidijo v povezovanju s športnim in wellness turizmom. Čeprav tudi sami priznavajo, da je najlepši del sezone med majem in junijem, aktivno iščejo načine, kako razpršiti povpraševanje čez celotno leto.
Njihovi glavni trgi poleg omenjene Nizozemske zajemajo še Poljsko, Češko, države Beneluksa in Nemčijo. Pomembno vlogo pri privabljanju tujih gostov po besedah lastnika in direktorice igra tudi partnerstvo s Slovensko turistično organizacijo (STO), ki ga oba ocenjujeta kot izjemno uspešnega. Kritična pa sta medtem do inšpekcijskih služb, ki jih doživljata kot ovirajoč, in ne podporen dejavnik, kar ustvarja občutek stalnega nadzora in strahu namesto sodelovanja. Občutek imata, da jih inšpektorji lovijo pri napakah in jim niso pripravljeni svetovati ali pomagati, medtem ko sami komaj sledijo neprestano spreminjajočim se pravilom.
Polovico prihodkov vrnejo v lokalno okolje
Zavedanje priložnosti je pri njih tesno prepleteno z zavedanjem lokalnega konteksta: 52,23 odstotka vseh prihodkov vrnejo nazaj v lokalno okolje, na primer preko nabave lesa, materialov in storitev. Sezonsko zaposlujejo do 130 ljudi, pri čemer dajejo močan poudarek zaposlovanju iz lokalnega okolja. Med drugim so investirali v zaposlitev dveh lastnih tehnikov za izdelavo lesenih objektov, kar po mnenju lastnika in direktorice odraža njihovo prepoznavanje pomena lokalnega znanja in obrti. Aktivno so vpeti tudi v pripravo občinskega prostorskega načrta (OPPN, 2018–2023), vključno z načrtovanjem poplavne varnosti, kar je še eden od pokazateljev, da njihova družbena vloga presega njihovo lastno posest.