Vendar okoli niso hodile procesije v črno oblečenih menihov, ki bi ljudi nagovarjali, naj se spovejo in spokorijo. Ne. Po cestah so hodili sključeni ljudje s po štirimi paketi dvanajstih rol toaletnega papirja in hiteli domov. Ljubosumno so jih tiščali k sebi, kot da bi se bali cestnih roparjev.
Pred veleblagovnicami so preizkušali kapaciteto prtljažnikov in vanje zlagali optimistični paket za paketom. Toaletni papir izraža veselje do življenja. Prihaja v toplih in vabljivih barvah z nežnimi vonji cvetlic, kokosa in aromatičnih čajev. To je papir, s katerim imamo zelo intimen odnos. Vendar še nikoli ni bil deležen toliko ljubezni in skrbi kot letošnjega marca. Zdelo se je, da je tik pred tem, da izgine iz naših življenj. Alternative so bile depresivne.
Govorilo se je, da ga je že zmanjkalo in da oblasti prikrivajo dejansko stanje zalog. Špekulanti da ga kopičijo, ker čakajo na vratolomen dvig cen. Iz Avstralije so prihajale dramatične slike kupcev, ki se tepejo za zadnje role. V četrti Mong Kok v Hongkongu so oboroženi roparji ukradli na stotine zavojev papirja. Drama.
Nikoli ni bilo nevarnosti, da bo zmanjkalo papirja
»Ali je bil strah pred tem, da bo papirja zmanjkalo, utemeljen?« sem vprašal tehničnega direktorja podjetja Paloma v Sladkem Vrhu Stevana Lomića. Paloma je edina še živeča tovarna toaletnega papirja pri nas. Lomić se je predstavil kot Avstrijec srbskega porekla, ki dela za podjetje v slovaški lasti s sedežem v Pragi. Paloma papir izdeluje v Sloveniji, vendar je zdaj del Skupine SHP (Slovak Hygienic Paper Group) v lasti Ecoinvesta iz Prage, čigar lastnik je Slovak Milan Filo.
»Nikoli ni bilo nevarnosti, da bo toaletnega papirja zmanjkalo,« je zagotovil Lomić. »Proizvodnja je potekala ves čas. Strah je prišel z nemškega območja. Tam so se ljudje bali tudi tega, da bo zmanjkalo špagetov in paradižnika.«
Pojavil se je tudi strah, da bo kljub odprtim pekarnam zmanjkalo kruha. Prodaja kruha je dramatično upadla, ker so ljudje na veliko kupovali moko in kruh pekli doma. Resne težave so nastopile s kvasom, ki je za nekaj časa izginil tako v sveži kot posušeni obliki. V italijanskih veletrgovinah, ki nikoli niso imele težav z založenostjo, so se sproti praznile police s čistili in razkužili. Velik je bil naval na police s testeninami, ki pa zares niso bile del krize. Bolj previdni so pomislili tudi na gorivo in so napolnili rezervoarje avtomobilov.
V resnici potem ni bilo velikega pomanjkanja ničesar. Vendar je bil strah pred praznimi policami tako velik, da so se pod večer res izpraznile. Naslednji dan so bile ponovno polne, ampak to nikogar ni prepričalo.
»V Nemčiji in Avstriji so na veliko kupovali toaletni papir, na zalogo so ga kupovali tudi v Avstraliji,« je povedal Lomić. »Veletrgovine so pripravile zaloge, vendar se je potrošnja dogajala v valovih. Ljudje so kupovali redkeje, a takrat veliko več.«
Zmanjkalo je kvasa, toaletnega papirja pa ne. Špekulanti niso skrivali papirja, ampak maske. Poskočila je domača peka kruha, nihče pa ni doma razrezoval časopisov, ki so postali redka in dragocena dobrina. Vendar se je toaletni papir še vedno kopičil v predsobah in garažah.
Ni bil samo nujen pripomoček osebne higiene, ampak statusni simbol ohranitve blagostanja, življenjske ravni in standardov modernosti. Hkrati je v času, ko ni bilo nadzora niti nad službo niti nad šolo, zagotavljal, da je nadzor možen in da normalnost ne bo popolnoma izginila. Toaletni papir kot garant normalnosti življenja in čuvar civilizacijskih vrednot je največje presenečenje velike svetovne pandemije. Strah pred njegovim pomanjkanjem je zajel ves krščanski svet. Muslimani se namreč bojijo, da bo zmanjkalo vode, zato je med Sudanom, Etiopijo in Egiptom med pandemijo prišlo do napetosti, ker Etiopija gradi jezove na Modrem Nilu.
Brišemo si z Južno Ameriko in Skandinavijo
Čeprav je bila Slovenija na varnem, bi papirja res skoraj zmanjkalo. Tehnolog Palome Alojz Cvetko je stal pred dolgim in hrupnim strojem, sredi katerega se je vrtel ogromen valj. Ta valj je srce papirnice. In ta valj bi se moral v petek pred razglasitvijo ukrepov karantene ustaviti, ker je stroj za izdelovanje papirja star in bi ga morali razstaviti. Pred papirnico je takrat že stal kot hiša velik nov valj, vendar so odločitev o demontaži stroja preložili na ponedeljek, ko bi se začela gradnja novega stroja za izdelovanje osnovnega papirja. Vmes sta prišla razglasitev pandemije in splošen naval na trgovine. Stroj je mlel naprej. Izdelovanje tisočev rol toaletnega papirja se nikoli ni ustavilo.
Cvetko je pokazal na snežno bele pakete celuloze z žigi, ki so govorili, da so prišli iz Brazilije in Švedske. Toaletni papir delajo iz čiste celuloze, ki prihaja od daleč. V Sloveniji ni več nobene tovarne celuloze. Globalizacija je ustvarila vtis neomejenega blagostanja in dostopa do vsega, kar si lahko želiš, in tudi do vsega, česar si niti v sanjah ne bi želel. Vendar stvari prihajajo do nas po najbolj nemogočih in nepredvidljivih poteh. Tudi pri stvareh, ki jih izdelujejo v neposredni soseščini, ključne komponente prihajajo iz krajev, ki so tisoče kilometrov stran in zahtevajo transport z letali, ladjami ali tovornjaki. Tudi najbolj vsakdanji papir iz tovarne na slovenskem ozemlju je globalen izdelek. Pandemija je zaustavila gibanje ljudi in pustila prost pretok blaga in kapitala. Če bi zaustavila še pretok blaga, bi znal tudi toaletni papir postati redka dobrina. Če hoče ustrezati standardom modernega življenja, potrebuje tako Južno Ameriko kot severno Evropo.
»Za proizvodnjo papirja je zelo pomembno, ali je celuloza iz iglavcev ali listavcev,« je pojasnil Cvetko. »Listavci, kot je evkaliptus, imajo krajšo in širšo sestavo vlaken kot iglavci. Zaradi tega dajo papirju večjo mehkobo.«
Evkaliptus imajo papirničarji zapisan kot najbolj idealen vir mehkobe svoje osnovne surovine.
»Celuloza iglavcev pa ima boljše mehanske lastnosti. Ta ima daljša vlakna, ki dajo papirju večjo trdnost.«
V mlinih se je vrtela bela masa, ki jo pripravijo iz mešanice skandinavske in južnoameriške celuloze.
»Uporabljamo kombinacijo obojega,« je povedal Cvetko. »Toaletni papir mora biti mehak, hkrati pa dovolj močan. Ne sme pa biti preveč močan, saj mora v vodi razpasti. Zato je v njem med 70 in 80 odstotki evkaliptusa ter drugih kratkih vlaken. V brisačah, ki morajo biti močnejše, pa je večji delež iglavcev. Vsaj 50 odstotkov, pa tudi več.«
Po razpuščanju celulozo prečrpajo v kad, kjer centrifugalni čistilec očisti težje delce. Mešanica gre skozi napravo, ki še dodatno razvlakni celulozno tkivo.
»Sledi fibrilacija vlaken, pri čemer jih v mlinih stisnemo, da popokajo in dobimo fibrile, ki se na papirnem listu zlepijo.«
Na koncu stroja se na vretena navija tanek prosojen papir, iz katerega nastanejo ogromni zvitki.
Včasih so toaletni papir izdelovali tudi iz recikliranega papirja, vendar je bil pri tem postopek veliko bolj zapleten, saj ga je bilo treba očistiti smole, polnil, barvil in drugih primesi. Toaletni papir je delikaten in nežen, zato ga delajo samo še iz čiste celuloze. Zveni nekoliko presenetljivo, ker je zaradi tega tudi dražji, vendar je tehnični direktor zagotovil, da je to popolnoma logično.
»Potrošnja toaletnega papirja je v svetu odvisna od BDP,« je rekel. »Večji ko je BDP po glavi, večja je potrošnja papirja. Potrošnja higienskega papirja raste vzporedno z rastjo BDP.«
Bolj je družba bogata, večja je poraba toaletnega papirja. V Palomi proizvedejo 65.000 ton končnih papirnatih higienskih izdelkov na leto. Devetdeset odstotkov gre v izvoz, ker Slovenija ne bi mogla nikoli porabiti vsega tega. Res ne.
»Po osebi se porabi od 7 do 20 kilogramov toaletnega papirja na leto,« je pojasnil Lomić. To je povprečno okrog 13 kilogramov na prebivalca. Več kot 26.000 ton Slovenci ne moremo porabiti. Z novo proizvodno linijo se bo proizvodnja dvignila na 90.000 ton. Ker so v neposredni bližini veliki proizvajalci, kot je Italija, ki tudi proizvede veliko več, kot sama porabi, južna Avstrija in Bosna pa imata prav tako velike tovarne, je toaletnega papirja v resnici preveč.
Tolateni papir kot zbirateljska dragocenost
Kot človek visoki in nekaj metrov dolgi zvitki papirja v skladišču imajo v sebi dovolj rol za nekaj držav. Vendar je to še daleč od tega, kar v delikatnih situacijah vzamemo v roko. Marjan Černič, vodja proizvodnje gotovih izdelkov v Palomi, se je postavil pred drugo linijo, za katero je rekel, da je popolnoma avtomatizirana. »Tukaj v proizvodnji rolic toaletnega papirja iz velikih zvitkov papirja naredimo manjše navitke in spotoma oplemenitimo papir.« Posadka upravlja z linijo, pripravlja in vstavlja materiale, odpravlja zastoje ter skrbi za kvaliteto izdelkov. Vse drugo se odvija samo.
Papir, ki je osnovni material za proizvodnjo toaletnega papirja, je proizveden na papirnem stroju in prihaja v predelavo navit na velikih zvitkih.
»Veliki zvitki so enoslojni, na trgu pa skoraj ni več enoslojnih rolic toaletnega papirja. Zato moramo papir z več zvitkov najprej združiti, da dobimo dvoslojen, troslojen ali tudi štirislojen papir.« Osnovni papir ima debelino okrog 0,1 milimetra, papir v končnem izdelku pa ima debelino okrog 0,4–0,6 milimetra, odvisno od števila združenih plasti.
»Tukaj vidite, kako smo tri matične zvitke dali v odvijalne naprave. Potem papir vodimo naprej. Vse tri plasti se združijo in pridejo na tiskarsko postajo, kjer jih lahko potiskamo ali zgornji sloj oplemenitimo z mehčalcem. V naslednji fazi v papir vtisnemo vzorec in plasti med seboj zlepimo. V lepilu je lahko barvilo, tako da dobimo vtis potiskanega papirja. Papir vodimo med dvema valjema, pri čemer jekleni valj, ki ima vgraviran vzorec, ta vzorec vtisne v papir.« To ga zmehča in poveča njegov volumen, hkrati pa ima tudi dekorativno funkcijo. »Potiskan in zlepljen papir z vzorcem nato navijemo na papirnate tulce, ki jih predhodno naredimo na posebnem stroju.« Do tukaj je papir v enem kosu. Navijejo ga na ustrezno dolžino, vendar ga prej še perforirajo. Na določenih mestih ga oslabijo, da ga lahko uporabnik trga po lističih. Tako dobijo manjše navitke, na katerih je lahko od 100 do 300 lističev. Navitek gre nato v napravo za lepljenje zadnjega lista in potem v razrez ter pakiranje.
Černič je povedal, da še zdaj na 50 let starem stroju delajo tudi papir v lističih. Do sedemdesetih let 20. stoletja so bili paketki lističev toaletnega papirja edini toaletni papir, ki ga je bilo mogoče kupiti. Potem so šli iz mode in so jih zamenjale role. Vendar je nekaj malega paketkov papirja v lističih roza barve s starim Palominim simbolom dveh golobov še v obtoku.
»Nekateri kupci so na to navajeni in jim ustrežemo. Tam je postopek drugačen, ker moramo papir odviti in speljati v zlagalnik, ki ga zloži in odreže v lističe.«
Odišavljen papir v rolah z barvnimi potiskanimi vzorci je postal znak blagostanja, papir v lističih pa je velika zbirateljska dragocenost.
Korona in papir sta prišla s Kitajske
Na koncu verige mešalcev, mlinov, bobnov in rezalnikov toaletni papir, zavit v plastične folije, daje vtis zglednega izuma zahodne civilizacije, ki visoko ceni blagostanje in udobje. Vtis je napačen. Toaletni papir je kitajski izum. Arabski popotniki so že v 6. stoletju zapisali, da se Kitajci po opravljeni potrebi ne umivajo, ampak za higieno uporabljajo papir. Koronavirus in toaletni papir, ki sta se srečala na evropskih trgih higienskih proizvodov, sta oba prišla s Kitajske. Že v 13. stoletju so samo v eni kitajski provinci proizvedli deset milijonov paketov toaletnega papirja s po tisoč lističi. Za potrebe kitajskega imperialnega dvora v Nanjingu so proizvajali odišavljen papir v velikosti 30 krat 60 centimetrov. To se po današnjih standardih lahko zdi velik list papirja, vendar je cesarju in dvorjanom tistega časa to najbolj ustrezalo.
Popotniku, ki ga danes zanese na kitajsko podeželje, se bo zgodovinska zasidranost toaletnega papirja v kitajsko kulturo morda zdela čudna. Na podeželju, pogosto pa tudi v mestih, so javna stranišča in stranišča v restavracijah na počep in brez toaletnega papirja. Radi bodo pojasnili, da mora človek papir sam kupiti v najbližji trgovini. Tam bo dobil običajno rolo kvalitetnega papirja, ki se drži starodavne tradicije in v ničemer ne zaostaja za evropskimi ter ameriškimi standardi.
Vse, kar je iz papirja, namreč še zdaleč ne ustreza potrebi sodobnega človeka. V Avstraliji so srednje strani dnevnih časopisov pustili nepotiskane in so nanje narisali zgolj črte, po katerih je bilo mogoče izrezati lističe toaletnega papirja. V resnici je to precej neustrezna rešitev. Časopisni papir je bil eno celo stoletje zelo uporaben na straniščih na počep. Tam ni bilo ničesar, kar bi se zamašilo. Kanalizacija večstanovanjskih hiš pa časopisnega papirja ne vzdrži in se nesramno zamaši. Tudi druge, na prvi pogled samoumevne alternative so tvegane.
Stevanu Lomiću se je zdelo nujno še enkrat pojasniti razliko med toaletnim papirjem in kuhinjskimi brisačami, ki so mu na oko podobne, vendar so nekaj čisto drugega. Vzel je listič toaletnega papirja in papirnato brisačo ter kozarec vode.
»Za potrošnika je bistvena mehkoba,« je najprej pokazal, kako voljan je papir. Potem je en konček namočil v vodi in razmočen toaletni papir je v nekaj sekundah razpadel. »Za kanalizacijsko infrastrukturo pa je bistvena hitrost raztapljanja v vodi.«
Kvaliteten toaletni papir je mehak in voljan, dovolj vzdržljiv, da opravi delo, potem pa v nekaj trenutkih razpade, da ga voda lahko odplakne in ne zamaši kanalizacije.
»Kuhinjska brisača pa ne sme v straniščno školjko, ker tudi mokra ostane trdna. Brisača mora 'nositi' vodo, toaletni papir pa mora v vodi razpasti. Biti mora ravno dovolj trden, da opravi svoje delo, v vodi pa razpade.« Brisača naj gre v koš za smeti, ker tudi mokra ne sme razpasti. »Brisača je nadstandard,« je sklenil. »Naše stare mame so poznale samo kuhinjske krpe. Vendar je papir bolj praktičen, četudi je povezan s standardom.«
Pogovarjali smo se v maskah. Na vhodu v tovarno so vsem vstopajočim izmerili temperaturo, ob rampi je bila škatla z maskami, na vseh zidovih razkužila, vsi delavci pri strojih in vozniki viličarjev so nosili maske. Čeprav so se drugod po Sloveniji že popolnoma relaksirali, so se v tovarni držali varnostne razdalje več kot en meter. V času korone so organizirali proizvodnjo brez stika. Izmene se niso srečevale. Med menjavo izmen so zaustavili proizvodnjo. Garderobo so očistili, preden je vanjo prišla druga ekipa, jedilnico pa takoj zaprli in razkužili.
»Imeli smo zelo jasne protokole,« je povedal Jernej Tovšak, ki je direktor razvojnih projektov. »Na vhodu smo merili temperaturo, vsak zaposleni je moral izpolniti vprašalnik. Pri razkuževanju smo uporabili nadstandard, razkužujemo tudi kljuke. Razkužila so na vsakem koraku, vsi uporabljamo maske. Izklopili smo avtomate za kavo in vse, kjer bi prišlo do stika. Kdor je lahko delal od doma, je delal od doma.«
V podjetju so namreč imeli primer okužbe in so morali izolirati vse, ki so z okuženim prišli v stik. Vzbujajo vtis, kot da ne verjamejo, da je zgodbe s korono konec.
»Ne glede na to, da vsa država zdaj popušča, imamo vsi zaposleni ves čas maske na obrazu,« je rekel Tovšak. »Tako bo celo poletje. Ne moremo si privoščiti, da bi se v podjetju razširila bolezen.«
Morda bo korona res prišla nazaj, ampak papirja zagotovo ne bo zmanjkalo.
