Prvi Alpinin čevelj je bil gojzar, kajpada, naredili so ga pred 72 leti, ko so se tukajšnje čevljarske delavnice združile v tovarno čevljev, iz katere se je nekaj let pozneje rodila Alpina. Ljudje so potrebovali funkcionalno, praktično, trpežno delovno obutev za vsakdan, ne le za hojo v hribe. Žiri in okolica so vendarle ruralno okolje. Šele leta 1952 so začeli poleg pohodne izdelovati tudi modno obutev in pancerje, leta 1973 pa čevelj za smučarki tek. Na olimpijskih igrah v Sarajevu so bili prisotni tudi s tekmovalnim smučarskim čevljem in to je bilo obdobje, ko je imela Alpina skoraj 2000 zaposlenih v Žireh, naredili pa so dva milijona parov čevljev na leto.
Alpinini obrati so bili takrat razpršeni po bolj in manj bližnji okolici, v Gorenji vasi, Colu pri Ajdovščini, v Rovtah. Danes ima Alpina hčerinska podjetja na Kitajskem in v Bosni, kjer izdelujejo pohodno, tekaško in modno obutev, milijon in pol parov čevljev izdelajo na leto. V Žireh ostajajo celotni razvoj, montaža športne obutve ter razvoj in izdelava smučarskih čevljev, od orodij zanje pa do poslednje grafike. Mimogrede, smučarska očala in čelade, ki nosijo prav tako ime Alpina, nimajo s slovensko Alpino nič skupnega, razen imena. V Žireh je zaposlenih še 353 delavcev, kar je precej manj kot v zlatih osemdesetih letih, toda brez prilagoditve trgu in selitvi proizvodnje doma ne bi mogli ohraniti teh 300 in več delovnih mest. »Da, veliko bolj prazno je po halah, kot je bilo še pred nekaj leti,« potrdi Nives Markelj, domačinka, ki je danes vodja stikov z javnostmi, toda njeni začetki so se v podjetju začeli kot pri marsikaterem Žirovcu, s počitniškim delom. A medtem ko se delavci resda izgubljajo med avtomatiziranimi trakovi in stroji, kupi čevljev na stojalih in v škatlah, pa ostajajo, kot se zdi, na njihovih obrazih spokoj in mirnost, zadovoljstvo in nasmehi. Tako kot nekoč, brez strahu, kaj bo prinesel jutri.
Na vrhu sveta
Na hodnikih in stopnišču, iz zidov, okov vrat in oken, kljuk in dvigal te stare stavbe še vedno veje duh stare slave Alpine, pomešan z novimi usmeritvami in uspehi. Na steni stopnišča visi vitrina in v njej himalajski gojzar, ki ga je nosil Viki Grošelj, ko se je pred 40 leti prvič povzpel na Mount Everest. Grošlja spremlja žirovski gojzar v njegovem vseživljenjskem projektu Prečenja Nepala še danes.
Po širokih stopnicah se povzpnemo do razvojnega oddelka, šivalnice, kjer nastajajo prototipi za športno in modno obutev. Tu se seka, iz materialov izrezujejo sestavni deli, lepijo zgornji deli čevlja in podplati, tu se šiva, vstavlja rinčice za vezalke, brusi… Takšen mali urejeni nered vlada v prototipni delavnici, vsepovsod so pisane škatle z materiali, za katere ne veš, kam sploh spadajo, pa na desetine in desetine kopit, vsak tip čevlja in vsaka številka namreč potrebuje svojega, pa na stotine podplatov in vmesnih podplatov oziroma vmesnikov. Skozi vzorčno delavnico gredo vsi novi produkti, in šele ko dobijo žig, da so torej potrjeni, se začne množična proizvodnja. »Po zadnjem sejmu moramo narediti ogromno vzorcev modnih čevljev in vsi ti nastajajo tu. Tudi vsi čevlji Pletenin Draž se na primer naredijo v vzorčni delavnici, ker je to majhna in ekskluzivna kolekcija, taki modeli čevljev pa zahtevajo malce drugačen pristop,« pove Aleš Poljanšek, direktor komerciale.
Paradni konj tekaški čevelj
Čeprav pomenijo danes več kot polovico proizvedene obutve modni čevlji, ostaja Alpinin gojzar še vedno njihov najbolj prepoznaven izdelek, smučarski tekaški čevelj pa paradni konj. In najbolj klasična proizvodnja v obutveni industriji, to je končna montaža čevljev s tehnologijo lepljenja, kar pomeni le to, da zgornji deli čevlja in podplat zlepijo skupaj, poteka v Žireh. »Na tej liniji se večinoma proizvajajo pohodni čevlji in tekmovalni čevlji za smučarski tek. Vsi tisti rdeči čevlji, ki jih vidite po televiziji, ko gledate biatlon ali smučarski tek, so narejeni v tej hali in zaposleni so ponosni, da so lahko del te zgodbe. To so namreč čevlji, s katerimi je Petra Majdič osvojila vse svoje kolajne,« pove Sašo Pečelin, vodja proizvodnje smučarskih čevljev.
Na levi strani hale teče trak, poln ženskih gojzarjev. »Zgornji deli čevljev so narejeni v naših hčerinskih podjetjih in pridejo sem že končani,« pojasnjuje Sašo, ko razkazuje polne škatle zgornjih delov gojzarjev, ki jih v teh dneh sestavljajo v Žireh. »To pa so stvari, ki so kupljene,« doda in pokaže na škatle s podplati, »nekateri proizvajalci jih po naših željah izdelajo za nas.«
Ta dva dela čevlja je torej treba sestaviti skupaj, kar pa ne pomeni, da vzame delavec nekaj lepila, namaže podplat in stisne zgornji in spodnji del čevlja skupaj. Vsak model in vsaka velikost čevlja potrebujeta svoje kopito, ki se vstavi v zgornji del čevlja, sledi vmesni podplat oziroma vmesnik, ki povezuje podplat in zgornji del čevlja.
Sledi navlačenje konic in opetja. Sašo pokaže na sprednji del čevlja, torej konico, in zadnji del, opetje. »Delavec da čevelj v stroj, ta zagrabi material, ga potegne čez kopito in oblikuje po njem, nato zlepi še vmesni podplat. Sledi brušenje čevlja, da dobimo na spodnjem delu čim bolj ravno površino, ki olajša lepljenje podplata in izniči možnost kasnejšega guganja čevlja,« razlaga Sašo med ogledom proizvodnje. Potem okoli čevlja nalepijo še gumo, ki služi kot zaščita usnja proti fizičnim udarcem ob skalo, les in druge površine, nato usnje pobrusijo in pokosmatijo, da je lepljivost boljša.
Lepilo, ki ga vnesejo na čevelj, se suši od 15 do 20 minut na sobni temperaturi, pred lepljenjem pa oba dela čevlja segrejejo. »Šele ko je lepilo popolnoma suho, ga aktiviramo s pomočjo temperature in UV, da dobi pravo lepljivost. Podplat se nato zmontira na čevelj in da v prešo, ta stisne zgornji in spodnji del čevlja, ki gre v hladilnik. Ko pride ven, je čevelj pripravljen na izkopitenje. Sledi le še končni del, čiščenje lepila in popravljanje morebitnih manjših nepravilnosti. Vstavimo mu notranji vložek, etiketo, zavežemo vezalke in pripravimo na kontrolo. Prav vsak čevelj, ne le vsakega petega ali desetega, pregledamo, preden ga zapakiramo za kupca,« tako Pečelin. Pa se lahko podplat odlepi? »Če so procesi montaže pravilno izpeljani, ni mogoče, da bi z normalno uporabo odtrgali podplat. Tudi lepilo je specialno industrijsko z vzdržljivostnimi parametri, je odporno proti določenemu številu prepogibov in temperaturnemu razponu. Lepilo mora imeti enake lastnosti pri minus 30 in pri plus 40 stopinjah Celzija, preprosto ne sme odstopiti,« odvrne.
V Žireh sicer izdelujejo še čevlje z brizganim podplatom, kar pomeni, da se podplat iz tekoče gume vbrizgava na zgornji del. Taki čevlji so navadno lažji in udobnejši. Ali se podplat brizga ali lepi na zgornji del čevlja, odločijo tehnologi, saj je odvisno od tehničnih lastnosti obutve in njenega namena.
Pancarji in milijoni
Čeprav se lahko delavci v montaži športne obutve resda pohvalijo, da so šli skozi njihove roke čevlji najboljših smučarskih tekačev, pa se srce Alpine skriva nekje drugje – v pancarju. Razlog: prav vsak košček smučarskega čevlja se namreč rodi v Žireh. Tu namreč ne potekata le razvoj in proizvodnja smučarskih čevljev – celo za druge blagovne znamke – tu nastajajo tudi orodje oziroma modeli za njihovo izdelavo. »V Žireh izdelujemo tudi pancarje drugih priznanih blagovnih znamk, ki jih vidite na trgovskih policah. A kar je inovativnih izdelkov, jih boste našli pod našo blagovno znamko,« reče Nives Markelj, ko nas vodi mimo polic smučarskih čevljev najrazličnejših blagovnih znamk in številnih aluminijastih kalupov.
Orodjarna je prostor, kjer diši po kovini in strojih. Kjer na tleh ne ležijo leseni ostružki, ampak aluminijasti, kjer nas pozdravijo le »fantje«, strojniki kovinarske stroke, in kjer na stenah visijo danes kultni reklamni plakati Alpinine obutve izpred desetletij. Kot je recimo tisti z rumenim usnjenim pancarjem. Ali pa hišna številka z napisom: 24 ur delavskih dni. Domačnost je čutiti v tem prostoru, malce tudi zavoljo teh reči, ki so jih fantje rešili v tistih negotovih časih podjetja. »Posebne stvari so tukaj, malce posebni smo,« odvrnejo orodjarji, ko občudujemo eleganco rumenega pancarja in noge manekenke.
A nazaj k delu. Tudi v orodjarni brez računalnikov ne gre, in ko dobijo delavci model smučarskega čevlja v računalniški obliki, ga uvozijo v orodje, to je aluminij. Kvadratni aluminijast kos nato po načrtu strojno obdelajo, naredijo zunanje in notranje polovice modela smučarskega čevlja, nato pa še ročno obdelajo modele, jih zbrusijo in spolirajo. V te modele vlivajo različne dele smučarskega čevlja.
»Za vsako številko noge in vsak model pancarja je potrebno novo orodje. Vemo pa, koliko različnih modelov imamo in številk,« reče Marko Novak. »Če se odločimo razviti nov model smučarskega čevlja, pomeni to okoli milijon evrov investicije, od orodja do vsega, kar temu sledi,« razkrije še Nives.
Alpina je nekoč veliko vlagala v alpski del, na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 je jugoslovanski smučar Grega Benedik smučal z njihovim tekmovalnim smučarskim čevljem, črnim SR84, šest jugoslovanskih smučarjev pa je tisto sezono z Alpino tekmovalo v svetovnem pokalu. Toda danes je na tekmovalni ravni vse podrejeno smučarskemu teku. Lanske olimpijske igre v Pjongčangu so bile že desete za Alpino, 70 tekmovalcev je smučalo z njihovimi čevlji, dosegli so 14 odličij, v Sočiju štiri leta prej pa kar 35. Danes je Alpina vodilna v teku na smučeh na svetu.
Kar ne preseneča. Če kaj, potem se je za temi starimi zidovi tovarne vedno vlagalo v razvoj in inovacije, tudi ko ni bilo veliko investicij, pred Alpino pa negotova prihodnost. Toda ti požrtvovalni Žirovci so že davno dokazali, da znajo stopiti skupaj in da imajo bogato znanje o izdelavi čevljev, ki jih ceni ves svet. Ko ob dveh sledi izmena, pred Alpinino stavbo, a za zidovi, ki jo varujejo, stojijo delavke, kramljajo o vsakdanjih rečeh, pijejo kavo in kadijo. Tako kot nekoč, delavski duh tu še ni zamrl.
