V času, ko evropski reformni proces stoji tudi zaradi zastoja v nemških koalicijskih pogajanjih, gospodarska klima pa je relativno ugodna, je evropska komisija postregla s svojimi predlogi, kako evrsko območje okrepiti za prihodnje finančne šoke in dokončati evropsko monetarno unijo. S predlogi komisije se odpira sezona razprav o monetarnih reformah, ki jo bodo prihodnji teden na posebnem vrhu nadaljevali predsedniki vlad držav članic, končne odločitve pa se predvidevajo junija prihodnje leto. Vsaj delno je v svojih predlogih komisija sledila zamislim francoskega predsednika Emmanuela Macrona.
Bodo države privolile v prenos moči na komisijo?
Evropska komisija želi preprečiti »Evropo dveh hitrosti« na področju evra in zmanjšati razlike tako znotraj evrskega območja kot med drugimi članicami EU. Osrednji temelj predstavlja preoblikovanje Evropskega stabilizacijskega mehanizma (Slovenija je vanj vplačala 342 milijonov evrov), ki je s posojili od leta 2012 pomagal državam evroskupine v finančnih težavah. Leta 2019 ali 2020 naj bi ga spremenili v Evropski denarni sklad s širšimi pooblastili in novimi finančnimi orodji. Njegova finančna zmogljivost ponujanja 700 milijard evrov pomoči bi za zdaj ostala nespremenjena. Postal bi tudi zadnja točka pomoči za banke v finančnih težavah, če poseben sklad za prestrukturiranje bank (SRF) ne bi premogel dovolj sredstev za njihovo reševanje.
Vzpostavljeni sklad bi izpod nadzora držav članic prešel pod evropsko komisijo, saj bi postal evropski organ in ne bi več deloval izključno na medvladni ravni. Eno izmed vprašanj je, ali bi države sploh privolile v zmanjšanje moči pri odločanju. »Dokler bo odločanje v domeni nacionalnih držav, je pričakovati, da bo sklad deloval počasneje in bolj konservativno, odvisno od primera do primera in vsakokratnih parcialnih interesov držav. Če bo pod nadzorom komisije, je večja verjetnost, da bo prej in laže zagotovil pomoč – kolikor tudi komisija ni še vedno vsaj posredno spet le podaljšek nacionalnih vlad,« pravi ekonomist Igor Feketija. Drugo vprašanje je, ali je nespremenjena finančna kapaciteta sklada zadostna za prihodnje finančne šoke.
Evropski finančni minister za vse
Drugi element predloga evropske komisije je vzpostavitev evropskega ministra za gospodarstvo in finance za celotno EU in ne zgolj za evrsko območje, kot je to predlagal Macron. Ta nova politična funkcija naj bi bila vzpostavljena z začetkom dela naslednje komisije novembra 2019. Predvideva pa, da bi bil novi evropski finančni minister hkrati tudi podpredsednik komisije in predsedujoči evroskupini. Toda čeprav v komisiji poudarjajo, da bi lahko nadzoroval fiskalni in makroekonomski razvoj v državah članicah ter delo Evropskega denarnega sklada, se postavlja vprašanje, kaj bi ta finančni minister sploh počel. Po predlogu komisije ne bi imel posebnega proračuna, za katerega se je sicer zavzemal Macron.
Čeprav se evropska komisija v svojem predlogu monetarnih reform ni odločila za vzpostavitev posebnega proračuna evrskega območja – ta bi namreč pomenil poglabljanje delitev med državami članicami – pa želi znotraj obstoječega evropskega proračuna vzpostaviti posebno postavko za stabilizacijske ukrepe v državah članicah. Z njimi naj bi podpirali vlaganja v državah članicah tudi v kriznih časih. Državam bi iz evropskega proračuna namenili posojila, dodatno pa bi pomoč lahko prejemale tudi iz Evropskega monetarnega sklada, a le pod točno določenimi pogoji. V zameno za strukturne reforme na poti sprejemanja evra finančno pomoč evropska komisija ponuja tudi državam zunaj evrskega območja.
»Vsi ti predlogi bodo nekaj stali,« meni komisar za proračun Günther Oettinger. Ker bo šlo več denarja iz prihodnjega proračunskega obdobja tudi za evropsko obrambno unijo in zaščito zunanjih meja, bi bilo smiselno razmisliti o dvigu prispevkov držav članic v evropski proračun, je ocenil. Države članice trenutno v povprečju z deležem zbranega DDV, carin in posebnih prispevkov za evropski proračun namenjajo okoli 1 odstotek evropskega BDP. Morda bi se moral ta delež podvojiti, je ocenjeval Oettinger in dodal, da se bodo o tem morali strinjati vsi nacionalni parlamenti držav članic.
