Lani se je stanje tujih naložb v Sloveniji povečalo za štiri odstotke oziroma 900 milijonov evrov, na 24,05 milijarde evrov, kar je predstavljalo 33,8 odstotka BDP, pri čemer se je v primerjavi z obdobjem po zdravstveni krizi, ko je bila prva tri leta povprečna letna rast 10,1-odstotna, rast upočasnila, je razvidno iz pred dnevi objavljenih podatkov Banke Slovenije. Precej več naložb v deležu BDP kot v Sloveniji imajo na Češkem, kjer je bil delež lani 69,8-odstoten, na Hrvaškem je bil 65-odstoten, na Madžarskem 56-odstoten, na Slovaškem pa je bil delež 48-odstoten.
Tuje naložbe so v Sloveniji izrazito skoncentrirane v osrednjeslovenski regiji, ki je do konca leta 2025 privabila skoraj dve tretjini vseh neposrednih tujih naložb v Sloveniji. Največji delež, 34-odstoten, je v preučevanem obdobju odpadel na predelovalne dejavnosti, sledijo finančne in zavarovalniške ter trgovinske dejavnosti. Po državah investitoricah prevladujejo članice EU, predvsem Avstrija, katere stanje tujih naložb je konec lanskega leta znašalo 5,02 milijarde evrov, Luksemburg in Nemčija, pomemben delež ima tudi Švica, ki je bila konec lanskega leta s 3,41 milijarde evrov tretja največja vlagateljica v Sloveniji. Če upoštevamo izvorne države lastnika, ki lahko investira tudi prek lastniških verig, pomen pridobijo naložbe, nadzorovane iz Nemčije, Madžarske in ZDA.
Malo novih proizvodnih naložb
Po pojasnilih dr. Andreje Jaklič, redne profesorice na Fakulteti za družbene vede (FDV), ki se na Centru za mednarodne odnose pri FDV vrsto let ukvarja s preučevanjem tujih neposrednih naložb, zadnji podatki Banke Slovenije kažejo, da je v Sloveniji malo novih proizvodnih naložb: v letu 2025 je bilo več kot 60 odstotkov vplačil kapitala povezanih s prevzemi in združitvami, greenfield naložb (na novo) je bilo le za približno deset odstotkov, negativni trend se dogaja tudi pri izplačilih dobičkov, saj se jih čedalje manj reinvestira v Sloveniji.
Med prednostmi slovenskega poslovnega okolja tuji investitorji izpostavljajo visokokvalificirane kadre, njihovo strokovnost in znanje, s čimer imajo po besedah Jakličeve slovenske enote v mrežah multinacionalk še vedno relativno možno razvojno vlogo. Slednje, možnost razvoja in inovacij, ki so v Sloveniji relativno poceni, sploh če se jim uspe širše komercializirati, predstavlja naslednjo prednost. Med prednostmi sta v ospredju tudi geografska leta in dostop do tujih trgov, vendar podjetja opozarjajo, da prednost lokacije izginja. Med slabostmi in ovirami podjetja izpostavljajo predvsem počasne in zapletene birokratske postopke ter administrativne ovire, neugoden davčni sistem, zlasti visoko obdavčitev dela, ter zapleteno in pogosto spreminjajočo se zakonodajo. »Motijo jih tudi premalo profesionalno delovanje politikov, negativen odnos družbe do kapitala in podjetništva ter premalo strokovne in odzivne podporne institucije. Med najbolj negativne zunanje dejavnike uvrščajo cene energentov, sledijo pa cene logistike ter surovin in delov,« je pojasnila Jakličeva.
Kako bi lahko okrepili neposredne tuje naložbe?
Po prepričanju Jakličeve bi investitorji potrebovali jasen in kredibilen signal o obetavni industrijski politiki, izvrševanju političnih zavez, politični stabilnosti in konstruktivnem sodelovanju med vlado in gospodarstvom. »To je možno doseči na več načinov, a je v zadnjih letih v Sloveniji umanjkalo na vseh ravneh. Predlogi investitorjev iz anket se iz leta v leto ponavljajo, kar samo po sebi kaže na prepočasno odzivnost. Najpogostejši najbolj želen ukrep je nižja obdavčitev dela, posebej visoko usposobljenih kadrov, predlagalo ga je 74 odstotkov podjetij, sledijo davčne olajšave za raziskave in razvoj ter lažje zaposlovanje tujih strokovnjakov. Naslednja ponavljajoča se želja je manj birokracije in hitrejši postopki, zlasti ko gre za pridobivanje zemljišč, gradbenih dovoljenj, delovnih dovoljenj in vizumov. Podjetja si želijo tudi skrbnike ključnih podjetij v javni upravi.« Ob tem je Jakličeva poudarila, da se Slovenija nahaja v situaciji, ko je enako ali še bolj pomembno kot to, da privablja nove investitorje, da se obstoječe naložbe uspejo zadržati. »Napovedi niso dobre, sosednje države so bolj agilne in investitorji so pozorni. Ker večina rasti izhaja iz že prisotnih vlagateljev, je zadrževanje in nadgrajevanje njihovih naložb najcenejša in zelo pomembna pot. Ker se odločanje seli v matice, je smiselno, da država sodeluje z matičnimi podjetji, da slovenske enote dobijo širše pristojnosti,« je opozorila Jakličeva.
Agregatni podatki ne kažejo umika kapitala
Po njenih besedah se izkazuje, da kadri predstavljajo najpomembnejšo prednost za tuje vlagatelje, zato jo je treba zaščititi, hkrati pa obdavčitev dela ostaja najbolj kritizirana ovira. »Zato je smiselno krepiti pogoje, da talenti, menedžerji in dobri strokovnjaki ostanejo v Sloveniji, razbremeniti dohodke visokousposobljenih kadrov in pospešiti postopke za tuje strokovnjake. Poleg tega je treba izobraževanje v večji meri povezati s potrebami iz gospodarstva. Primeri kažejo, da se iz dobrih poslovnih enot znanje lahko hitro preseli iz Slovenije. »Kot smo že opozorili, se podjetja selijo iz Slovenije zlasti v proizvodnji, ki je delovno intenzivna in stroškovno občutljiva, seli pa se tudi del regionalnih upravljalskih funkcij. Del selitev, denimo v Srbijo, BiH, na Madžarsko pa tudi na zahod, denimo podjetja Dani AFC v Italijo, je povezan s slovenskim poslovnim okoljem, del tudi s krizo nemške in evropske avtomobilske industrije,« je povedala Jakličeva. Kot je poudarila, agregatni podatki Banke Slovenije sicer ne kažejo umika kapitala, na agregatno sliko pa močno vplivajo velika podjetja. »V predelovalni dejavnosti so se tuje naložbe v letu 2025 celo najbolj povečale, vendar predvsem s prevzemi in dokapitalizacijami. Toda sočasno se dogajata intenzivno prestrukturiranje in selitev delovno intenzivnih in nekaterih strateških segmentov – upravljanja, marketinga, tudi logistike in nabave. Nizek delež podjetij s širitvenimi načrti in centralizacija odločanja v maticah pa sta močna signala za selitev podjetij iz tujine,« je dodala Jakličeva.
