"Neulovljiv za politiko"
Gre za Poljoprivredno-industrijski kombinat (PIK) Vrbovec, eno največjih hrvaških mesnopredelovalnih družb, ki jo je Agrokor po skoraj desetletju prizadevanj tik pred stečajem večinsko prevzel leta 2005 in za to odštel 140.000 evrov. Povezave ključnih igralcev v poslu, po katerem je Todorić uradno postal "neulovljiv za politiko", kot so v utemeljitvi nagrade za menedžerja leta v letu 2005 zapisali na Nacionalu, vodijo v vrh hrvaških oblasti. Te so namreč dolgove PIK Vrbovec po tem, ko ga je prevzel Agrokor, odpisale, s čimer so Todorićevi skupini že naslednje leto omogočile nov val zadolževanja pri mednarodnih finančnih institucijah.
Začetek zgodbe o PIK Vrbovec, ki ga je pred Todorićevim prevzemom (od leta 2002 do 2004) vodil Bojan Bevc , sega v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, natančneje v zadnje leto vojne na Hrvaškem (1995), ko je Agrokor začel odkupovati delnice družbe. Ker Todorić soglasja za prevzem od tedaj vladajoče HDZ ni dobil, se je iz posla začasno umaknil, a veliki met mu je uspel, ko je Ivico Račana na položaju hrvaškega predsednika vlade zamenjal Ivo Sanader. V decembru 2003 je Hrvaški sklad za privatizacijo (HFP) odločil, da bo PIK Vrbovec prodal družbi Gavrilović za 120.000 kun (okoli 17.000 evrov), družba pa bi morala prevzeti tudi nekajdesetmilijonske obveznosti. Toda na začetku leta 2004 je Gavrilović od prevzema PIK Vrbovec odstopil. Ko je HFP novembra 2004 objavil javni razpis za prodajo 99,76 odstotka delnic družbe, je edino ponudbo poslal Todorićev Agrokor, in to v višini izklicne cene (140.000 evrov). Če bi bili drugi možni kupci seznanjeni, da bo hrvaška vlada PIK Vrbovec kasneje odpisala desetmilijonske dolgove, bi možni kupci stali v vrsti, ocenjuje poznavalec razmer.
Zakaj je država dolgove odpisala šele po prevzemu?
Kot očitno v HFP nikogar ni motilo, da je Agrokor že v ponudbi nakazal, kako namerava zaobiti razpisne pogoje pri nadaljnjih vlaganjih v družbo. V ponudbi, ki smo jo s pomočjo naših hrvaških virov pridobili v uredništvu Dnevnika, je tako mogoče prebrati, da gre pri vseh 60 milijonih kun (8,5 milijona evrov), ki naj bi jih Agrokor v štirih letih po prevzemu vložil v PIK Vrbovec, dejansko za "investicijska posojila", ki naj bi jih najel PIK Vrbovec, in prihodke, ki bi jih družba ustvarjala s poslovanjem. Povedano preprosteje, šlo je za maniro klasičnega tajkunskega prevzema, le da tarča v tem primeru ni poplačala kupnine, ampak je sama sebi izpolnila zaveze iz ponudbe o dodatnih vlaganjih. Kljub temu sta marca 2005 Todorić in direktor HFP Damir Ostojić podpisala pogodbo o prodaji in prenosu delnic PIK Vrbovec.
A čeprav se je Agrokor poleg plačila kupnine v višini 140.000 evrov s pogodbo državnim upnikom obvezal poravnati še 40 milijonov kun dolgov (slabih šest milijonov evrov), ki jih je imel PIK Vrbovec, je hudič skrit v "podrobnostih", ki jih pogodba ne omenja. Še konec leta 2004 je namreč PIK Vrbovec hrvaški državi dolgoval desetkrat višji znesek (441 milijonov kun oziroma dobrih 60 milijonov evrov), večji del tega pa je hrvaška vlada kmalu po tem, ko je Agrokor prevzel družbo, odpisala. Zakaj je to storila šele po tem, ko je lastnik PIK Vrbovec postal Agrokor, uradno ni znano, na domala enak način pa je hrvaška oblast Todoriću omogočila tudi prevzem PIK Belje. Mimogrede, Damir Ostojić je že nekaj mesecev kasneje moral zapustiti svoj položaj zaradi afere Liburnia, ko naj bi omenjeno opatijsko hotelsko verigo želel pod ceno prodati enemu od financerjev vladajoče HDZ.
Od Vrbovca do EBRD in IFC
V vsakem primeru je odpis dolgov močno izboljšal finančno in likvidnostno sliko kapitalsko neustreznega PIK Vrbovec, ki je čez noč postal relativno zdravo podjetje z dobrimi 223 milijoni kunami kapitala (okoli 30 milijonov evrov) in brez dolgoročnih finančnih obveznosti. PIK Vrbovec, ki je že leta 2005 ustvaril kar 407 milijonov kun (skoraj 60 milijonov evrov) čistega dobička, se je tako lahko začel zadolževati na novo, že naslednje leto pa je skupaj s PIK Belje najel prvih 40 milijonov evrov posojila pri International Finance Corporation (IFC), ki se omenja tudi med možnimi financerji Agrokorjevega prevzema Mercatorja. Še eno posojilo v enaki višini sta obe prevzeti družbi od IFC, kjer se očitno niso kaj prida pozornosti posvečali načinu Todorićevega nakupa, prejeli v letu 2008.
Prevzema PIK Vrbovec in Belje v letu 2005, za katera je Todorić dobil pogojno soglasje hrvaškega varuha konkurence (zaradi vertikalne koncentracije se je moral zavezati k odprodaji nekaterih trgovin v lasti obeh družb), sta sicer prelomni točki v razvoju Agrokorja, ki je takrat uradno postal največja hrvaška skupina. Ker je država obema družbama skupaj odpisala za skoraj tri četrt milijarde kun dolgov, je lahko Agrokor leta 2005 v konsolidirani bilanci še vedno prikazal "le" dobrih osem milijard kun obveznosti. Poleg tega, da se je leto dni kasneje tudi zato verjetno lažje s sindikatom bank dogovoril o refinanciranju dolgov, je v lastništvo Agrokorja vstopila Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Tam so nam na naša vprašanja, povezana s prevzemom PIK Vrbovec, odgovorili, da s to družbo niso sklepali nobenih dogovorov o financiranju.
Spomnimo, Bojan Bevc je bil zaradi zlorabe položaja in protipravne pridobitve premoženjske koristi sebi in tretji osebi pri vodenju PIK Vrbovec obsojen na pet let zaporne kazni. Potem ko je dve leti prebil v priporu, je bil kmalu po izreku sodbe v letu 2008 izpuščen. V tistem času je Bevc izjavil, da je bil proces politično motiviran in da je predstavljal maščevanje aktualne vlade prejšnji.
primoz.cirman@dnevnik.sisebastjan.morozov@dnevnik.si
