Zaradi naraščajočih cen hrane je Avstrija pred dnevi znižala DDV za nekatera živila z deset na 4,9 odstotka. Podobne načrte imajo tudi koalicijske stranke v Sloveniji. Eden od ukrepov interventnega zakona je znižanje DDV z 9,5 na pet odstotkov, za 15 skupin osnovnih izdelkov. Finančni minister Andrej Šircelj temu ukrepu ni naklonjen, saj po njegovem mnenju ne bi prinesel nižjih cen hrane.
Takšnega prepričanja je tudi agrarni ekonomist z ljubljanske biotehniške fakultete dr. Aleš Kuhar. Po njegovih besedah bi znižanje DDV predstavljalo politični ukrep, ki bi imel z vidika blaženja stroškovnih pritiskov le simboličen učinek na gospodinjstva, z davčnega vidika pa bi bil takšen ukrep neracionalen. »Bi pa znižanje DDV nedvomno predstavljalo nekajdesetmilijonsko darilo trgovcem na drobno, saj bi tak ukrep trgovina na drobno v nekaj tednih, mesecih absorbirala v obliki višjih marž.« Tudi za Avstrijo Kuhar meni, da je znižanje DDV iracionalen ukrep. »Morda avstrijska vlada računa na 'pošteno' ravnanje trgovcev, saj obstaja lojalnost trgovskih družb do države, v kateri poslujejo, medtem ko v Sloveniji trgovska podjetja izvajajo agresivne poslovne prakse in brezsramno izkoriščajo provinco Slovenija, zato tega nikakor ni pričakovati.«
Po ocenah rednega profesorja z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Saša Polanca pa bi znižanje DDV trgovci prej ali slej verjetno prenesli v nižje končne cene hrane. »Vsaj pri osnovnih živilih si trgovci med seboj intenzivno konkurirajo, saj gre za izdelke, ki jih potrošniki pogosto kupujejo in pri katerih so zelo občutljivi za cene.«
Polancu se ne zdi, da bi bile marže pri osnovnih živilih nekonkurenčno določene oziroma da bi trgovska podjetja znižanje DDV preprosto izkoristila za zvišanje marž. »Pri izdelkih, ki jih ljudje kupujejo redkeje, so marže lahko višje, ker ti izdelki dlje časa stojijo na policah, imajo manjši obrat in manjši tržni potencial. Pri osnovnih živilih pa je položaj drugačen. Povpraševanje je večje, potrošniki cene bolj spremljajo, trgovci pa se zavedajo, da lahko kupci razmeroma hitro odidejo h konkurenci,« je dejal Polanec.
Potrošniki prilagodili
nakupne strategije
Po njegovih besedah z vidika tržnih deležev maloprodajni trg hrane na prvi pogled ne deluje izrazito konkurenčno, saj so tržni deleži v zadnjih letih razmeroma stabilni, vendar o intenzivnosti konkurence ne moremo sklepati zgolj iz tržnih deležev. Pomembno je tudi gibanje cen. »Pri številnih osnovnih izdelkih se zdi, da diskontni trgovci, kot so Hofer, Lidl in Eurospin, ustvarjajo močan cenovni pritisk, na katerega se odzivajo tudi klasični trgovci, na primer Spar. To je podobno Bertrandovemu tipu konkurence, pri katerem podjetja konkurirajo predvsem s cenami, kar se delno vidi v tem, da so cene mnogih osnovnih izdelkov na zelo primerljivih ravneh. Verjetnejša razlaga je, da trgovci cenam konkurentov sledijo zato, ker se bojijo izgube kupcev, ne pa zato, ker bi bile cene nekonkurenčno določene.«
V zadnjih letih so potrošniki prilagodili svoje nakupne strategije. »Večje nakupe pogosto opravijo pri izbranem trgovcu konec tedna, med tednom pa posamezne izdelke dokupujejo pri drugih trgovcih. To dodatno povečuje konkurenčni pritisk, saj potrošniki niso nujno vezani na enega samega ponudnika,« je dejal Polanec.
Znižanje DDV z 9,5 odstotka na pet odstotkov, je nadaljeval Polanec, ni zanemarljiva sprememba. »Ni samoumevno, da bi cene ostale na enakih ravneh in bi trgovci nižji DDV v celoti absorbirali v obliki višjih marž. Pri davčnih spremembah je prenos v končne cene odvisen predvsem od intenzivnosti konkurence, cenovne občutljivosti potrošnikov in odzivov trgovcev. Pri osnovnih živilih so ti pogoji razmeroma ugodni za prenos znižanja DDV v nižje cene, ker je konkurenca intenzivna, potrošniki pa so za cene zelo občutljivi. Zato bi se znižanje DDV lahko odrazilo v opaznem znižanju končnih cen,« meni Polanec. Kot je poudaril, seveda ostaja vprašanje, ali bi bilo mogoče manj premožnim gospodinjstvom pomagati tudi na drugačen način. »To je načeloma mogoče, na primer s socialnimi transferji, vendar takšni ukrepi niso neposredno vezani na osnovna živila. Če je cilj znižati cene osnovnih živil, je znižanje DDV eden bolj neposrednih instrumentov. Dohodkovne politike so lahko socialno bolj ciljno usmerjene, vendar z njimi ni mogoče zagotoviti, da bo dodatni dohodek porabljen ravno za osnovna živila,« je dejal Polanec.
Višje marže bi trgovci lahko skrili
Kot je povedal varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Branko Ravnik, bi se ob predvidevanju, da znižanja DDV trgovci ne bodo prenesli v svoje marže, cene hrane lahko kratkoročno znižale. »Toda na dolgi rok znižanje DDV ne bi prineslo nižjih cen, saj so preostali deležniki v prehranjevalni verigi na nizkih obratih. Celoten sistem diha na škrge in je pod prevelikim vplivom zunanjih dejavnikov. Kmetje so odvisni od globalnih trgov, na katerih so prisotna nihanja cen – enkrat so visoke, drugič nizke in ne pokrijejo niti stroškov pridelave. Tudi za trgovce ne moremo govoriti, da imajo pretirane marže, manevrskega prostora za racionalizacijo ni veliko na voljo.«
Po Ravnikovih besedah bi se prevalitev nižjega DDV v višje marže dalo skriti z raznimi akcijami, karticami zvestobe in podobnim, a si trgovci tega ne bodo upali narediti, saj ne želijo izpasti v slabi luči. »Na prebivalstvo pa znižanje DDV ne bi imelo velikega vpliva, saj je za hrano že zdaj določena nižja, 9,5-odstotna stopnja DDV, ki v končni ceni ne pomeni veliko. Cenovno občutljivo prebivalstvo lahko že zdaj prek spremljanja cen v katalogih in obiskov več prodajaln vsak mesec nekaj prihrani, več, kot bi z znižanjem DDV,« je pojasnil Ravnik in dodal, da bi morala država poskrbeti, da bi agroživilski sektor postal konkurenčnejši, in subvencije za kmetijstvo v večji meri ciljno usmerjati, saj imajo velika kmetijska gospodarstva drugačne probleme kot ekološke kmetije, ki pridelke tržijo same, in manjše kmetije.