Ste slišali za poskus »draw-the-scientist« (nariši znanstvenika), ki ga je prvič med letoma 1966 in 1977 izvajal David Wade Chambers? Zarja Muršič, komunikatorka znanosti in soustvarjalka serije podkastov Znanost brez kravate, v katerih raziskuje delo znanstvenic in sistemske ovire, s katerimi se soočajo pri svojem delu, je s tem vprašanjem odprla okroglo mizo v organizaciji britanskega veleposlaništva v prostorih podjetja NIL, s katero so proslavili 11. februar – mednarodni dan žensk in deklet v znanosti.
Kot pravi Muršičeva, je Chambers idejo za eksperiment dobil pri antropologinjah Margaret Mead in Rhodi Métraux, ki sta že leta 1957 pisali o spolnih stereotipih, povezanih s poklicem znanstvenika, med srednješolci in srednješolkami v ZDA. »Naloga je zelo preprosta, otroke različnih spolov in starosti se prosi, naj narišejo znanstvenika. V angleščini znanstvenik (scientist) ni spolno zaznamovana beseda. V začetku tega eksperimenta je večina otrok narisala moškega – znanstvenika.« V zadnjih desetletjih se to razmerje izboljšuje in dekleta pogosteje rišejo znanstvenice. Ni pa se še zgodilo, da bi polovica vseh otrok narisala znanstvenico. »Pri tem je pomembno tudi poudariti, da starejši ko so otroci, bolj verjetno je, da narišejo znanstvenika in ne znanstvenico. Kar pomeni, da se stereotip, da samo fantje spadajo v znanost, krepi skozi odraščanje,« dodaja Muršičeva.
Dr. Ita Junkar iz odseka za tehnologijo površin na Inštitutu Jožefa Stefana pravi, da se kot mlada raziskovalka dolgo ni zavedala izzivov, s katerimi se ženske v znanosti soočajo. »Šele sodelovanje v projektu Athena mi je odprlo oči. Analiza stanja je pokazala, da razlike med spoloma v naši instituciji dejansko obstajajo. Med raziskovalci, starimi od 25 do 35 let, je več žensk kot moških, nato pa se delež raziskovalk v starostni skupini od 36 do 44 let izrazito zmanjša, v kasnejših obdobjih pa še bolj upade,« pove dr. Junkarjeva, ki je tudi članica projekta Athena, katerega cilj je izvajanja načrtov za enakost spolov za sprostitev potenciala raziskovalnih organizacij v Evropi.
Prvaki na ravni EU
V okviru projekta je nastal načrt za enakost spolov Inštituta Jožefa Stefana, 20. oktobra 2022 ga je tudi uradno sprejel znanstveni svet inštituta. Nekatere ključe poudarke je bilo mogoče slišati 10. februarja na tako imenovanem globalnem zajtrku – iniciative, katere gonilo je sicer Mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo (IUPAC) in zaznamujejo pomen žensk v znanosti v kar 78 državah. Tokrat je prvič potekal v Sloveniji – v organizaciji odseka za elektronsko keramiko Inštituta Jožefa Stefana s podporo Kraljevega kemijskega društva (Royal Society of Chemistry).
Da gre za pomemben mejnik, so prepoznali tudi pri evropski komisiji – in načrt razglasili za zmagovalca četrte izdaje nagrade EU za prvake na področju enakosti spolov v raziskavah in inovacijah. Po besedah evropske komisarke za startupe, raziskave in inovacije Ekaterine Zaharieve načrt obravnava ključna področja s konkretnimi ukrepi in vzpostavlja okvir za preprečevanje nasilja na podlagi spola, spolnega nadlegovanja in ustrahovanja. Načrt je zato pravzaprav mehanizem za kakovost, ne le za pravičnost. V ta namen je inštitut zagnal vrsto internih aktivnosti, ukrepov, posebnih izobraževanj in sprotnega spremljanja napredka. Prof. dr. Leon Cizelj, direktor inštituta z več kot 1300 zaposlenimi, pravi, da sta sicer dolgoletni prednosti Inštituta Jožefa Stefana mednarodno sodelovanje in interdisciplinarnost. »V praksi je učinkovito sodelovanje med fiziki in inženirji že dolgo ena od naših ključnih prednosti, s projektom Athena smo lahko nadgradili to tradicijo na dva pomembna načina: z uvedbo strukturirane podpore od zgoraj navzdol in z vključevanjem strokovnjakov s področja družboslovja ter namenske administrativne pomoči. Enakost spolov in vključenost sta bili osrednji steber teh prizadevanj. Danes tako Inštitut Jožefa Stefana ponuja znatno varnejše, vključujoče in raznoliko delovno okolje, ki našim sodelavkam in sodelavcem omogoča, da se bolj osredotočijo na naše primarno poslanstvo: znanstveno odličnost.«
Devetmesečno bivanje v tujini ni več pogoj
Na vprašanje, kaj bi bilo, če ne bi bilo projekta Athena (vodja projekta je sicer dr. Romana Jordan), dr. Junkarjeva, ki je članica odbora za implementacijo načrta za enakost spolov na Inštitutu Jožefa Stefana v okviru projekta Athena, odgovarja, da so posebno izrazit izziv zaznali pri mladih mamicah in očetih, ki so se zaradi obveznega podoktorskega izobraževanja v tujini pogosto odločali, da znanstvene kariere v naši instituciji ne bodo nadaljevali.
»Devetmesečno bivanje v tujini je bilo namreč eden od pogojev za izvolitev v višji naziv. Na našem inštitutu se dobro zavedamo pomena izkušenj, pridobljenih v tujini, ki prinašajo nova znanja, sveže ideje ter dragocene povezave z laboratoriji po svetu. Kljub temu smo ugotovili, da mora biti sistem bolj prilagodljiv.« Zato so se odločili omiliti pogoj izobraževanja v tujini in ga naredili fleksibilnejšega. »S spremembo pravilnika o izvolitvah smo mladim staršem omogočili, da lahko to izobraževanje opravijo tudi pozneje ali po delih; na primer v treh trimesečnih obdobjih ter tako lažje uskladijo svoje poklicne in družinske obveznosti,« pojasni dr. Junkarjeva.
Bolj uravnoteženo, bolj inovativno
Glavni razlogi za manjšo zastopanost žensk so namreč še vedno povezani z ustvarjanjem družine. Po besedah dr. Junkarjeve pa tudi z obveznim podoktorskim usposabljanjem v tujini ter omejenimi možnostmi za karierno napredovanje. »Analize so tudi pokazale, da je žensk na vodilnih položajih, kot so vodje odsekov in članice organov odločanja, bistveno manj, prav tako so redkeje predlagane za priznanja in nagrade, kar se nato tudi odraža v manjšem številu prejetih nagrad. Verjamem pa, da z izvajanjem načrta za enakost spolov pomembno premikamo meje ter ustvarjamo bolj vključujoče in spodbudno delovno okolje, ne le za ženske, temveč za vse zaposlene. Dokazano je namreč, da so skupine z uravnoteženo zastopanostjo spolov inovativnejše in uspešnejše.«
Nobena panoga ne zmore sama
Na delež žensk pa vplivata tudi interdisciplinarno sodelovanje ter sodelovanje med gospodarstvom in znanostjo. »V IKT-sektorju se soočamo z dvojnim izzivom: pomanjkanjem kadra in pomanjkanjem raznolikosti,« meni Katarina Primožič Ramoveš, direktorica področja ljudje in kultura v podjetju NIL, ki je del skupine Conscia. Zato tesno sodelujejo tudi z različnimi izobraževalnimi institucijami, omogočajo dneve odprtih vrat in predstavljajo karierne poti v IT. »Naš cilj je razbijati stereotipe in pokazati, da je IT ustvarjalna, dinamična in družbeno pomembna panoga – tudi in predvsem za dekleta,« dodaja Primožič-Ramoveševa.
Kot zanimivost: v začetkih računalništva so bile ženske v IT zelo močno prisotne. »Do 70. in 80. let prejšnjega stoletja je bila v računalništvu približno ena tretjina žensk, kar je bilo v tistem času celo več kot v medicini ali kemiji,« pravi Tamara Trajkovska, razvojna inženirka v NIL, sicer diplomirana inženirka računalništva in matematike.« Velik prelom je nastal s pojavom osebnih računalnikov, ki so postali dostopni za domačo rabo. Ti so bili v oglaševanju skoraj izključno predstavljeni kot igrače za fante, povezani z avtomobili, tekmovalnostjo in kasneje z gamingom. Fantje so zato dobili zgodnji dostop do tehnologije doma, deklice pa precej manj. Ko so te generacije prišle do študija, so imeli fantje že določeno predznanje, dekleta pa ne. Posledično so se na tehnične fakultete začeli vpisovati predvsem moški, kar je dolgoročno oblikovalo tudi današnjo podobo IT-področja.« Sklene, da ni problem v tem, da deklic tehnologija ne zanima, ampak da je pogosto ne vidijo v njenem celotnem potencialu, ne vidijo, kako se povezuje z njihovim svetom, njihovimi interesi in ustvarjalnostjo. »Še vedno obstaja stereotip, da ženske niso za IT, zato si marsikatera niti ne upa poskusiti, ker jo je strah, da bo z neuspehom potrdila ta stereotip za vse,« dodaja Trajkovskova.
Ampak resnica je drugačna. Niste same. Zmorete.