Po evropskem inovacijskem indeksu (European Innovation Scoreboard – EIS) se Slovenija uvršča na 17. mesto med 27 članicami EU in zmerne inovatorke ter dosega 87,2 odstotka povprečne inovacijske uspešnosti EU, medtem ko se je lani uvrstila na 13. mesto. Od leta 2019 je Slovenija sicer napredovala za 7,4 odstotne točke, vendar je EU kot celota napredovala hitreje.
Po besedah generalne direktorice Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Vesne Nahtigal ni največje tveganje, da je Slovenija na 17. mestu, ampak da jo druge države v inovacijskih aktivnostih prehitevajo. »To se danes vidi na lestvicah, jutri se bo to poznalo v produktivnosti, pojutrišnjem pri investicijah, dodani vrednosti in konkurenčnosti slovenskega gospodarstva,« je dejala Nahtigalova in poudarila, da bo upoštevaje staranje prebivalstva gospodarska rast v Sloveniji čedalje bolj odvisna od tega, koliko več vrednosti bomo ustvarili. »Zato inovacijski zaostanek ni le vprašanje raziskovalne ali inovacijske politike, temveč tudi vprašanje prihodnjega gospodarskega modela Slovenije. Pomembno ni samo, koliko ustvarjamo, ampak kaj v globalnih vrednostnih verigah obvladujemo in koliko ustvarjene vrednosti ostane v Sloveniji.«
Poleg EIS, tako Nahtigalova, na isti problem opozarjajo tudi OEDC, Urad za makroekonomske analize in razvoj pa tudi švicarski IMD. »Slovenska razvojna pot od znanja do trga je premalo povezana, premalo predvidljiva in vsekakor prepočasna. Razlogi za to so premalo stabilnih domačih sredstev za inovacije, časovne vrzeli med razpisi in posameznimi fazami razvoja ter premalo predvidljivosti,« je povedala Nahtigalova.
Kot je pojasnil pomočnik direktorice GZS za strateški razvoj in internacionalizacijo Žiga Lampe, največja vrzel Slovenije ni pri ustvarjanju znanja, ampak pri njegovem pretvarjanju v gospodarsko vrednost. »Da se položaj hitro spremeni, kažejo primeri drugih držav. Litva, recimo, je v približno enakem položaju kot Slovenija, vendar je od leta 2019 pri EIS pridobila 20 odstotnih točk. Estonija je napredovala za 20 odstotnih točk in je zdaj med močnimi inovatorji ter dosega 100,8 odstotka evropskega povprečja inovacijske uspešnosti,« je pojasnil Lampe.
Predlogi za povečanje inovativnosti, ki so jih na GZS po pojasnilih Lampeta predlagali že v okviru gospodarskega programa Made in Slovenia 2025, je več. Med njimi so stabilna domača osnova za inovacije, ki bo zmanjšala odvisnost od posameznih evropskih in kohezijskih ciklov, sprožila več zasebnih investicij ter Sloveniji pomagala uspešneje pridobivati evropska sredstva, nadaljevanje in nadgradnja projektov strateško-razvojnih in inovacijskih partnerstev ter priprava nove generacije slovenske strategije trajnostne pametne specializacije, predvidljiva razvojna pot brez časovnih vrzeli, z večletnim napovednikom razpisov in povezanimi instrumenti, da lahko podjetje iz ene razvojne faze pravočasno nadaljuje v naslednjo, ter nacionalni sklad za konkurenčnost, ki bo različne oblike financiranja povezoval glede na razvojno fazo podjetja in projekta ter jih navezal na evropske instrumente.
Odsotnost stabilnega financiranja
Predsednik strateškega sveta GZS za raziskave, razvoj in inovacije Peter Cvahte, ki je sicer v Impolu, enem od največjih slovenskih izvoznikov, direktor strateškega razvoja, je poudaril, da v Sloveniji ni na voljo stabilnega financiranja, še večja težava pa je, da strategij ne morejo prenesti do odločevalcev. »Inštituti in univerze, ki prejemajo precej denarja za raziskave, nimajo podatkov o tem, kaj podjetja potrebujejo. Smiselno bi bilo, da bi bila polovica razvojnih sredstev namensko opredeljena za potrebe industrije. Odlično bi bilo, da bi imeli seznam projektov, za katere bi lahko dolgoročno vedeli, kako bodo na voljo finančna sredstva.« Naslednja težava, ki jo je izpostavil Cvahte, je spreminjanje razpisnih pogojev. »Ko enkrat oddamo projekt, moramo čakati eno leto, da dobimo odgovor, ali smo bili na razpisu uspešni, kar pomeni, da smo izgubili celo leto razvoja in dostopa novih produktov do trga.«
Podjetja razvoja ne vidijo skozi posamezne institucije, sklade in razpise, je nadaljeval Cvahte, ampak kot eno samo pot – od ideje in prototipa prek demonstracije in certificiranja do prvega kupca, industrijske proizvodnje in nadaljnje rasti. Za slovensko gospodarstvo je zato ključno, da se doma ne konča le razvoj tehnologije, ampak se tu zgodita tudi industrializacija in rast. »Če znanje razvijemo v Sloveniji, proizvodnja pa se preseli drugam, z njo izgubljamo investicije, delovna mesta, izvoz in pomemben del ustvarjene dodane vrednosti.« Ob tem je Cvahte poudaril, da podjetja včasih ne potrebujejo samo še ene subvencije. »Potrebujejo nekoga, ki je pripravljen novo rešitev prvi kupiti. Zato so pomembni industrijski partnerji, testna okolja in zgodnji uporabniki, država pa lahko v določenih primerih z inovativnim javnim naročanjem pomaga ustvariti prvi trg,« je poudaril Cvahte. Ob tem je opozoril na potrebo po profesionalnem upravljanju razvojnega tveganja. »Če sistem podpira samo projekte, pri katerih je uspeh skoraj zagotovljen, bo spodbujal predvsem postopne izboljšave, ne pa prebojnih inovacij,« je dodal Cvahte.
Po besedah državnega sekretarja na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino Roka Straška si država želi vzpostaviti in okrepiti sistem za spodbujanje prebojnih inovacij v Sloveniji, tako da posamezne uspešne inovacije ne bodo več izstopale kot anomalija sistema, temveč bodo rezultat sistematičnega dela, podpore in učinkovitega delovanja celotnega inovacijskega ekosistema. x