'Tega v resnici ne potrebujem,« je jasen, »moja beseda ne bo veljala nič več kot danes. Kandidaturo sem oddal zaradi izražene podpore,« je dejal. Še preden je zares vprašal, je njegovo kandidaturo podprla več kot polovica od dobrih šestdeset članov energetske zbornice, direktorjev vseh najpomembnejših energetskih družb v Sloveniji.

Danes ga spoštujejo, poslušajo in upoštevajo, a ni bilo vedno tako: v ključnem trenutku je opozarjal zaman. Pahorjeva vlada je takrat zaokrožila svoje prvo leto na oblasti, vsa država se je v vrtincu najhujše gospodarske krize po osamosvojitvi ukvarjala z doslej največjo – in zadnjo – energetsko naložbo, ko je predsednik ene izmed treh koalicijskih strank in minister Gregor Golobič prinesel študijo, v kateri je pisalo: »TEŠ 6 bo nerentabilen.« Predal jo je premierju Borutu Pahorju in gospodarskemu ministru Mateju Lahovniku. »600-megavatni blok TEŠ je napačna izbira zaradi nezadostnih eksploatacijskih zalog lignita, visoke investicijske vrednosti in posledično zaradi visokih stroškov ter problematičnosti tako velike enote v slovenskem elektroenergetskem sistemu,« je pisalo v dokumentu, pod katerega se je podpisal Aleksander Mervar. Zalog premoga ni dovolj, je opozarjal avtor in zagovarjal idejo, da se v Šoštanju postavi manjši in cenejši 400-megavatni blok. Študijo je spisal na prošnjo svojega prijatelja in nekaj časa političnega sopotnika Golobiča, ki je poskušal ukrepati, a projekt, ki se ga je kasneje oprijelo ime mater vseh korupcijskih afer, je že krenil svojo pot. Ni ga bilo mogoče ustaviti.

Napisano se danes bere kot brutalna napoved prihodnosti. Premoga pod Velenjem zmanjkuje. Prihajajo časi, ko bo TEŠ zaradi pomanjkanja goriva več stal kot delal. Prav Mervar je lani – zgodovina ima čuden smisel za ironijo – odločil, da TEŠ za poldrugi mesec izklopijo iz omrežja, saj je bilo elektriko ceneje in manj tvegano uvažati iz tujine, kot jo proizvajati v famoznem šestem bloku. Lansko jesen so v Velenje začele prihajati prve pošiljke uvoženega premoga, saj ga v tamkajšnjem premogovniku niso nakopali dovolj. »Več je bilo stvari, ki so prižgale rdečo luč, in na to sem opozoril ministra Lahovnika,« se je Mervar kasneje spominjal leta 2009, ko bi ta nesrečni projekt še bilo mogoče ustaviti, ga predrugačiti. Niso ga poslušali, postal je nebodigatreba. »Takrat sem bil eden od kandidatov za mesto generalnega direktorja Holdinga Slovenske elektrarne, in ta študija me je stala tega mesta.«

Postal pa je namestnik direktorja družbe Elektro Slovenija, predhodnice današnjega Elesa.

Politične pasti

Oktobra lani je Mervar nastopil svoj tretji petletni mandat na čelu tega upravljalca prenosnega omrežja. Ko so ga nadzorniki pred desetletjem prvič imenovali, obeti niso bili optimalni. Po ekspresnih zamenjavah Milana Jevšenaka, Vitoslava Türka in Janeza Horvata je bil že četrti direktor v zadnjem letu in nihče ni upal verjeti, da se bo obneslo. Toda Eles je pod njegovim vodenjem postal perspektivna, v prihodnost usmerjena družba, ki poleg izjemnih rezultatov niza tudi nagrade za svoje mednarodne projekte. V zadnjem desetletju je Mervar uspešno krmaril med političnimi čermi ter levimi in desnimi vladami in preživel nekaj frontalnih napadov. Najbolj direktna je bila tedanja in sedanja ministrica Alenka Bratušek.

»Fantje v energetiki si kadrovanje predstavljajo nekoliko po svoje,« je Bratuškova pred tremi leti žugala v televizijske kamere in kot primer navedla »nedopusten poseg direktorja Elesa, ki jo je s pismom pozval, koga naj vladi predlaga za nadzornika družbe«. Četudi se je sprva zdelo, da se je politika zarotila proti Mervarju in se mu trese stolček, je zgodba potihnila, še preden se je dodobra razplamtela.

Mervar je bil takrat že uveljavljeni energetski direktor in tudi nadzornik z dolgoletno kilometrino, zato si takega naivnega korporativnega zdrsa ne bi dopustil. Lani je dopolnil 60 let in preštel skoraj 40 let delovne dobe, od tega 35 let na vodilnih in vodstvenih položajih v energetiki. Vodil je nekatere največje in najpomembnejše energetske družbe v državi. Pri svojih triintridesetih je postal namestnik glavnega direktorja Rudnika Zagorje (v zapiranju) in kasneje enako v Termoelektrarni Trbovlje. Na prelomu tisočletja je prevzel vodenje največjega energetskega objekta v Sloveniji, ki proizvaja toplotno in električno energijo, Termoelektrarno-Toplarno Ljubljana (TE-TOL). V tistem času je podpisal prvo pogodbo za uvoz indonezijskega premoga. Zasnoval je naložbo, ki prav zdaj dobiva svojo končno obliko: plinsko-parno enoto v TE-TOL. »Kar malo mi je žal, da odhaja,« je leta 2007, ko je sprejel Mervarjev odstop, medijem potarnal prvi nadzornik termoelektrarne Peter Sušnik. Nadzorniki so mu nameravali zaupati nov mandat, pa je Mervar odšel na Obalo. Igor Bavčar ga je povabil v Istrabenz Gorenje. Ob bok Robertu Golobu.

Desetletni spor
z današnjim premierjem

Zgodba se je končala klavrno, saj je kot član uprave po sporu s predsednikom uprave Golobom odstopil, vendarle pa se je v tistem obdobju pod njunim okriljem rodila ena najuspešnejših energetskih zgodb v Sloveniji: Gen-I. Spor sta zgladila šele desetletje kasneje, ko sta kot partnerja vstopila tako imenovani zeleni konzorcij.

Dvakrat se je včlanil v politično stranko – in obakrat iz nje izstopil. Prvič se je predvsem zaradi spoštovanja do Janeza Drnovška leta 1996 pridružil LDS. Zasavci pač med seboj čutijo neko naravno simpatijo. Leta 2005, ko je stranko že vodil Anton Rop, je iz nje izstopil. Dve leti zatem je sodeloval pri ustanavljanju gibanja, ki je kasneje preraslo v stranko Zares, in iz nje odšel leta 2011. »Nikoli v nobeno stranko več!« se zaklinja danes.

Mervar še vedno računa, analizira, primerja in predvideva, piše študije in mnenja, a danes ga praviloma poslušajo. »Ko je kateri koli minister potreboval moj nasvet, mnenje ali študijo, sem to pripravil. Pisal sem jih v svojem prostem času,« razlaga. Vstaja zelo zgodaj, tako rekoč sredi noči, prebere dnevni tisk, pregleda stanje na borzah z elektriko, potem pa se loti dela. V vsakem trenutku ve, kakšne so razmere v slovenskem energetskem sistemu, kako obratuje TEŠ in kakšni so obeti za hidroelektrarne, koliko elektrike prihaja po prenosnem omrežju, predvideti zna, kaj se bo zgodilo v prihodnjih tednih, mesecih in letih. Bil je prvi, ki je že pred tremi leti trdil, da živimo v blagostanju, ki ne bo trajalo. »Cene elektrike nikoli več ne bodo tako nizke, kot so danes,« je dejal, ko še nihče ni slutil draginje. V zadnjem letu je skupaj z najvišjimi vladnimi predstavniki reševal Slovenijo pred energetsko krizo. Pomagal je spisati nekaj predlogov kasneje sprejetih interventnih zakonov.

Vabila na ministrsko mesto – štiri so bila v vsem tem obdobju – vztrajno zavrača. »To je funkcija, kjer je treba cele dneve in noči garati in se razdajati za nizko plačo, ob tem pa si nakoplješ več sovražnikov kot prijateljev, nazadnje, ko se oblast menja, pa niti dostojne službe ne dobiš več,« pravi. Mimogrede, po višini plače Mervar ni med najbolje plačanimi energetskimi direktorji: leta 2021 je prejel 143 tisočakov bruto. Najbolje plačani energetski direktor, predsednik uprave jedrske elektrarne, je recimo prejel 213 tisočakov bruto. Njegov prijatelj in sodelavec pa tudi naslednik na več vodilnih mestih Blaž Košorok pravi, da Mervar ni politik, plača gor ali dol. Njegov kreativni duh bi bil na takšni funkciji povsem zatrt. »Za slovensko energetiko lahko naredi mnogo več na takem mestu, kjer je sedaj,« je prepričan.

Morda bo tudi Mervar po upokojitvi razmišljal drugače, a do tedaj ga čaka vsaj še ena pomembna naloga: temeljito preoblikovanje slovenske elektroenergetike. Letos je pod okrilje Elesa prešla družba Sodo, upravljalka distribucijskega omrežja, kmalu pa naj bi se obetala še združitev vseh slovenskih elektrodistribucijskih podjetij pod eno streho. Bržkone bo to projekt, ki ga bo izpeljal – Aleksander Mervar.