Je podjetnik, investitor, predavatelj in predvsem človek, ki ga že vse življenje zanima rast – rast idej, rast ljudi in podjetij. Pogosto reče, da pomaga idejam poleteti. Ne zanima me samo, ali je inovacija dobra, temveč predvsem, ali jo zna ekipa realizirati v nekaj, kar ima resnično vrednost - tako za kupce kot tudi za investitorje. Prepričan je, da danes ne zmagujejo več največja podjetja, temveč najhitrejša, zato tudi podpira projekt Future 500, katerega cilje je postati osrednja evropska platforma za razvoj naslednje generacije gospodarskih prvakov ter krepitev konkurenčnosti Evrope v globalnem okolju. Ustanovitelj iniciative Future 500 je Stjepan Orešković, predsednik nadzornega sveta IEDC.
V okviru Future 500 ste ta ponedeljek moderirali panel o bazenu talentov in ljudeh, ki ga gradijo. V čem ste bili enotni?
Cela dvorana se je strinjala: v Evropi nikakor nimamo premalo talentov! Imamo pa pomanjkanje povezovanja vsega potrebnega za hitrejšo globalno rast in vodij, ki bi znali talent angažirati, razviti in tudi zadržati. Skratka manj govora, več podjetnosti.
Ko podjetje reče, da ne najde pravih ljudi, se mora vprašati tudi, ali je res dovolj dobro, da pritegne najboljše ljudi? Mladi talenti danes ne izbirajo več le službe. Izbirajo kulturo, vodjo, lastni smisel in hitrost razvoja ter tudi kakovost življenja. Zaključek je bil tudi, da morajo podjetja investirati v mlade, ne le v AI.
Tretja pomembna ugotovitev je, da mobilnost sama po sebi ni problem. Ambiciozni ljudje bodo odhajali tja, kjer vidijo več priložnosti za razvoj. Naša naloga ni, da jim preprečimo odhod, ampak da ustvarimo okolje, v katerega se bodo želeli vrniti – ali z njim ostati povezani. Ljudje ne ostanejo zato, ker jih Evropa ali Slovenija potrebuje. Ostanejo, ker je to najboljša odločitev za njihovo kariero (tudi plačo) in življenje.
Kaj se dogaja s talenti na trgu dela? Česa imamo preveč in česa premalo?
Imamo veliko dobro izobraženih ljudi, vendar izobrazba še ni talent. Premalo imamo poguma, zaupanja in kakovostnega vodenja, ki bi njihov potencial spremenilo v rezultate.
Preveč imamo nazivov, procesov, sestankov, opisov delovnih mest in kontrole. Premalo pa resnične odgovornosti, mentorstva, povratnih informacij in možnosti, da človek nekaj ustvari ter pri tem tudi kdaj naredi napako.
Talent se pokaže, ko znanje povežemo z radovednostjo, disciplino, značajem in sposobnostjo sodelovanja v ekipi. Prihodnost ne bo pripadala ljudem, ki vedo največ, ampak tistim, ki se znajo najhitreje učiti, prilagajati in ustvarjati večjo dodano vrednost skupaj z drugimi.
Na IEDC – Poslovni šoli Bled že vrsto let sodelujete kot predavatelj. Kaj skozi leta opažate pri udeležencih?
Na IEDC predavam že od leta 2007, MBA predmet Creating Venture Opportunities sem razvil in ga izvajam ter izpopolnjujem od leta 2010. Ustvarim 360 stopinjsko izkušnjo podjetnosti - od podjetniškega izziva, učenja investiranja v startupe in bolj podjetniškem vodenju v podjetjih.
Pri študentih-managerjih skozi leta opažam veliko spremembo. Nekoč so predvsem iskali potrditev za svoje odločitve in karierni napredek po končani šoli. Danes imajo informacije in AI praktično ves čas na dosegu roke. Zato potrebujejo nekaj drugega: vrhunsko izobraževalno izkušnjo, prostor, kjer lahko varno naredijo tudi poslovne napake, izboljšajo presojo, samozavest, delo s talenti in razvijejo sposobnost hitrih odločitev.
Najboljši udeleženci niso nujno tisti, ki imajo vedno pripravljen odgovor. To so tisti, ki znajo postaviti najboljše vprašanje in so pripravljeni podvomiti tudi o lastnih prepričanjih.
Zato pri predavanjih nikakor ne želim samo prenašati znanja. Ustvariti želim čim bolj realno izkušnjo, v kateri morajo udeleženci razmišljati, sprejeti odločitev in zanjo prevzeti odgovornost. V času AI znanje postaja dostopno vsem in to takoj. Razlika bo v kakovosti vprašanj, presoji in predvsem pogumu za ukrepanje.
Pogosto omenjate, da ste začeli delati pri 16 letih. Kako pomembno je zgodnje soočenje s trgom dela in kaj vam je ta izkušnja dala?
Dijaška dela sem izkusil že prej, pri 16 letih sem začel delati v družinskem podjetju in v tujini ter nadaljeval ves čas študij ob delu. To me je zelo zgodaj naučilo, da ima vsaka odločitev posledice in da stranke ne zanima, koliko truda smo vložili – zanima jih odnos in kakšno vrednost smo ustvarili zanje.
Zgodnja delovna izkušnja mlademu človeku da nekaj, česar ne more dobiti samo v šoli: občutek za odgovornost, odnose, čas, denar in realne probleme.
Kaj bi svetovali mladim?
Mladim - pa tudi njihovim staršem - bi svetoval, naj ne čakajo le na konec izobraževanja, na dobro službo, pomemben naziv ali pravi trenutek. Naj začnejo z majhnim projektom, prostovoljnim delom, prakso ali svojo prvo prodajo na spletu. Kariera se ne začne z delovnim mestom. Začne se s prvo prevzeto odgovornostjo. Zgodaj se nisem naučil samo delati. Naučil sem se, da nihče drug ne bo živel mojega življenja namesto mene in da si sam ustvariš priložnosti. Tudi sreči je potrebno pomagati.
Mentorirali oziroma podprli ste že več kot tisoč startupov. Kaj imajo uspešni skupnega? Kaj potrebuje ideja, da postane startup in zaživi?
Skozi poslovne angele, IQbator in druge mednarodne pospeševalnike sem podprl, mentoriral ali spremljal več kot tisoč startupov. Uspešni nimajo nujno najbolj izvirne ideje. Imajo pa izjemno ekipo s sposobnostjo prisluhniti trgu, se hitro prilagajati in vztrajati dovolj dolgo, ne da bi se trmasto oklepali le prvotne rešitve.
Ideja sama po sebi ni startup. Startup je dejansko kratko obdobje, ko ekipa, ki je sposobna uresničiti idejo, razvija poslovni model, s katerim lahko rešitev za kupce raste mednarodno. Najpomembnejša potrditev ideje ni pohvala prijateljev ali predstavitev investitorjem. Najpomembnejša potrditev je stranka, ki je pripravljena rešitev uporabljati, zanjo plačati in jo celo priporočiti naprej.
Dobre ekipe niso zaljubljene v svojo idejo. Zaljubljene so v problem, ki ga rešujejo. Zato lahko svojo rešitev prilagodijo poslovni model, ne da bi pri tem izgubile smer. Startup ne propade vedno zato, ker mu zmanjka denarja. Pogosto mu najprej zmanjka resnice – iskrenega pogleda na kupca, ekipo in mendarodni trg.
Eden vaših naukov se glasi: »Večkrat se vprašajte Zakaj ne? kot Zakaj?« Kako ga razlagate?
Vprašanje »zakaj« je pomembno vse od otroške radovednosti, vendar nas pogosto zadrži v analiziranju preteklosti. Zakaj se je nekaj zgodilo? Zakaj nimamo dovolj sredstev? Zakaj nam morda ne bo uspelo?
Vprašanje »zakaj ne?« pa odpre pogled v prihodnost. Zakaj ne bi poskusili? Zakaj ne bi Slovenija ustvarila globalnega milijardnega podjetja? Zakaj ne bi mladi človek sodeloval z najboljšimi na svetu? Zakaj ne bi majhno podjetje postalo vodilno v svoji niši?
»Zakaj ne?« ne pomeni nepremišljenega optimizma v stilu”just do it”. Pomeni, da omejitev iz preteklosti ne sprejmemo avtomatično, ampak jo preverimo, zberemo pogum in se odločimo, morda tudi za kaj bolj tveganega. Veliko največjih priložnosti se začne prav v trenutku, ko nekdo ne sprejme prvega odgovora »ne«.
Sam sem v življenju večkrat ugotovil, da ni največja nevarnost neuspeh. Večja nevarnost je, da zaradi strahu, navad ali mnenja okolice sploh ne poskusimo. »Zakaj?« nam pomaga razumeti svet, kakršen je. »Zakaj ne?« pa nam pomaga ustvariti svet priložnosti, kakršen bi lahko bil.