V svetu, kjer lahko tehnologija marsikaj izmeri, ne more pa zagotavljati pripadnosti, je odnos tisti, ki ostaja odločilen. To osvetljuje tudi Dnevnikov projekt Zlata nit, ki osvetljujejo ravno to: kakovost odnosov na delovnem mestu. Analize kažejo, da imajo podjetja z visoko kakovostjo odnosov v povprečju skoraj devetkrat višjo dodano vrednost na zaposlenega od slovenskega povprečja ter dosegajo dvakrat višji čisti dobiček. Te mehka stran posla se torej zrcali v zelo trdih številkah - a vprašanje ostaja: kako jo pregnesti, da bo vzhajala?
Od podjetij do samozaposlenih
Danes vse več ljudi pa dandanes ne živi več kariere kot linearne poti, temveč kot živ portfelj projektov, odnosov, identitet in nenehnih prilagoditev. Vsak devet Slovenec naj bi bil samozaposlen. Na prvi pogled je to videti kot svoboda. A pod površjem se pogosto skriva drugačna realnost: kronična aktivacija živčnega sistema, razpršena pozornost, izguba notranjih ritmov in občutek, da nikoli zares ne izstopimo iz dela. Sociologinja in antropologinja dr. Lucija Mulej, ki je pred kratkih izdala knjigo 4Q, zato meni, da bo vprašanje t.i. vitalnega kvocienta (VQ) — torej razmerja med obremenitvijo in regeneracijo posameznika, ključno. Statistike beležijo produktivnost, fleksibilnost in rast samozaposlenosti, bistveno manj pa merijo psihofizično ceno stalne dosegljivosti, negotovosti in identitetne fluidnosti. Dr. Mulejeva, ki je razvila metodologijo 4Q poudarja, da človeka ne vodi le racionalna inteligenca (IQ), temveč tudi čustvena (EQ), duhovna (SQ) ter fizična (PQ). »Prav slednja postaja jasna vzročna vez sodobnega dela. Telo si namreč zapomni vse: pritiske, negotovost, odsotnost varnosti in nenehno pripravljenost. Brez občutka notranje regulacije organizem ostaja v stanju tihega alarma, kar dolgoročno vpliva na presojo, odnose, ustvarjalnost in zdravje.« Sposobnost, da tudi v svetu nenehnega prilagajanja ohranimo notranjo stabilnost, energijo in stik s seboj, bo kardinalna. Nova ekonomija zato ne potrebuje le več fleksibilnosti, temveč tudi novo kulturo skrbi za človekovo notranjo arhitekturo in celovito psihofizično vitalnost.
Pretežno sedeče digitalno delo
Digitalno delo pa nas postavlja pred novo nalogo: telo je pogosto pri miru, duh pa v stalnem pogonu. Obremenitev se zato ne kaže nujno tam, kjer smo je vajeni – v bolečem hrbtu ali fizični utrujenosti. »Pogosteje se skriva drugje: v razdrobljeni pozornosti, stalni dosegljivosti in občutku, da nikoli zares ne izklopimo. Gibanje, svež zrak in počitek niso več samoumevna protiutež delu, temveč nekaj, kar moramo zavestno vključiti v dan. Ne zato, ker bi bilo moderno, ampak ker brez tega glava težko dolgo ostane zdrava,« opozarja Lamovškova. Paradoks digitalnega dela je v tem, da je lahko hkrati razbremenjujoče in obremenjujoče. Prihranimo čas, a ga pogosto zapolnimo z dodatnimi nalogami. Manj je fizičnega napora, več pa kognitivnega in čustvenega. Delo je lažje organizirati, okrevanje pa pogosto prelagamo na “enkrat kasneje”.
Ključna lekcija, ki se iz tega izlušči, ni v tem, da bi se morali digitalnega dela bati ali ga zavračati. Ravno nasprotno. Lekcija je v tem, da digitalno delo potrebuje zavestno oblikovanje. Ne le tehnično, temveč človeško.
Organizacije, ki jim to uspeva, ne delajo čudežev. »Delajo osnovne stvari dosledno: jasno komunicirajo pričakovanja, dopuščajo odklop, ne poveličujejo stalne dosegljivosti in ustvarjajo okolje, kjer je dovoljeno povedati, da je nečesa preveč. Ne obravnavajo dobrega počutja kot bonitete, temveč kot del vsakdanjega delovanja,« še dodaja Lamovškova.
Kako obnoviti zaloge?
Vsaka organizacija ima svoj obraz - nekatere so polne življenje, druge utesnjujoče. Tista podjetja, ki izčrpavajo, to odražajo v absentizmu, ali izgorelosti vodij in zaposlenih, celo v celostni organizacijski utrujenosti. "Pojavi se zasičenost z besedami, ki nič pomenijo, nenehni sestanki brez stika, odločitve brez resničnega soglasja. Take razpoke v energiji tima, ni mogoče zapolniti z novimi orodji, certifikati ali kampanjami, " v knjigi 4Q piše dr. Mulejeva. Gre za porušeno ravnovesje med štirimi vrstami inteligence: racionalne, čustvene, duhovne ter fizične. Ko so te dimenzije uravnotežene, pa je kreativnost pretočna, sodelovanje odprto in živahno.
Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da se vitalna energija ne vrača samodejno. »Ne obnavlja je spanje, niti prosti čas, če ga zapolnimo z enako vrsto dražljajev kot pri delu. Regeneracija nastopi, ko se povežemo z izvorom - s tistim, kar nas resnično napaja. Um se napaja z jasnostjo, torej ko nehamo kopičiti podatke, srce se obnavlja v odnosih, kjer ni maske, duh se obnavlja v stiku s smislom in telo skozi ritem, ne prisilo,« svetuje dr. Mulejeva. In ker sodobna podjetja niso zgolj sistemi dela, ampak prostori rasti, učenja, inovacij, prebojev, torej prostori, kamor vsak od nas prinaša svoj notranji svet, to niso mehke teme, ampak temeljna vprašanja prihodnosti.