Nekje v zadnjih letih smo se odločili, da bo skrb za duševno zdravje postala del korporativne kulture. Podjetja so dobila velnes aplikacije, meditacijske sobe in dneve brez sestankov, nato pa so ti isti ljudje dobili še deset novih sporočil na slacku, dvanajst teams klicev na teden in pričakovanje, da bodo dosegljivi ob vsakem času. »Paradoks ni šel mimo neopažen, samo nihče ga ni hotel poimenovati. Psihološka odpornost je danes vprašanje preživetja,« meni Jure Andolšek, član katedre za menedžment in organizacijo ekonomske fakultete v Ljubljani. To opisuje kot sposobnost, da se po pritisku vrneš, da ohranjaš lucidnost sredi kaosa, da veš, kdaj rečeš ne in zakaj, in to je razlika med nekom, ki v tem poslu vzdrži, in nekom, ki po treh letih zgori in odide z izgorelostjo za priimkom.
O odpornosti govorimo, kot da je osebna lastnost, kot da jo imaš ali je nimaš, kot da je naloga posameznika, da se prilagodi. »In prav tu tiči tisti uglajeni absurd: od ljudi pričakujemo, da se dobro spopadajo s stresom, medtem ko jim sistematično jemljemo vse, kar bi jim pri tem pomagalo,« meni Andolšek.
Alarm za preplah ali zavzetost, kot se šika?
Tiste mikroprakse, o katerih toliko govorimo, kratke pavze, zavestno zaključevanje delovnega dne, digitalni detoks, pisanje misli, so pravzaprav obrambni mehanizmi, a tega si večina ne upa povedati na glas. Ko sistemsko okolje ne varuje energije zaposlenih, jo morajo varovati sami, za kar pa potrebuješ znanje, ki ga večina ni nikoli dobila.
Samoregulacijo pogosto zamenjujemo s samokontrolo, pa sta to zelo različni stvari. Samokontrola je siljenje telesa in uma naprej, ko bi morala počivati, samoregulacija pa je sposobnost, da prepoznaš stanje, v katerem si, in nanj reagiraš z razumom namesto z navado.
Razlika je v tem, ali se po letu dni počutiš bolj ali manj pri sebi.
Meje, ki so vse bolj pretočne
Odpornost, ki jo danes potrebujemo, ni odpornost proti pritisku, temveč odpornost proti normalizaciji, tistemu počasnemu, skoraj neopaznemu sprejemanju, da je kaos standard, da je izčrpanost dokaz predanosti, da je meja med delom in življenjem nostalgičen koncept. Ko to enkrat začneš jemati kot dejstvo, si bitko že izgubil. Supermoč? Mogoče. Ampak supermoč, ki jo potrebuješ zato, ker osnove niso urejene, ni ravno razlog za ponos. »Dokler se ne pogovorimo o tem, zakaj odpornost sploh postaja nujnost, se ukvarjamo s simptomom in si pri tem laskamo, da rešujemo problem,« svari Andolšek, ki izzive sodobnega dela raziskuje tudi v okviru mednarodnega raziskovalnega projekta GETM4.
Stabilno – volatilno
Približno vsako peto podjetje na svetu se preoblikuje hitreje kot vsako leto, večina pa se jih preoblikuje hitreje kot vsaka tri leta. To je povsem nova realnost. O tem, kako zdržati ta tempo in se pri tem ne izžeti, predava tudi z dr. Nadya Zhexembayeva, znana kot gurujka reinvencije. Vprašanje, ki zeva tukaj, je, kolikšna je osebna cena, ki jo vsi plačujemo v času nenehnih sprememb? Dr. Zhexembayeva je prepričana, da je ta cena visoka, sploh če imate nezdrav, destruktiven odnos do nenehnih sprememb. Obstaja predpostavka, da je svet stabilen in da so spremembe edinstvene in redke. V okolju visoke volatilnosti ni trajne stabilnosti. »Ko to sprejmemo, čustveni strošek sprememb drastično pade,« dodaja. Po njenem mnenju je najboljši delodajalec tisti, ki ustvarja zaupanje, transparentnost in občutek skupnega namena – ker se volatilnost na zunanji strani lahko upravlja le skozi močno povezanost znotraj podjetja.