Državnozborski odbor za finance je včeraj ustavil predlog zakona o konverziji posojil v švicarskih frankih, ki ga je na pobudo Združenja Frank vložil državni svet z njegovim predsednikom Alojzom Kovšco na čelu. Po več kot treh urah razprave je sedem poslancev iz SD, SDS, Levice in SNS glasovalo, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. Podpornikom zakona je na koncu zmanjkal en glas, saj je bilo tudi nasprotnikov – ti so prišli iz koalicijskih strank – sedem.
Obrnjeno dokazno breme
Zakon bi predpisal obvezno rekonverzijo posojil, ki so vezana na frank, z veljavnostjo na dan sklenitve pogodbe. Banka bi ob tem dvignila obrestno mero na višino, kakršne so ob času sklenitve pogodbe veljale za posojila, dana v evrih. »Takšna rešitev omogoča bankam, da na podlagi spremenjenih pogodb pridobivajo normalni dobiček, ki je običajen za posojila brez valutne klavzule,« piše v utemeljitvi predloga zakona.
Po mnenju Matjaža Sušnika iz Združenja Frank je zakonska rekonverzija bolj poštena od sedanjega stanja, ko se pričakuje, da bodo kreditojemalci na lastne stroške tožili banke. Takih je 16.000 in vsi nimajo možnosti za pravdanje, je opozorila Breda Kutin iz Zveze potrošnikov, ki prav tako podpira zakon. »Pošteno je, da se bankam naloži dolžnost dokazovanja, da so ob sklenitvi kredita opravile pojasnilno dolžnost,« je dejal Sušnik. Vendar je zakonodajno-pravna služba državnega zbora ocenila, da bi bil zakon neustaven, saj naj bi bilo praktično nemogoče, da bi banke izpodbijale konverzijo posojila. Prav to je bil razlog, da se je glasovanja vzdržal poslanec LMŠ Rudi Pavšič, ki je sicer izrazil naklonjenost Združenju Frank.
Rast obrokov in dolga
Zakonski predlog je bil pripravljen na podlagi prepričanja, da so v drugi polovici prejšnjega desetletja tuje banke v Sloveniji »nemoteno in nebrzdano« tržile posojila v švicarskih frankih, čeprav naj bi vedele za opozorila, da so ta posojila »popolnoma neprimerna« za potrošnike, ki dohodkov ne prejemajo v frankih. V utemeljitvi je primerjava dveh hipotetičnih posojilojemalcev, ki sta poleti 2008 najela za sto tisoč evrov posojila. Prvi, ki je najel posojilo s klavzulo o vezanosti na frank, je sprva plačeval mesečne obroke v višini 637 evrov, leta 2015 pa je njegov obrok znašal 773 evrov. V teh sedmih letih je plačal skupno 56.000 evrov, ostalo pa mu je še 111.000 evrov dolga. Drugi je za evrsko posojilo na začetku odštel 743 evrov na mesec, sedem let pozneje pa 524 evrov na mesec. V tem času je banki plačal 51.000 evrov, ostalo pa mu je še 74.000 evrov.
»Obveznosti kreditojemalcev v frankih so kmalu tako narasle, da jih mnogi niso mogli odplačevati,« pišejo predlagatelji, »prihajalo je do izvršb ter hudih socialnih posledic za posojilojemalce in njihove družine.« Predsednica Združenja bank Slovenije (ZBS) Stanislava Zadravec Carprirolo pa je včeraj zatrdila, da to ni res, saj bi bile težave z odplačevanjem pri evrskih posojilih enako pogoste kot pri posojilih v frankih. »Ne glede na valuto posojila težave nastajajo iz istih razlogov, torej osebnih, finančnih, družinskih in podobnih razlogov,« vztrajajo v ZBS.
Zmaga kreditojemalcev na Poljskem
»Če državni zbor ne sprejme sistemske rešitve, bo Slovenija izpostavljena tveganju, da bo prisiljena solidarizirati toksične, nepoštene prakse banke,« je dejal Alojz Kovšca. To stališče, ki ga deli z Združenjem Frank, opira na več sodb sodišča EU, nazadnje na sodbo glede dveh poljskih posojilojemalcev. Sodišče EU je namreč odločilo, da lahko poljska sodišča kreditne pogodbe razglasijo za nične, če ugotovijo, da vsebujejo nepoštene valutne klavzule. Ker so poljska sodišča že prej odločila, da je pogodbena vezava kreditnih pogodb na švicarski frank nepoštena, so posledično pogodbe vseh poljskih posojilojemalcev v frankih nične, trdijo v slovenskem Združenju Frank. V letu 2008 je bil švicarski frank vreden dva poljska zlota, v letu 2015 pa pet zlotov. Če bi poljske banke konvertirale vsa »švicarska« posojila v evrska, bi jih to stalo od 11 do 14 milijard evrov ali do petkratnika skupnih lanskoletnih dobičkov, je poročal britanski BBC.
»Sodišče EU ni presojalo nepoštenosti pogodbenega pogoja, ampak se je opredelilo samo glede posledic morebitno ugotovljene ničnosti,« opozarjajo v Združenju bank. Po njihovem je pomembno tudi, da so banke na Poljskem menjalni tečaj določale same, v pogodbah v Sloveniji pa je bil menjalni tečaj določen neodvisno od volje bank. »To ni res,« je včeraj odvrnil Sušnik in zatrdil, da so bile tudi v slovenskih bankah take pogodbe kot na Poljskem. Medtem ko so poljska sodišča valutno klavzulo ocenila kot nepošteno, pa tega za slovenska sodišča vendarle ni mogoče reči, saj enotne sodne prakse še ni.
