Nika Deu: Podjetja potrebujejo korporativne psihopate

Nika Deu, ki se je morda spomnite s komercialne televizije, je na samostojno poslovno pot kot psihoterapevtka in coachinja stopila pred petnajstimi leti. V poslovnem okolju sodeluje pri oblikovanju zdrave korporativne kulture. Preden se je odločila za popolno poklicno preusmeritev, pa je delovala na področju marketinga in odnosov z javnostmi. Danes je certificirana transakcijska analitičarka – coachinja in specializantka TA-psihoterapije, ki zaključuje magistrski študij iz psihoterapevtske znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda.

V egu ne vidim težav. Ego je naša esenca. Težava nastane, ko je ego prenapihnjen oziroma ko je podcenjen, ko posameznik nima realne slike o svojih lastnostih in sposobnostih. Te temeljne zaključke o sebi in drugih naredi posameznik v svojem otroštvu. Če je samoocena nerealna, sledijo vedenja, s katerimi skuša kompenzirati odstopanja, in takrat se pojavijo težave.

Če ima, na primer, neki vodja na delovnem mestu manjvrednostni kompleks, je za njegovo psihološko preživetje ključno, da bo vedno, ne glede na situacijo, v konfliktu »zmagal«. Takšen človek ni sogovornik. On komunicira z namenom, da je na koncu po njegovem. Ni zares zmožen dialoga, strokovni argumenti ne veljajo, ker mora potrditi svojo vrednost, in v tem smislu ne loči med osebnostjo in dejanji. Nestrinjanje razume kot kritiko samega sebe in ne nestrinjanje z vsebino pogovora. Takšnega človeka ne boste slišali reči »o, tega pa ne vem, povej mi več«, ker to v njegovem svetu pomeni šibkost in neznanje poskuša na vse kriplje prikriti. Če je taka oseba na vodilnem položaju, vodi z argumentom moči. Ker se čuti osebno napadenega, meni, da je upravičen, da osebno napade drugega. Pri tem je lahko tudi nasilen, tolče po mizi, zmerja, ponižuje in tako povzdiguje sebe.

Omenjeni ljudje ne pridejo do mene. Pride pa njihova okolica. Službena in/ali zasebna.

Transakcijska analiza temelji na ideji, da smo vsi ljudje v redu, torej da sem jaz v redu in da ste vi v redu. Da sva obe plus. Spoštujeva se, imava morda različna mnenja in se spoštujeva tudi, če se v mnenjih ne strinjava. Pozicija plus-minus pa je odpisovanje realnosti. Da sem jaz več in vi manj ali obrnjeno. Če jaz kot »boljša« na drugi strani najdem človeka, ki je ranjen, sva »dober« par. Takih partnerskih zvez oziroma zakonov je izjemno veliko. Mnogi šefi z manjvrednostnim kompleksom se nezavedno obkrožajo s podrejenimi, ki sprejmejo pozicijo manjvrednosti. Tako imamo šefa, ki vedno ve, kaj je prav in kaj narobe, in razmišlja za vse okrog sebe, podrejeni pa s strahospoštovanjem gravitirajo okoli njega in si pridobivajo njegovo odobritev in potrditev. Pri tem pa seveda ne rastejo.

Najprej, to ni novodobno vodenje. To je stvar sedanjosti in tudi preteklosti. To, da moraš kot vodja imeti vse potrebno strokovno znanje in veščine, biti na prvem mestu človek, da svoje sodelavce ali zaposlene jemlješ kot ljudi z različnimi ozadji in znanjem, da zaposlenim kažeš širšo sliko, da lahko osmislijo svoje delovanje, da poznaš sebe in se ne bojiš svojih čustev, ker se le tako ne bojiš čustev drugih, da si vešč v komunikaciji in podajaš redno povratno informacijo ter si jo zmožen sprejeti tudi od drugih… To ustvarja dobro klimo za rast in razvoj in to ni kakšna nova pogruntavščina.

Vedno več časa preživljamo na delovnem mestu, hkrati pa migriramo iz svojih primarnih okolij. Logična posledica je, da si v službi zgradimo nove, bližnje vezi, celo prijateljstva. Včasih imajo ljudje zaradi tega težave. Naj podam primer dveh prijateljic, od katerih ena napreduje v vodjo. Morda si je tudi druga tega napredovanja želela ali ga celo pričakovala. Po razglasitvi nove funkcije pa morata na kavo. Ker gre za prijateljico, mora druga prvi privoščiti. Težave ima tudi novonastala vodja, ki se sprašuje, kako neki zdaj voditi prijateljico, kaj ji lahko naroči in česa ne… Ampak zdaj sva zašli. Bili sva pri novodobnem vodenju.

O tem se danes veliko govori, ampak gre za stare ideje. Če vzamemo v roke knjige iz 50. let prejšnjega stoletja, najdemo enako osnovo, le terminologija sodobnega kadrovskega menedžmenta se je zamenjala. V srčiki vsega je avtentičnost. Vemo, da ljudje sledijo tistemu vodji, ki je avtentičen. Zanj ljudje enostavno rečejo, da je »fejst«, da je Človek. To intuitivno čutimo, ob njem se počutimo varne. Potrebujemo pa seveda teorije, ki nam s koncepti pomagajo opisati, kaj pomeni, da je nekdo »fejst«.

To je znanost, ki jo lahko primerjamo z vzgojo otrok. Vsi vemo, da je dobro, da otroka spodbujamo k samostojnosti, da ne smemo preveč popuščati, da moramo postavljati meje… Pa smo vendarle starši potem v praksi pogosto v stiski, kako in kaj izvesti namero. Tu nam pomagajo koncepti. Koncept zahteva od nas, da stvari strukturiramo, poimenujemo, na tak način tudi ozavestimo, in ko to naredimo, je naš miselni proces popolnoma drugačen. Ko imamo koncept ali, kot rada rečem, ko imamo »špuro«, smo konsistentni. To pa je zlata vredno.

Sem grozljivo pesimistična. Neoliberalni kapitalizem ustvarja klimo, ki je v vseh pogledih zelo zaostrena. Pritiski so se zelo povečali, še predstava o tem, kaj pomeni sreča, se je nedosegljivo napihnila. Normalno srečen ni več dovolj, odmerek mora biti veliko višji kot nekoč, potrditev pa si iščemo v všečkih na družbenih omrežjih. Od vsakega se zahteva popolnost v vseh življenjskih vlogah. Ni pa časa in mentalne kapacitete za to, odtujeni smo od samih sebe, drugih, narave, dela… Vodje pa naj bi v tem istem času postajali vedno bolj »normalni«, človeški, v stiku s sabo. V tem času in okolju je to zelo zelo težko.

Ni šlo za pogum, bolj za stvar potrebe. Čutila sem, da moram. Obenem nisem potrebovala poguma, pač pa sem si morala priznati, da ne zmorem več. Na srečo sem imela in imam še danes veliko podpore doma, imam pa tudi finančno svobodo, ki me ne postavlja pod pritisk. To je luksuz, ki ga mnogi nimajo. Je pa res, da mnogi imajo ta luksuz, pa vseeno ne naredijo spremembe. Tega si pa ne pustim vzeti. (Smeh.)

Res je. Pri psihopatih ne gre samo za težavne zaposlene. Zanje je značilna odsotnost empatije in čustev, ti ljudje so brez moralno-etičnega kompasa in delajo stvari, kjer se drugi ustavijo. Take zaposlene podjetja danes potrebujejo, ker jih v to sili družbenoekonomska situacija. Za profit je »treba« čez mejo. Če vzamemo Harejevo lestvico merjenja korporativnih psihopatov, imamo na zgornji polovici ljudi, ki po lastnostih in izraženosti teh lastnosti niso dosti drugačni od psihopatov v klinični populaciji.

Izgorelost v najširšem pomenu besede, zlom duše in telesa, je pogosto posledica razčlovečenja in izključevanja, ki vodi v izgubo smisla. Da se drugače. Da se ljudi vključevati v širšo poslovno vizijo, da imajo občutek, da niso le izvrševalci, da niso le številka. Zavedam se, da naloga podjetja ni, da ujčka ljudi. Vodje so tukaj zato, da ljudi aktivirajo k delu, cilj pa je doseganje poslovnih rezultatov. Seveda. Toda brez pravih vrednot, brez prepoznavanja nekonstruktivnih vzorcev vedenja znotraj ekipe in brez »špure« delovno okolje ne bo zdravo in zaposleni ne bodo zavzeti.