Ko se finančni skladi lotevajo raznoraznih prevzemov, je njihov cilj praviloma, da prevzeta podjetja po nekaj letih prodajo z visokim, vsaj stoodstotnim zaslužkom. Da bi bili finančni skladi dolgoročni lastniki kakšnega prevzetega podjetja, se ne dogaja pogosto. Toda kot kaže, bo britanski finančni sklad Anacap Financial Partners lastnik Livarja, ene od največjih slovenskih livarn, ostal dlje, kot je bilo sprva načrtovano.
Večinski, 81,07-odstotni lastnik Livarja je Anacap Financial Partners, ki ga v Sloveniji pri različnih poslih zastopata nekdanji finančni minister v vladi Alenke Bratušek Uroš Čufer in Ugur Yildirim, postal leta 2021 v insolvenčnem postopku prisilne poravnave, ko je v lastniški delež konvertiral okoli pet milijonov evrov terjatev. Te je od bank upnic nabavil leta 2019, pri čemer naj bi za 15 milijonov evrov terjatev po naših podatkih odštel okoli deset milijonov evrov. Desetmilijonske terjatve, ki niso konvertirane v lastniški delež Livarja, so sicer zavarovane s premoženjem podjetja. Prek podjetja ECP Tac Op, v katerem obvladujeta vsak po polovični lastniški delež, pa sta Čufer in Yildirin pridobila 12,91-odstotni lastniški delež Livarja.
Prodajni postopek Livarja, ki se ukvarja s proizvodnjo in mehansko obdelavo ulitkov, je stekel sredi leta 2023, leto kasneje je bil zaradi slabih razmer na trgu zaustavljen. Kot je pojasnil Čufer, trenutno ni pravi čas za prodajo Livarja, med drugim zaradi visokih stroškov električne energije.
Do leta 2024 je imel Livar dve tovarni – v Črnomlju in Ivančni Gorici, po selitvi proizvodnje pa ta poteka le še v Črnomlju. Do preselitve proizvodnje iz Ivančne Gorice so v Črnomlju delali tri dni na teden v dveh izmenah, od takrat delo poteka pet dni v treh izmenah. Tovarna v Črnomlju je sicer bolj sodobno opremljena kot tista v Ivančni Gorici. Po neuradnih podatkih je bila nepremičnina z nekoč ključno Livarjevo tovarno prenesena v last finančnega sklada Anacap, v prihodnje pa naj bi bila prodana. Kot je povedal Uroš Čufer, za izpraznjeno nepremičnino preučujejo razne možnosti in preverjajo interes za njeno prodajo na trgu.
Zaradi hrupa omejitev proizvodnje
Poleg upada naročil je bil eden od ključnih razlogov za selitev proizvodnje v Črnomelj ta, da v Ivančni Gorici ni bila vzpostavljena nočna izmena. Še več, zaradi prevelikega hrupa je proizvodnja v Ivančni Gorici lahko obratovala le od šestih zjutraj do šestih popoldne, se pravi eno izmeno in pol, kar nikakor ni bilo rentabilno. Kot je pojasnil dober poznavalec razmer, ki ni želel biti imenovan, morata v livarni obratovati vsaj dve izmeni, če želi poslovati rentabilno, pri čemer se morajo ob zagonu peči vsako jutro najprej dve uri ogrevati, preden se sploh lahko začnejo uporabljati.
Po pojasnilih našega sogovornika se pri poslovanju Livarja starost proizvodne opreme pozna; če podjetje ne bo prodano, naj bi bile za njegov obstanek potrebne visoke naložbe, med drugim v nove peči. Po besedah Čuferja so se v Livarju večjega investicijskega cikla lotili v lanskem letu.
Po strmoglavljenju prihodkov od prodaje leta 2024, ko so se v primerjavi z letom 2023 znižali za približno tretjino, na slabih 39 milijonov, so se lani v primerjavi z letom pred tem znižali še za pet odstotkov, na 35,9 milijona evrov. Potem ko je leta 2024 Livar pridelal skoraj sedem milijonov evrov izgube, se je ta lani znižala na 2,9 milijona evrov. Za primerjavo, leta 2022, leto preden je stekel prodajni postopek, je Livar ustvaril 66,9 milijona evrov prihodkov od prodaje, čisti dobiček pa je znašal 2,42 milijona evrov.
Poleg zaostrenih razmer in težkih časov za livarne je dodaten izziv odhod finančnega direktorja, podjetje pa naj bi po naših podatkih v kratkem zapustil tudi komercialni direktor. V Livarju so lani v povprečju zaposlovali 422 delavcev, kar je 35 manj kot leto pred tem. Zaradi zaostrovanja razmer so zaposleni do konca junija lani prejeli le 300 evrov regresa, preostanek 1150 evrov od dogovorjenega zneska v panogi pa so prejeli kasneje.