Interventni ukrepi, ki so jih koalicijske stranke v okviru omnibusnega zakona sprejele še pred zamenjavo vlade in ki med drugim znižujejo plače najbolje plačanim delavcem v državi, bi lahko po izračunih fiskalnega sveta botrovali enemu odstotku primanjkljaja v BDP. Približno 1,4 odstotka primanjkljaja v BDP lahko pripišemo ukrepom iz koalicijske pogodbe, ki jih je mogoče kvantificirati, ukrepom, ki jih je mogoče posredno oceniti, pa še 0,7 odstotne točke BDP, torej skupaj več kot dva odstotka BDP, je v Odmevih RTVS pred dnevi pojasnil predsednik fiskalnega sveta Davorin Kračun. Če k temu prištejemo še primanjkljaj, ki tekoče nastaja zaradi ukrepov in so vplivali na močno rast javne porabe v zadnjem, letu, bi se Slovenija lahko uvrstila med problematične članice EU, je ocenil Kračun.
Po pojasnilih rednega profesorja z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Saša Polanca je iz dosedanje komunikacije razvidno, da namerava vlada državno potrošnjo zamejiti. Pri tem ji lahko nekoliko pomaga tudi inflacija. »Slovenija je še vedno na inflacijskem območju; po zadnjih podatkih Statističnega urada RS je bila maja 2026 letna inflacija 3,6-odstotna, kar pomeni, da rast cen še vedno pomembno vpliva na realno vrednost plač in javnofinančnih izdatkov. Nominalno zviševanje plač se zato namreč deloma izničuje z rastjo cen,« je povedal Polanec. Po njegovem mnenju vlada plač javnim uslužbencem, katerih dvigi so bili v veliki meri kompenzacija za zaostajanje rasti plač za rastjo cen v preteklosti, verjetno ne bo zniževala, saj bi se konkurenčnost delovnih mest v javnem sektorju ponovno poslabšala.
Eden od ukrepov interventnega zakona je znižanje DDV na osnovna živila, čemur ni naklonjen novi finančni minister Andrej Šircelj, saj ta ukrep po njegovem mnenju ne bi prinesel znižanja cen hrane. Po ocenah Polanca bi Šircelj lahko potencialno zvišal DDV in s tem vsaj deloma ohranil konkurenčnost izvoznega dela slovenskega gospodarstva. »Govorilo se je o dvigu za eno odstotno točko, kar bi prineslo približno 300 milijonov evrov dodatnih prihodkov. To samo po sebi ne bi zadoščalo za pokritje vseh ocenjenih učinkov interventnega zakona, bi pa lahko deloma ublažilo javnofinančni pritisk.«
Veliko prahu je dvigovala socialna kapica nad 7500 evri bruto mesečne plače. Kot je povedal Polanec, se pri razpravi o socialni kapici pogosto izpostavlja vprašanje večje plačne neenakosti, ob tem pa se zanemarja, da bi lahko znižanje stroškov najvišjih plač podjetjem omogočilo tudi dvig plač drugih zaposlenih. »Če se znižajo stroški najvišjih plač, se lahko ob ohranitvi notranjih plačnih razmerij povečajo tudi druge plače. Zato konflikt med menedžerji in ostalimi zaposlenimi ni nujno tako velik, kot se pogosto prikazuje.«
Ni nujno, da bi ostajalo več za investicije
Način določanja plač, je nadaljeval Polanec, je v veliki meri odvisen od plačnih lestvic v okviru kolektivnih pogodb, višina plač po individualnih pogodbah pa je pogosto neposredno vezana na plače zaposlenih po kolektivnih pogodbah. »V obdobju od leta 2005 do leta 2009 se je v Sloveniji postopno ukinjal davek na izplačane plače. V takratni analizi nisem zaznal, da bi se plače menedžerjev povečevale hitreje kot ostale plače.« Ob tem je Polanec poudaril, da vprašanje socialne kapice ni le vprašanje porazdelitve plač znotraj podjetij, ampak tudi vprašanje, koga tak ukrep v praksi dejansko razbremeni. »Del visoko produktivnih posameznikov je že danes organiziran zunaj klasičnega delovnega razmerja, denimo prek samostojnih podjetniških oblik, s katerimi davčno optimizirajo dohodke od dela. Veliko je bilo denimo govora o normiranih samostojnih podjetnikih z zelo visokimi prihodki, pri čemer gre v takšnih primerih pogosto za programerje in druge visoko plačane strokovnjake. Zato bi socialna kapica kratkoročno verjetno najbolj vplivala na tiste visoko plačane posameznike, ki so še vedno zaposleni v klasičnem delovnem razmerju,« je dejal Polanec.
Po njegovih besedah bi sistem plač v veliki meri lahko ostal nespremenjen, saj se podjetja pri zaposlovanju običajno pogajajo o bruto plačah. »Če bi podjetja za plače še naprej namenjala nespremenjen bruto znesek, jim zaradi socialne kapice ne bi nujno ostajalo več sredstev za investicije. Bi pa nižja obremenitev plač sčasoma lahko prispevala k rasti produktivnosti, zlasti če bi zmanjšala spodbude za davčno optimizacijo prek drugih pravnoorganizacijskih oblik,« je prepričan Polanec.
Čas za investicije se podaljšuje
Rakasta rana slovenskega gospodarskega okolja je nizka produktivnost, ideje o tem, kako ji dati večji pospešek, pa so različne. Po prepričanju Polanca največjo domačo omejitev pri rasti agregatne produktivnosti in investicij predstavlja državna birokracija, predvsem na prostorskem področju. »Pospešiti bi bilo treba sprejemanje občinskih podrobnih prostorskih načrtov, da bi se površina zemljišč, namenjenih gradnji, hitreje povečevala. To je v veliki meri v domeni občin, med katerimi so nekatere bolj, druge pa manj proaktivne.«
Ker je birokratski stroj pri izdajanju različnih dovoljenj počasen, se čas za načrtovane investicije podaljšuje, kar ovira razvoj in znižuje stopnjo gospodarske rasti. »Poenostaviti bi morali pridobivanje gradbenih dovoljenj in se vprašati, koliko elementov, ki jih določa zakonodaja, je za izdajo gradbenega dovoljenja res potrebnih. Problematična so tudi uporabna dovoljenja, ki se izdajajo z dolgimi zamudami, včasih šele po desetih mesecih, čeprav bi morala biti izdana v 15 dneh,« je dejal Polanec.
Zmanjšanje investicij v Sloveniji pa ni samo posledica birokracije. »Deloma gre tudi za šibkejše zunanje povpraševanje, zlasti zaradi težav evropske industrije, na katero je slovenski izvozni sektor močno vezan. Deloma gre za večjo negotovost, zaradi katere podjetja investicije odlagajo. K investicijski zadržanosti prispevajo še višji stroški financiranja, visoki stroški zemljišč, poslovnih prostorov in gradnje ter davčna struktura,« je opozoril Polanec.
Enostavne investicijske olajšave so za podjetja pogosto bolj neposredna spodbuda kot kompleksnejše olajšave za raziskave in razvoj, ki jih je računovodsko in dokazno težje uveljavljati. »Zato bi bila za spodbujanje investicij smiselna kombinacija zmanjšanja birokracije, stabilnejšega davčnega okolja, hitrejšega umeščanja v prostor in davčnih spodbud, ki neposredno podpirajo vlaganja v stroje, tehnologijo, razvoj in organizacijo proizvodnje,« je dodal Polanec.