Na odru športne arene v sklopu festivala Pre:plet, ki je potekal na Ekonomski fakultete konec septembra, je nagovorila slovensko HR skupnost. Prejemnica olimpijske medalje se je vsem vtisnila v spomin z zimsko Olimpijado v Vancouvru leta 2010, ki velja za enega najbolj navdihujočih dokazov nepopustljivosti v zgodovini športa. Zgodbo o tem, kako je usodni padec v tri metre globok, zaledenel jarek postal simbol za boj, premagovanje samega sebe in na koncu olimpijski bron, je delila tudi s kadrovskimi strokovnjaki. Da je treba vztrajati, je seveda jasno, a pozor: Majdičeva poudarja, da je prav tako treba čuvati življenjsko energijo. To je položila na srce zlasti mladim.
Pred časom sva se pogovarjali na odru festivala Preplet, namenjenem kadrovskim strokovnjakom. Se vas je kakšno sporočilo še posebej dotaknilo?
Blizu mi je bilo predvsem razmišljanje o odnosih in sodelovanju. Čeprav prihajamo iz različnih okolij, si vsi želimo zaupanja, podpore in občutka, da nas nekdo sliši. Ob vseh današnjih možnostih hitro pomislimo, da potrebujemo še nekaj več. Včasih pa potrebujemo samo čas, tišino, drug drugega.
Festival me je spodbudil k razmisleku, koliko pozornosti namenjamo ljudem, s katerimi delamo in živimo. A smo se kot družba ujeli v potrebo po konstantni instant sreči; pozabili pa da je osnova zavedanja sreče izkušnja bolečine ter včasih razočaranja. Za pogled na svet ter odnose, smo v prvi fazi odgovorni sami.
Kako bi strnili najpomembnejše lekcije delovanja v timu?
Ob rezultatih se najprej spomnim ljudi, s katerimi smo jih dosegli. Tekmovalnost je bila zame velikokrat dodaten pritisk. Nikoli si nisem želela veliko tekmovati, saj sem tekmovalni stres težko prenašala, po drugi strani pa sem izjemno rada zmagovala. Zato mi je toliko pomenila ekipa, ki me je poznala in razumela.
Že zgodaj sem spoznala, da lahko štirje po posameznih rezultatih povprečni tekmovalci kot povezana štafeta osvojijo medaljo in prehitijo tudi štafeto z enim izjemnim in tremi povprečnimi. Tudi zato sem si vedno želela graditi močno ekipo. Drug ob drugem lahko presežemo pričakovanja. In delimo...bolečino, veselje, uspeh.
Veliko mi pomenijo skupni cilj, jasne odgovornosti in zaupanje v znanje drugega. Ni treba, da se vedno strinjamo, pomembno pa je, da smo iskreni in si želimo dobro.
Katera vrednota ali kompetenca, ki ste jo razvili v športu, vam je najbolj olajšala prehod v podjetništvo?
Najbolj mi pomaga to, da sem se naučila tudi izgubljati. Porazi so boleli, a sem se ob njih učila pobrati, pogledati, kaj lahko spremenim, in poskusiti znova. Predvsem pa sem spoznala, da nagrada ne pride takoj. Nanjo lahko čakaš dolga, dolga leta in vložiš ogromno napora, ki ga drugi niti ne vidijo.
Iz tega sta pri meni zrasli vztrajnost in potrpežljivost. Tudi v podjetništvu lažje sprejmem, da en neuspešen poskus še ne pomeni, da je napačna celotna pot. Še vedno si želim čim prej videti rezultat, a me šport opomni, da nekatere stvari potrebujejo čas. Včasih je treba vztrajati, drugič pa prisluhniti, se učiti in poskusiti drugače.
V športu ste natančno vedeli, kdo je zmagal – rezultat je bil jasno merljiv. Kako pa kot podjetnica danes merite zmago? Je to promet, rast, zadovoljni zaposleni, čas zase – kaj? Kakšni so danes vaši poslovni cilji, zlasti v povezavi s trgovino Nordic?
Zmaga je zame možnost upravljanja svojega časa, prilagajanja in razvijanja novih produktov ter storitev. V vrhunskem športu so proces treninga, urnik, tekma in proga precej začrtani. V podjetništvu sem odkrila bistveno širše možnosti. To mi daje izjemno dober občutek. Verjamem, da možnosti za uspeh nikoli, ampak res nikoli ne zmanjka – morda samo še nisem našla prave poti.
Pri Nordicu si ne želim ekstremne širitve, ampak obvladljivo podjetje, ki ohranja kakovost in oseben odnos do ljudi. Želim si več poudarka na storitvah, ne zgolj na prodaji izdelkov. Z dobrim nasvetom, podporo ali novo izkušnjo lahko nekomu pomagamo spremeniti dnevno rutino, odkriti hobi, ki mu bo spremenil nivo življenjske energije ali v njem še bolj uživati. Poslovanje mora biti seveda zdravo, a če s svojim delom nekomu dodamo tudi nekaj veselja in barv v življenje, je to zame zelo lepa zmaga.
Športniki vedo, da brez regeneracije ni rezultata. V poslu pa ljudje še vedno radi slavijo preobremenjenost. Ste se morali naučiti tudi ne delati?
Na tem še vedno delam. Šport me spremlja vse življenje, najprej skozi igro, pozneje na vrhunski ravni. Ob njem sem dobro spoznala telo in um. Vem, kaj mi ustreza in kdaj sem že »v rdečih številkah«, težje pa rečem: »To lahko počaka do jutri.«
Po drugi strani se ne želim povsem spremeniti. Sem radovedna, veliko stvari me zanima, dan pa ima samo štiriindvajset ur. Že od najstniških let sem vajena ritma, ki ni omejen na osem ur. Športna izkušnja mi pomaga prenesti več psihičnega in fizičnega napora, potem pa se znam tudi odpočiti.
Poznam svoje recepte. S polno glavo težav in zapletov ali ko preprosto ni moj teden - grem športat. Po približno petinštiridesetih minutah gibanja vidim isto situacijo drugače. Težave niso izginile, le manj nepremostljive se zdijo. Ko iščem nove ideje - kuham ali pečem. Za najzahtevnejše poslovne izzive pa - pospravljam stanovanje. Pri nas torej čisto stanovanje ne pomeni nujno malo dela – morda ravno rešujem velik poslovni zaplet. (smeh)
Še posebej me pomirja delo z zemljo. Odraščala sem na kmetiji in ob tem delu se vračam k nečemu prvinskemu. Pomirja me misel: »Vse bo v redu, dokler znam pridelati hrano, skleniti življenski krog.« To znanje mi daje občutek samostojnosti in varnosti. Tudi negotovost v svetu me zato ne prestraši tako hitro.
Regeneracija zame ni nujno mirovanje. Če sem predolgo neaktivna, imam občutek, da izgubljam živahnost v telesu in glavi. Brezdelje me včasih bolj utrudi kot gibanje ali hobi, ob katerem se umirim in dobim energijo. Pomembno je le, da to ni še ena obveznost.
V okviru pogovora v Športni areni ste omenili tudi pomembnost ohranjanja energije. Dotaknili ste se pomena tega pri mladih. Lahko ponazorite, zakaj morajo mladi čuvati »metke«? Kje so nevarnosti prezgodnjega profesionalizma?
»Metki« so zame predvsem življenjska energija. Zaboli me, ko vidim mlade pri petindvajsetih ali tridesetih letih, ki začenjajo prvo redno službo, pa so namesto polni energije in optimizma že globoko utrujeni. Od življenja, pričakovanj, šolanja. Želim si, da bi v to poglavje vstopali z več veselja, radovednosti in zagona.
Otroke, pa tudi sebe, pogosto prehitro vkalupimo. Sama verjamem v širino, raziskovanje skozi različne izkušnje. V športu mi je bližje strožja specializacija okoli petnajstega, šestnajstega leta, ne pa že pri osmih ali dvanajstih. To je moj pogled, ne pravilo za vse športe.
Trud in disciplina sta izjemno pomembni življenjski vrlini, ob njiju pa bi morali mladi ohraniti prostor za igro in raziskovanje. In vsaka od teh štirih stvari terja trening - kot matematika,... Da mladi ne bi prezgodaj porabili vseh »metkov« za izpolnjevanje pričakovanj, ampak bi jim dovolj energije ostalo tudi za življenje, ki si ga bodo izbrali sami.
Dejali ste, da bi moral vsak del svojega časa ali prihodkov vrniti družbi. Zakaj se vam zdi vračanje družbi pomembno? Komu ste »dolžni«?
Nikomur nisem nič dolžna. Čutim pa izjemno hvaležnost za ljudi in priložnosti, ki sem jih dobila. Iz tega izhaja moja želja po vračanju.
Moja teza je, da bi morali družbi oziroma okolju nameniti deset odstotkov svojih prihodkov ali deset odstotkov svojega časa. Vsak na način, ki ga zmore: z denarjem, znanjem, prostovoljstvom ali pomočjo. Iskreno namenjen čas ni nič manj dragocen od finančnega prispevka. Takšne zamisli niso nove; poznamo dobrodelnost v ZDA in judovsko tradicijo desetine.
Verjamem, da tako gradimo močnejšo in bolj povezano družbo. Vsi smo njen del in vsak lahko po svojih močeh nekaj prispeva. Želim si živeti v okolju, v katerem se opazimo in si pomagamo. Zato se mi zdi prav, da ga pomagam tudi ustvarjati – ne zato, da bi nekaj odplačala, ampak ker mi je mar. Temu jaz pravim odgovornost. Do prostora in življenja, ki nam je dano. x