Evropska centralna banka je 10. septembra depozitno obrestno mero zvišala na 2,5 odstotka, šest dni pozneje pa je ameriška prvič v treh letih dvignila ključno obrestno mero na 3,75 do 4 odstotke. Razlog: inflacija se je avgusta v evrskem območju okrepila na 3,3 odstotka, v Sloveniji na 3,4 odstotka, nafta brent pa se giblje okoli sto dolarjev za sod, polovico več kot pred letom. Trgi se na to niso odzvali s paniko. S&P 500 je prejšnji teden končal pri 7650 točkah, Nasdaq pri 26.522, oba blizu rekordov. Tako se ne obnaša trg, ki pričakuje recesijo, ampak trg, ki ocenjuje, da gre za inflacijo energije, likvidnosti in investicij in da podjetja ob njej zaslužijo.
Doma je slika podobna: SBITOP pri 3153 točkah in rekordna kapitalizacija Ljubljanske borze. Tu pa se zgodba obrne. Slovenska gospodinjstva so imela konec julija pri bankah 30,1 milijarde evrov vlog, kar 87 odstotkov tega na vpogled. V evrskem območju je ta delež 56 odstotkov. Nove vezane vloge so junija prinašale 1,3 odstotka, vpogledne 0,08 odstotka, v evrskem območju 2,1 in 0,28 odstotka. Denar leži točno tam, kamor se dvigi obrestnih mer ne prenesejo. Vzemite svinčnik. Ob 3,4-odstotni inflaciji in povprečni obrestni meri na vlogah pod četrtino odstotka izpuhti gospodinjstvom blizu 950 milijonov evrov kupne moči na leto. To je prva številka. Drugi dve milijardi sta tisti, ki ne prideta. Vloge danes prinašajo okoli 0,24 odstotka. Če bi bil isti denar razpršeno naložen, z dolgoročno pričakovano donosnostjo okoli sedem odstotkov, bi razlika znašala približno dve milijardi evrov na leto. Prva milijarda je izgubljena kupna moč, drugi dve sta neustvarjen donos. Šest let in pol je dovolj dolg test. Od januarja 2020 do avgusta letos so se cene pri nas zvišale za 29 odstotkov. Svetovni indeks Dow Jones Global je v istem obdobju, merjen v evrih in brez upoštevanja dividend, pridobil 92,6 odstotka. Deset tisoč evrov, ki so januarja 2020 obležali na vpogledni vlogi, ima danes kupno moč približno 7800 evrov. Istih deset tisoč v svetovnem indeksu je vrednih blizu 14.900 evrov, merjeno v cenah leta 2020. Zato se mi zdi individualni naložbeni račun, ki velja od 5. marca letos, najboljše orodje za dolgoročno varčevanje, kar smo ga dobili. Znotraj računa kapitalski dobički, dividende in obresti niso obdavčeni, zato lahko vlagatelj prodaja, kupuje in prerazporeja brez davka, sam ali v okviru individualnega upravljanja premoženja pri borznoposredniški hiši. Davek nastane šele ob izplačilu, po enotni 15-odstotni stopnji, po petnajstih letih brez vmesnih izplačil pa izplačilo ni obdavčeno. V letu odprtja je mogoče vplačati 20.000 evrov, nato 5000 na leto na osnovni podračun in dodatnih 5000 na poseben podračun, rezerviran za slovenske izdajatelje. Dosmrtna meja je 150.000 evrov. Državi torej petnajst let ne pripada nič, del okvira pa je namenjen izključno domačim podjetjem. Od tega ima največ tisti, ki vplačuje redno in dolgo, saj se neobdavčene dividende reinvestirajo v celoti. Odziv je spodoben, danes je odprtih blizu 16.000 računov. Švedska je svoj račun ISK uvedla leta 2012 in ima danes 3,8 milijona imetnikov, več kot tretjino prebivalstva. Nismo ne prvi ne izvirni, smo pa štirinajst let pozni. Razliko bi zmanjšali trije ukrepi: finančno opismenjevanje v šolah in dvig nizkih limitov, potrebujemo pa tudi več izdaj delnic in podjetniških obveznic. Delnica ni depozit, vrednost niha in v posameznih obdobjih močno pade, jamstva za glavnico ni. Kdor bo denar potreboval v treh letih, naj ga na borzo ne nosi. Kdor pa ga ne bo, se odloča tudi takrat, ko se ne odloči. Zadnjih šest let pokaže ceno odlašanja. Mesec varčevanja je dober trenutek za ta izračun.
Avtor je lastnik delnic NLB in Petrola.